Arena – Pepper’s Ghost

Arena - Pepper's Ghost

Arena – Pepper’s Ghost

 Verglas Records, 2005


Šesti studijski album britanske »neo progressive rock« skupine Arena prinaša zanimiv koncept, ki nas pelje v viktorijanske čase, točneje v leto 1862, ko se je pojavil Pepper’s Ghost. Stvarnik te pogruntavščine je bil profesor Henry Pepper, ki je s pomočjo odbojnih ploskev (ogledala) med predstavo v teatru skrbel za oživljanje posebnih efektov na odru tako, da so projekcije njegovih slik dejansko reflektirale odsev človeških iluzij, točneje duhov. Poleg tega si je Pepper pomagal s posebno postavitvijo odrske osvetlitve in uporabo kopice dimnih efektov. Henry Pepper je bil očitno pravi Einstein svojih dni, v isti sapi resnični »insanity and genious«. Naslovnica predstavlja reklamni plakat, ki vabi na predstavo Pepperjeve uprizoritve duhov. Na naslovnici pa je upodobljena kar peterka članov skupine Arena in sicer odeta v podobe herojev vzetih iz viktorijanskih komičnih stripov. Gre za koncept, ki je pisan na kožo Britom, Sasom, Keltom, katerih Arena so potomci. Ti pa najbolje vedo kaj je to melanholija, otožnost ter kako to izraziti skozi fenomen imenovan »rock glasba«.


Arena glasba temelji na standardih, ki so jih v sedemdesetih postavili njihovi očetje Genesis. Seveda je vse skupaj pri Arena vdeto v novo modernejšo podobo, a Genesis osnova sije skoznjo ves čas. Skupino sestavljajo vodja klaviaturist Clive Nolan (Pendragon), bobnar Mick Pointer (Marillion), kitarist John Mitchell (John Wetton), basist Ian Salmon (Shadowland) in pevec Rob Sowden.


Plošča se odpre z rockersko navito Bedlam Fayre, ki preseneča po izjemni teži glavnega kitarskega riffa, nadaljuje z bolj komercialno nastavljeno Smoke And Mirrors, ki strupeno zažiga v poslušanju na prvo žogo, za njo pa sledi prvi vrhunec plošče z The Shattered Room, ki je briljantna zmes progresivnih avantur in »rockerske« trivialnosti, na čelu z odlično vokalno predstavo Roba Sowdena. Najenostavneje grajena pesem je četrta po vrsti, sanjava The Eyes Of Lara Moon.


Bridko zgodbo o Tantalu (Tantalus) poznamo nemara vsi. Ali pač? No pa jo obnovimo v »enem« stavku. Tantal je bil nadvse čislan grški kralj, ki  mu je pripadla ta čast, da je lahko svoje dni obedoval skupaj z bogovi na Olimpu. Je bil pa Tantal sila predrzen možakar, brez slehernega spoštovanja. Tako je prišel na noro idejo, da bi bogove preizkusil. Zato je zaklal lastne otroke in jih ponudil (beri: flegmatično serviral na mizo) Zeusu in kompaniji za obed. Bogovi mu za takšno nesramnost niso ostali dolžni in so ga pahnili globoko v Tartar (središče Hadesa) ter ga tam obsodili na večno žejo in lakoto. Hruške so mu na dosegu roke, a venomer ko stegne roko, da bi si le eno utrgal, se veje uklonijo in tako ostajajo venomer prazne njegove roke in seveda želodec. Arena Tantalovo bridkost in molitve fenomenalno oživljajo skozi tanke subtilnejše dele ter nepredvidljive erupcije, kjer kitara in klaviature nenadno družno razvijeta izredno masivno zvočno zaveso, ki odgrne ušesom ne le novo glasbeno skušnjavo, pač pa ponuja nov nenaden preskok visoke atmosfere, ki z lahkoto mravljinči vzdolž hrbtenjače, da je joj. Zaključek je že prav nevarno »zmetaliziran«.


Rob Sowden je vseskozi fenomenalen. Kar krasi tega pevca je kako se z lahkoto prepričljivo in vešče vživlja v opevanje različnih vzdušij, nadvse čutno nasploh, ko je potrebno izpostaviti bolečino, norost in nenehno hrepenenje po odrešitvi. Barvo glasu lahko spremeni kot kameleon  in spretno vijuga v tisočerih preoblekah. Skozi verze lahko dobesedno joče. Ravno pesem Tantalus nekako v celoti prikaže izjemen talent in sposobnosti tega fanta.


Purgatory Road rahlo v refrenu potegne na to kar je Nolan počel z Oliverjem Wakemanom na njunem skupnem projektu »The Hound Of Baskervilles« (2002). Zadnja pesem pa je itak vrhunec plošče. To je pesem Opera Fanatica, ki se odpre s prepletom dueta med operetnim moškim in ženskim vokalom. Uvod kot strela popolnoma spontano preskoči v surovi riffing ujet v izredno kompaktnost ritem linije (krepka in odločna bas linija je naravnost zmagoslavna), ko se znajdeš naenkrat sredi adrenalinske naglice. Mitchell po začetnem kitarskem »blitzkrieg rafaljiranju« preide na enostavno odprti riff, kjer bas umetelno zapolni vrzel s šprudlanjem in kjer bobni priložnostno luknjajo izpraznjen prostor s kanonado odločnih prehodov, dinamika valovi spontano nepredvidljivo. Nato fantje popolnoma ustavijo konje, sledi Robova subtilna izpoved, potem nova eksplozija, ki je okrašena z najlepšim dialogom med klaviaturami in kitaro na plošči. Klaviature nosijo zlobnikav pridih in v ozadju so namerno dodani zvoki disonance (nekakšno zvončkljanje), ki dodatno polnijo zvočni spekter, komad pa še pridobiva na vsej dramatični teatralnosti. Atmosfero fantje mojstrsko stopnjujejo in ta doseže vrhunec ravno ob koncu plošče. Čista zmaga!


»Pepper’s Ghost«, še zdaleč ni kompleksna plošča. Je pa najtrša Arena plošča doslej, definitvno. Trend v produkciji očitno terja danes kar precej trdote. Tako so klaviature, zlasti pa kitarski riffi maksimalno porinjeni naprej v produkciji. Komadi kljub variabilnosti, mnogim vrtoglavim prehodom, preskokom dinamike in vzdušij, ohranjajo vso kompaktnost, plošča pa kot celota izredno konsistenco, saj Arena na sleherni točki mojstrsko držijo svoj Moulin Rouge. Da so fantje res mojstri svoje profesije, potrjuje podatek, da je bil Clive Nolan v nizozemskem časopisu IO Magazine izbran za najboljšega klaviaturista vseh časov, tako da je pustil za seboj v svoji kategoriji celo bogova Tonyja Banksa (Genesis) in Ricka Wakemana (Yes). Z Areno in »Pepper’s Ghost« zatorej ni šale!


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.