Laibach: Združevanje nezdružljivega

laibach_intervju_006

Fuzija antipodov, združevanje nezdružljivega. Večna enigma, uganka, sfinga. Dvigovanje prahu, netenje konfliktov, jabolko spora. Skupina oziroma glasbeni kolektiv, ki je na sceni že 25 let. Dovolj dolgo, da je osvojila svet. In občutno premalo, da bi se je naveličali. Skupina, ki je v tujini sinonim za Slovenijo, v Sloveniji sinonim za tujino. Brezmejni, virtualni, globalni, večni. Eni in edini. LAIBACH.


Pri Laibachu je vedno tako – ali škandal ali tišina. Dva ekstrema, vmesne poti ni, kot ste rekli sami. V kakšnem stanju ste zdaj?


Zdaj smo v škandalu.(smeh) Ne, zdaj smo v tišini – kdo bi vedel. V hibernaciji.  Prišli smo s turneje in  sestavljamo svoje razbite koščke. Turneja je bila dolga, 32 koncertov v slabem mesecu in pol, po Ameriki in Evropi. To utrudi. Ne toliko sami koncerti, kot konstantno premetavanje po avtobusih, avionih, utrujajo tudi stvari, ki ne funkcionirajo tako kot bi morale. Na takšnih turnejah je veliko improvizacije, gre za  velik projekt, v katerega je vključenih precej ljudi in zato je potrebno ogromno usklajevanja in diplomacije pri vseh sodelujočih, skratka, izčrpani smo in se sestavljamo v tišini.


Omenili ste veliko spremljevalno ekipo. S seboj ste peljali tudi Petra Mlakarja …


Peter Mlakar je sodeloval samo na enem od ameriških koncertov, v Seattlu. Tam se je zgodila večja zadeva, okoli koncerta je bila organizirana nekakšna predstavitev slovenske novodobne avantgarde. Predstavljenih je bilo nekaj slovenskih filmov, angleški prevod Alamuta in Mazzinijevih knjig, razstave…. Na naše pregovarjanje so organizatorji pripeljali tudi Petra Mlakarja, ki smo ga mi nato povabili, da je imel nagovor še pred našim nastopom.


Ki je bil menda precej oster.


Bil je zabaven. Tudi Američani so ga vzeli tako. Vsaj tisto, kar so razumeli. In nanj v glavnem naklonjeno  reagirali.


Zdi se, da Američani – vsaj tisti, ki so obiskali vaše koncerte, razumejo vašo glasbo in so nad njo bolj navdušeni kot mi.


To je precej hecno;  v Ameriki smo igrali velikokrat in do zdaj izpeljali tudi štiri večje turneje od vzhodne do zahodne obale, v solidnih in tudi nekaterih impresivnih dvoranah, kapacitete od 500 do 2000. Če bi verjetno katera druga slovenska skupina naredila turnejo po Ameriki, bi se o tem  ogromno pisalo. Zakaj je v zvezi z Laibachom slovenska medijska in pop scena tako zadržana, res ne vem. Verjetno so nas že siti ali pa se jim v zvezi z nami vse zdi samoumevno, ker smo že toliko časa aktivni.


Iskreno povedano, je katera slovenska skupina toliko naredila na področju glasbe kot ravno vi?


Odvisno od merila,  vendar, v generalnem smislu,  mislim, da ne. Na sceni smo že 25 let in imamo že s tem seveda neko časovno prednost. Dejstvo je, da smo veliko naredili že v osemdesetih, ko je bilo to izjemno težko. Že takrat smo izpeljali velike evropske in ameriške koncerte ter turneje, se že v začetku 90-ih redno pojavljali na MTV-ju ter ostalih svetovnih medijih ipd.  Iskreno mislim, da iz tega prostora ni skupine, ki bi dejansko naredila toliko. Sicer ne vem, če ravno za »slovensko glasbo«, ampak za slovensko promocijo je bilo z naše strani narejeno nedvomno veliko. Tudi toliko plošč, kot smo jih mi izdali in prodali – če je to relevantno merilo, jih nobena slovenska skupina ali izvajalec ni. Razen seveda Avseniki, ki so pač tudi svojevrsten  mednarodni fenomen.    


Omenili ste, da je bilo v osemdesetih težje. Kako pa je s publiko takrat in zdaj? So politične spremembe vplivale tudi na njih?


