Negligence – Demo

Negligence - Demo

Negligence – Demo

samozaložba, 2004


Thrash metal z drugega planeta, neverjetnega rušilnega sunka, nesramen, brezkompromisen in strasten, odigran topovsko z vibracijo celega telesa. To je skupina Negligence in njihov prvi EP preprosto poimenovan »Demo«. Ponuja sedem pesmi, ki kličejo po pravem thrashmetalskem vstajenju v dolini šentflorjanski. Še kdo pomni stare dobre Forbidden, Heathen, Testament in znova prerojene Exodus? Pa smo se znašli na skupni valovni dolžini. Bay Area se vrača, a ne kakršnakoli.  Okruške omenjenih bendov je moč najti v glasbi Negligence, a njeno poslanstvo in duh je popolnoma svoboden in sebi lasten.


Riff! Fantje znajo narediti izrazen riff, kar je za Slovence bolj izjema kot pravilo. Preprost, ubijalski riff, poln strupene omame. Še več. Z riffi tovrstne branže ne škrtarijo, pač pa v pesmih nizajo raznobarvne palete, ki se prelivajo drug v drugega popolnoma nemoteče in tekoče, da ne veste kdaj se kakšen komad obrne naokoli. Bistvo metala je riff in Negligence znajo v tem mojstrsko priigrati svoj skriti poker asov, kar jih med vsemi njihovimi vrstniki, ki se prebijajo v neizprosnem svetu glasbene industrije, jasno ločuje in postavlja na višji nivo. Vso napetost, ki jo skupina razvije skozi poltonsko intenziteto, se sprošča skozi klasicizem briljantnih melodij soliranja in ostalih kitarskih okraskov, kar je glavna pred dispozicija za fantastično raznolikost vsake pesmi.


Glasbeniki dihajo za isto stvar, trdno odločeni in samozavestni, da dosežejo svoj cilj. Kitarski dvojec Domen Justin »Dejzi« in Jan Švigelj stopa po poti največjih tovrstnih »garačev« kot so Tipton/Downing (Judas Priest), Holt/Honoult (Exodus) ali Skolnick/Peterson (Testament), skratka sami »kitarski dvojčki«, ki so v heavy metal glasbi pustili neizbrisen pečat, postavljali nove standarde, se podajali neustrašno na nova glasbena obzorja, katerim so sledili novi izzivalci in jih skušali preseči. Srce skupine so torej fantastično, dlakocepsko izpiljene kitarske solaže. Oba kitarista sta v njih popolnoma enakovredna, privoščita pa si tudi več ločenih »lead breakov«, ki se okusno prelivajo drug v drugega. Seveda je razbeljeni uničevalni thrash riffing okrašen s kitarskimi harmonijami, posebnimi lepotnimi okraski v prehodih, oba kitarista pa  v tem posebno pozornost namenjata uvodnim in izhodnim delom pesmi, kar pomeni le nekaj. Neverjetna atmosfera visoke napetosti ne pojenja niti za trenutek! Nenehni obrati vzdušij in valovanje atmosfere je vselej nepredvidljivo. Marsikateri bend bi se s takšno magijo med obema kitaristoma popolnoma zadovoljili, a Negligence gredo dlje. Druga fronta, ali po domače ritem linija, ne zaostaja za prvo fronto v ničemer.  Bas kitara v zvoku struži z neverjetno thrash intenziteto  in vnaša v zvok skupine kontrastno globino (pesem Thrust je v tem čista zmaga), še posebno  zato, ker ne skopari z notami in superiorno prevetruje za thrash metal značilno poltonsko riffanje. Bobnanje je duhovito, prehodi raznobarvni, sunkovito vpletanje dvojnega bas pedala in činel v prehodih prava poslastica. Vsi štirje glasbeniki so »garači« in njihov učinek nosi efekt medsebojnega ojačevanja, kar rezultira v svojevrstni kemiji Negligence.


