Saxon – Lionheart

Saxon - Lionheart

Saxon – Lionheart

SPV/Steamhammer, 2004


Kot vemo so Saxon s »Solid Ball Of Rock« (1992) postali nova zgodba na heavy metal zemljevidu Evrope, saj so se pospešeno začeli pojeklenjevati iz plošče v ploščo, medtem ko je bilo spogledovanj z rock’n roll feelom, ki ga je kar mnogo na njihovih ploščah iz osemdesetih, z izjemo glamersko orientirane »Destiny« (1986), vse manj in manj. Tako so Saxon izstrelili najtežje zvenečo ploščo v svoji karieri! Hja, vendar ob omenjenem trendu, česa takega ni bilo težko ugotoviti tudi leta 2001, ko so izdali predhodnik »Killing Ground«. No in trend še kar traja, zato je »Lionheart« še trši album!


V ta namen so zamenjali v postavi Fritza Randowa za pravo zverino na bobnih Jörga Michaela, ki je tako prebegnil na varno od potapljajočih se Stratovarius. Takoj otvoritvena Witchfinder General se odpre zlobno in jezno, s pravim »running wild kotrkalikanjem« na dvojnem bas pedalu. Bend razvije zato že takoj na začetku dotlej pri Saxon še nikdar slišano supersonično ultravoltažo, kateri nobena od sledečih pesmi ne seže do gležnjev. Prava Michaelova mojstrovina izjemne eksplozivnosti in moči.


Seveda je tu igrala pomembno vlogo produkcija. Gotovo gre za najbolj živo produkcijo v zgodovini skupine, saj Saxon v kitarskem riffingu in copotanju bobnov zvenijo ostro navito, kot nikdar. Produkcija celotne plošče je tipično nemška, že kar blizu produkciji skupin Grave Digger ali Running Wild. Hudo. Prestala je le malo studijskega peglanja. Razen dveh preludijev, kot sta kratka The Return ter Jack Tars, so komadi v tempu hitri do srednje hitri, nobene »laganice« ali akustične pustolovščine ne najdemo vmes. Torej Saxon so hoteli razstreliti studio. In to jim je lepo uspelo, kajti plošča je resnična klasična heavy metalska bomba, izredna zmes epike, pompa in jeklenega rezgetanja. Saxon znova lepo okrašujejo osnovne motive s tercetnimi vložki, duhovitimi prehodi in menjavami ritmov, kjer uspejo pričarati zanimivo paleto ujetih vzdušij (atmosferični vrhunec plošče je razgibana Beyond The Grave s prav strupenim osnovnim riffom). Vse pesmi krasi unikatni vokal legendarnega pevca Biffa Biforda, ki znova briljira na celi črti. Visoki leteči screami, melodično zaključeni verzi so prav tako vtkani poleg. Biff poje svoje linije variabilno, tako da ne »visi« skozi verze nenehno v istih sekvencah, pač pa v tonalitetah premeteno vijuga. Tudi z barvo glasu. Je pač mojster, mojster rutine, ki pride z leti.


Ali so Saxon na račun tega, da so želeli zveneti agresivno kot še nikdar, karkoli žrtvovali? Seveda so. Duh skupine, magija, skratka unikatnost pri kateri s prvim taktom veš: »Da to so Saxon!« je na plošči »Lionheart« nekako prvič v povesti skupine v podrejenem položaju. »Killing Ground« (2001) je nekako glede tega še ujela pravo ravnovesje, a to pot zvenijo Saxon precej preveč power metalsko (komada To Live By The Sword ali English Man’O’War sta tipična taka primera, pa tudi Witchfinder General). Power metalsko zvenijo tudi zaradi novosti v slogu bobnanja. Zadnji komad Flying On The Edge bo za marsikoga poteza skupine preveč, ali kapljica preko roba kozarca, saj je dobeseden posnetek komada Running For The Border s »Killing Ground«. Saxon prepevajo v njem o tem kako ujeti avion, da ne zamudiš na koncert. Doživljajski spis s koncertne turneje. Ostala besedila (sedaj že stalnica), pa bodo znova pisana na kožo vsem, ki radi preganjate z ognjem in mečem zmaje ter vse ostale kreature lastne domišljije po stanovanju. Skratka, nobene globoke pridige v besedilih. Pa ta nekako niti ne bi šla zraven.


Torej plošča je sicer konkreten metalski napad, a kaj, ko jo spogledovanje s power metalom, ki je na metal rock sceni trenutno trend in mladih bendov, ki se preizkušajo v tem žanru, kar mrgoli kot listja in trave, nekako razvrednoti. Ironično je to, da Flying On The Edge, ki sem jo ravno prej označil za kopijo, ohranja še največ značilne Saxon magije. Torej na račun zveneti bližje ušesom mladih, ki se mečejo na HammerFall in njim podobnim, so Saxon prodali malo svoje duše. Čisto malo, malenkost.


Vendar pa je »Lionheart« plošča, ki je tipična biblija heavy metala s klasičnim pristopom in ki je izjemno pretočna. Ko jo vstaviš v CD player se odvrti kot bi mignil. Je hudimano živa in ostra kot britev, Saxon odlično ropotajo in so zlobnikavi na njej kot nikdar. Torej, brez skrbi. Opazke so opozorilo zlasti Saxon nostalgikom. Ob »Lionheart« se bo še posebej mešalo vsem mladim metal butnglavcem, ko bodo z njo radostno doživljali svoj delirij ekstaze, medtem ko smo »saxoncem« stari fani že v popolnosti odpustili, če je zamera sploh na mestu. Saxon tudi v svojem 35 letu še naprej zagriženo »štemajo«, kot da bi bili dvajsetletni mulci in ne staroste heavy metala!


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.