Seveda se počasi spreminja tudi percepcija publike. Danes je publika dosti bolj apolitična in socialno neangažirana. Ukvarja se z osnovnim preživetjem in z dešifriranjem nove medijske ter komunikacijske tehnologije. Lovljenje materialnega užitka ji v glavnem predstavlja edino presežno vrednost. Percepcija publike je veliko odvisna tudi od konteksta in seveda od promocije. Konkretno na predzadnjem koncertu v Münchnu smo npr. igrali pred napol prazno dvorano in pred precej mlačno publiko, na zdajšnjem nastopu pa je bila dvorana  nabito polna in tudi percepcija posledično čisto drugačna. Prvič je bilo pač lokalna promocija neustrezna.   


Kaj pa Francija? Zdaj ste tam priljubljeni, oboževani, pred leti pa ste bili nezaželeni.


Res je. V Franciji smo v osemdesetih igrali kar precej in imeli lepo publiko. Dokler ni v začetku devetdesetih v časopisu L’ European prišlo do nekega članka o neonacistih v popularni kulturi – na to temo je bila tudi televizijska oddaja – in nas so po neki logiki francoski mediji predstavili kot glavno evropsko popkulturno zlo. To je bilo že več kot deset let nazaj. Klicali so nas na  Ministrstvo za kulturo na odgovornost ter podobne neumnosti. Posledično je celo Manu Chao – menda – izjavil, da se bo poslovil od založbe EMI (Virgin Records, op.a.), ki skrbi za nas v Franciji, če bodo reklamirali in podpirali Laibach. Takšne in podobne geste so nam v Franciji zaprle vrata. In ta vrata so še vedno precej zaprta, ampak smo vseeno uspeli zlesti na drugo stran, skozi ključavnico. Kar nekaj promotorjev v  francoskih mestih (Strassbourg, Lyon…), ki bi nas sicer radi povabili, trdi, da bi bil koncert verjetno prepovedan s strani občinskih organov in da bi lahko prišlo  do protestov lokalnih skupnosti. Francozi, ki so sicer precej nestrpni do tujcev, bi se torej radi izživljali nad Laibachom … Čudne neumnosti, a na to se požvižgamo. V dobrem letu in pol smo kljub vsemu imeli dva pomembna  koncerta v centru Pariza in oba sta bila razprodana. Nastopali smo v sloviti dvorani La Locomotive, sosednja stavba tik ob še bolj znamenitem Moulin Rougu. Publika je bila odlična in precej raznolika, kar je tako ali tako značilnost Laibacha.


Kakšna pa je sicer vaša ciljna publika?


Zmešana. (smeh)


Se imate za elitiste?


Nimamo se za elitiste, ker delamo v okvirih popularne, pop kulture. Delamo koncerte za množice. Množica je lahko 100, 500, 1000, 10000 in več ljudi. Pariška dvorana je imela kapaciteto 1600   in  oba koncerta sta bila razprodana. To nedvomno ni več samo elitna publika.


Popularna, pop kultura. Kaj je za vas sploh superzvezdnik, popstar?


To je relativno. Superzvezdniki so tisti, ki privabijo superveliko ljudi, ki se superveliko pojavljajo v medijih in ki vlečejo super velike honorarje. Superzvezdnik sta  v teh časih recimo  Eminem in Kylie Minogue. To so superzvezdniki.


Pa papež?


Definitvno! On je absolutna superzvezda. Pride na tisto svoje okno, sploh mu ni potrebno nič migati, samo pove nekaj stavkov, pol sveta obmolkne, mase pod oknom pa padajo v trans. To je dejansko pop-kulturni dogodek največjih dimenzij.


Kakšen je sicer vaš odnos do religije? Verjamete v Boga?


Seveda, verjamemo v boga, ampak  – za razliko od Američanov – mu ne zaupamo.     


Ne moremo mimo Rammsteinov, ki jih bomo v kratkem lahko poslušali tudi v Sloveniji. Okoli tega dogodka delajo mediji veliko famo, večjo kot za vaše koncerte, čeprav o primerjavi kvalitete verjetno ni treba izgubljati besed.


Tu gre za tipičen slovenski manjvrednostni kompleks – tisto, kar je iz tujine je boljše od »domačega«. Tako pač funkcionira globalizem v percipiranju popularne kulture. Rammsteini so seveda, roko na srce, tudi  bolj »pop«, kot smo mi. Spevne skladbice in tako naprej. Iz tega, kar so  prevzeli od nas, so definitvno uspeli naredili  večji »biznis« kot smo ga mi. Šli so pač še v bolj  populistično vejo, nas pa ne zanima samo ta segment, ampak še vse kaj drugega. Kljub temu so podobnosti med njimi in nami res velike, kar moramo konstantno poslušati tako mi kot oni. Tudi sam sem bil zmeden, ko sem jih prvič slišal. Za trenutek sem bil prepričan,  da poslušam Laibach, a delo, ki ga sam nisem poznal … To je bilo v znamenitem filmu Davida Lyncha Lost Highway, v katerem so se sploh prvič predstavili širši publiki. Film sem gledal leta ’96 v New Yorku, zjutraj ob dveh, v kinodvorani blizu hotela in sem ga zaradi jet lega spremljal napol v snu…     