»Demo« se odpre ostro, jezno in brez rešpekta s pravim »knockoutom« med oči imenovanim Places Of Dawn. Sledi raziskovalna avantura, zložena okusno tekoče skupaj iz mnogih duhovitih motivov War Machine, v kateri je ujeta nenehna dinamika duhovite konverzacije inštrumentov, ki pričara pravi thrashmetalski raj (srednji inštrumentalni del z »lead breaki« je prava poslastica). Fightback se prične v klasičnem slogu z akustičnim motivom, preskoči na orientalski »flow«, ta pa se nenadno prelije naprej v točo besa in agonije. Vokal je podkrepljen skozi verze z večglasjem, kar dodatno prispeva k rušilnemu učinku pesmi. Izredna zmes melodike in poltonskega mesarjenja je vseskozi zlita perfektno skupaj. Threshold Of Society nosi sila zlobnikav intro, ki je napoved nove metalske veselice nizanja občutij kaotičnega stanja, duhovne praznine in moralnega razvrednotenja zahodne družbe. Je najbolj zlobna pesem izmed vseh. Za konec pa se Negligence dobesedno valijo kot tank in kot vse pesmi tudi Legacy Of Lies ponuja poslušalcu pravo uživancijo z duhovito zabeljenim srednjim inštrumentalnim delom.


Negligence je uspelo nekaj kar se zgodi v sedanjosti čedalje bolj poredko. Glasba je v osnovi kompleksna, a v isti sapi napadalno tekoča. Torej kompleksnost na eni strani in udarnost v osnovi brezkompromisnega drveža skupine ter njene uničevalne eksplozivnosti na drugi, si ne skačeta v zelje pač pa se njun efekt samo podvojuje. To pa je pravi magnet za poslušalca!


Skupina je že v samem začetku svoje zgodbe tako tehnično dovršena in ustvarja takšno magijo, da bi si zaslužila takoj izdelanega agresivnega pevca kot so to npr. James Rivera (Helstar, Seven Witches), Russ Anderson (Forbidden), Steve »Zetro« Souza (ex-Exodus, ex-Testament) ali Tim »Ripper« Owens (ex-Judas Priest, Iced Earth). Trenutni vokal zaostaja zlasti po moči in izraznosti. Tako nekako ne valovi družno z ostalimi člani, kleno se drži sekvence v kateri je najmočnejši, kar izzveni dokaj monotono, ravno na mestih, kjer bi bilo dinamiki dodati piko na »i«, kar včasih zamori magijo, ki jo nosi kreativno jedro skupine. Ta opazka bo za površnega headbangerja zanemarljiva in nepomembna, a za tiste, ki boste resnično začutili pravi predrzni power skupine še posebej v izraznih inštrumentalnih pasažah pesmi, vam bo takoj jasno, kako bi rohnelo vse skupaj v Negligence z močnejšim, bolj duhovitim in barvitim vokalom. 


Negligence so skupina, ki pomeni izredno pridobitev za slovensko heavy metalsko sceno, z izrednimi atributi, da se prebijejo v sam svetovni vrh. Tehnično dovršeni, izredni komponisti ter bend z resnično iskrenim neukročenim srcem, ki zna pričarati rušilno magijo visoke atmosfere. Z vsemi temi pozitivnimi opazkami se, včasih preskromni fantje verjetno ne strinjajo, kar jih ohranja v nenehnem gibanju proti pozitivni spremembi in napredovanju. Slovenci smo lahko resnično počaščeni ob prihodu Negligence na prizorišče, saj je to resen obet, da se pa morda bodejo Kranjcem vremena le zjasnila. Prišel je čas, ko lahko resnično upamo, da lahko slovenska metal scena končno odpre nov list v svoji bolj ali manj »klavrni« zapuščini. Upajmo, da to pot z družnim sodelovanjem in podporo med skupinami, ki bo zgled občinstvu, brez škodoželjnosti, nevoščljivosti in fovšarije, ki sicer odlikuje slovenske metalske »branjevke«. Metalci, stopite vendarle skupaj!


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.