Glenn Hughes – Soul Mover

Glenn Hughes - Soul Mover

Glenn Hughes – Soul Mover

No Frontiers Records 2005


The voice of rock strikes again! Definitivno eden največjih pevcev rock glasbe (ne po količini prodanih plošč, da ne bo pomote). Po klasično hardorkersko speljani »Songs In The Key Of Rock« (2003) je legendarni glasbenik izstrelil njegov naslednik, ki pa znova diši bolj moderno, torej po »Return Of The Crystal Karma« (2000). Za kitaro je poskrbel znova J.J. Marsch, na naslovnem komadu pa je prispeval kitaro tudi Dave Navarro (Jane’s Addiction, ex-Red Hot Chilli Peppers). Bend je ustvaril izreden groove v isti sapi pa trd, mestoma hreščeče zamazan moderen nafunkiran zvok, kjer Glenn s svojim superironim vokalom spretno krmari skozi soul blues tirnice. Prepričljiv živ groove nasploh kar se tiče napumpano debele vroče funky bas linije in chrunchy kitarskega vah-vah-anja skozi ploščo. V namen, da se živost prenese kar se da učinkovito na zvočni nosilec, je bend v studiu stopil skupaj in pravzaprav posnel ploščo kot »koncert« v studiu.


Plošča je mnogo bolj variabilna glede na predhodnik, s tem pa je tudi bolj poudarjena raznobarvnost spektralnih barv Glennovega strupenega vokala. Veliki mojster soul in blues improviziranj jemlje tudi to pot na polno svoj zalet med petjem in znova izstreljuje mestoma neuničljive screame (Land Of The Livin’), ki kar ubijajo v vsej svoji resničnosti, oplemenitene z vrtoglavo mešanico Glennovih ekstremnih vokalnih akrobacij (pol balada Last Mistake ali Don’t Let Me Bleed). Ne levo ne desno, pač pa z dušo in srcem nenehno pri stvari. V začetku vijuga plošča navito (Soul Mover), preide na funky She Moves Ghostly z zabeljeno ritem linijo podkrepljeno s tolkali. Žogo fantje umirijo s Change Yourself, atmosfera pa prvikrat doseže vrhunec v fenomenalni Let It Go, z umirjenim predrefrenom in dramatično pulzivnim refrenom, kjer je Glennov izreden občutek za improvizacijo vselej v centralni vlogi. Sledi nov funk napad z Dark Saga, kjer se Glenn pri igranju bas kitare poslužuje tudi vah-vah efekta. Najbolj impresivni trenutki v pesmih so definitivno izrazni refreni, ki navadno k razbesneli »predigri« doprinašajo fenomenalen kontrast s svojo ultra melodiko (Dark Star, Isolation in nasploh refren v zaključni Don’t Let Me Bleed).


Torej gutsy riff, groovy beat in božansko petje ustvarja album, ki ga kar razganja od nabrušenosti in rockerske potence. Glasba za vse, sploh pa za vse ki postavljate ekspresijo vokala v rock glasbi na prvo mesto. »Soul Mover« je odlična plošča, ki diha neverjetno sveže in je nikakor ne smejo zaobiti vaši organi recepcije. Glenn Hughes, za katerega se je začela očitno resnično nova pomlad, pa le dokazuje, da postaja iz leta v leto mlajši ter še bolj norčav in tej pozitivni preobrazbi oz. prenovi kar ni videti konca. Človek za katerega je dovolj, da le odpre usta in vse kar prileti iz njih zveni tako prepričljivo, da človek težko še najde kakšno vzporednico. Težko rečemo za nekoga, da se znajde neprekosljivo prav v vsaki rockerski preobleki. In Glenn Hughes prav to obvladuje do popolnosti.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.