Threshold – Subsurface

Threshold - Subsurface

Threshold – Subsurface

 Inside Out, 2004


Threshold so se ustavili. Britanski progresivni metalci so se začeli ponavljati v motivih, postajajo enodimenzionalni, kar le dokazuje, da je ta album nastal mnogo prezgodaj, da bi lahko nastale v dveh letih, kolikor šteje presledek med dvema studijskima albuma, kakšne resnično »spicy« sveže ideje. Zato po progresivni plati album zelo šepa.


Da ne bo pomote! Za tiste, ki boste preko tega album prvič v življenju prišli v kontakt s skupino, bo to svojevrstno odkritje, ker ploščo kar razganja od specifik in ultra melodičnosti. Bend odlikuje popolnoma svojevrstni izraz in od prve do zadnje sekunde zveni tudi »Subsurface« popolnoma svojsko, kot znajo pač le Threshold. Zvok je znova prekleto živ in pričara fantastično grandiozno atmosfero, o kateri lahko večina bendov, ki so vrstniki Threshold, le sanja. Inštrumenti ležijo vseskozi v idealnem ravnovesju. Threshold gradijo glavnino svoje melodije skozi masivni kitarski rifing dvojca Groom/Midson in na klaviaturskih aranžmajih vodje skupine Richarda Westa. Šokantno je namreč kako ob sočni zvočni zavesi, ki jo ustvarjata kitari, klaviature v zvoku še vedno najdejo dovolj prostora, ne le za enakovredno izražanje, pač pa njihov doprinos dodatno nadgrajuje vso magijo in je nepogrešljiv v glasbenem telesu skupine. Zvočni prostor je maksimalno izpolnjen, skupina postavlja na prvo mesto prepričljivo oživljanje vzdušij, skozi poezijo s katero pridigajo. Druga linija je ravno tako iz pravega testa. Kontrastno torpediranje bobnarja Johanne Jamesa je čisto, natančno, rollingi so raznovrstni, posebej briljira s svojo domišljijo sunkovitega vpletanja dvojnega bas pedala na prehodih. Ta čisti napad bobnov je okrepljen z odlično spremljavo produkcijsko kristalno ločene melodične bas linije novinca Stevea Andersona, ki je pred kratkim zamenjal ustanovnega člana skupine basista Jona Jearyja.


Vendar tako sta zveneli tudi »Hypothetical« (2001) in »Critical Mass« (2002). Še več. Threshold so se celo poenostavili in »Subsurface« je kar precej oddaljena od raznobarvnosti in nepredvidljivosti obeh omenjenih prejšnjih izdelkov skupine. Seveda je z nami znova mini ep! To je več kot deset minutna The Art Of Reason, vendar pa po vloženi stopnji kreativnega entuzijazma v iskanju duhovitosti komadoma, kot sta  Critical Mass ali Ravages Of Time, niti do gležnjev ne seže. Prevečkrat smo priča repetitivnim motivom, ki so zreducirani in poenostavljeni, tako da preprosto ležijo le na odprtem heavy riffingu in tisočkrat prevoženih melodijah, večinoma skozi masivni ritem srednje hitrega tempa, kar doprinaša k monotoniji in duhamornosti nove plošče. Vokal Andrewa »Mac« MacDermotta je ekspresiven, čuten, vživet in okusno obdan z multi-back-vokalnimi harmonijami, a kaj ko se (znova) sprehaja po že slišanih linijah. Tudi menjave ritmov in uporaba solaž nekako sledi formi, ki postaja obrabljena fraza skupine.


Edina svetla točka albuma, ki ga dejansko lahko označim kot progresivni metal, je pesem Pressure. Tu sunejo Threshold nadvse prepričljivo iz sebe tisti pravi prepoznavni ogenj svoje avanturistično raziskovalne plati, ki vsebuje tudi lepo mero nepredvidljivosti.


Album bo definitivno razveselil vse zagrižene Threshold fane, ki so zadovoljni z obstoječim stanjem duha skupine in ga bodo zato z največjim veseljem uvrstili v svojo Threshold zbirko CDjev. Skupina bo zaradi svoje zvestobe do fanov na spletnih straneh metalskih e-zineov požela gotovo same odlične ocene. Realno gledano, pa  je škoda kar velika, kajti Threshold nosijo izjemen kreativni potencial in zmorejo mnogo, mnogo več, kot so ponudili s »Subsurface«. Pobje! Privoščite si dolgo pavzo, naužijte se svežega zraka, pojdite na Kubo uživat, dokler je Castro še živ, po kakšnih treh letih pa znova veselo prestopite prag snemalnega studia.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.