Rammstein so Laibach za otroke, kot pravite sami v nekem intervjuju …


Seveda. Rammstein so Laibach za otroke, Laibach pa so Rammstein za odrasle. Tako si med sabo delimo medijski prostor. Oni so naši veliki fani, mi obratno nismo njihovi blazni oboževalci, čeprav cenimo to, kar delajo. Pred kratkim smo na njihovo povabilo naredili celo remix njihovega novega singla Ohne Dich. Ob tej priliki  smo povabili tudi Mino iz Melodroma, da je odpela del skladbe, kar je naredila super kvalitetno in sami Rammsteini kakor tudi njihova založba so bili z remixom izjemno zadovoljni.   


Če zamenjamo temo. Po kakšnem ključu izbirate priredbe?


To je odvisno predvsem od koncepta plošče. Pred ustvarjanjem plošče se odločimo za neko tematiko, pobrskamo naokoli in pogledamo katere skladbe bi podprle koncept in bi se jih recimo dalo zanimivo predelati. Gre za  kreativen proces. Vzameš vsem znano skladbo in jo spremeniš tako, da dobi drugo vsebino.


So vam ti komadi tudi v originalu všeč, jih poslušate doma?


Niti ne nujno, največkrat ne. Jih pa poznamo nekje iz podzavesti. Zadnji primer je Mama Leone, ki smo jo po dolgem času slišali na radiu pred koncertom v Pragi v garderobi. Ko smo bili v tisti evforiji, tik preden smo šli na oder, smo vsi onemeli, ko se je pojavila ta skladba in takoj smo se odločili narediti priredbo.


Kakšne pa so reakcije avtorjev originalov?


Kolikor vemo, so bili Mick Jagger in ostali člani Rolling Stones seznanjeni z našimi  osmimi verzijami Sympathy For The Devil iz leta 1988 in so zadevo sprejeli z naklonjenostjo.  Zagotovo vemo, da je Paul McCartney vsaj enkrat zavrtel celotno ploščo Let It Be z našimi priredbami pred začetkom svojega koncerta. Na naš koncert v Stockholmu so prišli legendarni Europe in so se hoteli srečati z nami, mi pa smo se srečanju izognili. Avstrijci Opus so se  v neki televizijski  oddaji celo oblekli v – kao – naše uniforme in začeli peti Life Is Life tako, kot ga igramo mi. Potem so sredi komada nadaljevali po svoje. Njihov smisel za humor pač.


Na novi plošči Slona in Sadeža je tudi komad Tanz mit uns, ki je nekakšna parodija na Laibach. Vam to laska ali se vam zdi le neokusna šala?


Ja, ta komad smo slišali, prijatelj nam je poslal CD že na turnejo. Nismo sicer pretreseni – od njih bi pričakovali kakšno bolj duhovito priredbo oziroma komentar – ampak vseeno nam kaj takega prej laska kot kaj drugega. Sicer pa verjetno v Sloveniji  Slon in Sadež trenutno prodajo več plošč kot mi in so dejansko bolj komercialne pizde … V primerjavi z njimi smo mi zgolj ščegetavček.


Naš novinar je v recenziji vašega koncerta napisal, da je vaša publika kot žena, ki jo mož pretepa, ona pa se vedno vrača nazaj k njemu.


Stvar interpretacije. Imamo precej različno publiko, ki na naše koncerte hodi iz različnih razlogov.  Zadnjič, na koncertu v Washingtonu, streljaj od Bele hiše, so k nam prišli neki mulci in rekli, da se v šoli učijo o nas. Zgodi se nam, da pridejo na naše nastope tako desetletniki, če jim je vstop seveda dovoljen, kot tudi 50, 60 let in več stari fani. Imamo gotsko publiko, industrijsko,  heavy metalce, imamo techno, art, levo, desno – vse pomešano.


To vas verjetno ne moti.


Ne, to pomeni, da lahko združujemo nezdružljivo. V Ameriki je bilo kar nekaj temnopolte publike, prišlo so tudi raperji. To je seveda zelo v redu. Včasih se publika med seboj čudno gleda, še posebej, če se z ramo ob rami srečata recimo beli skinhead in črni raper, in razmišljajo drug za drugega, če so mogoče zgrešili koncert. To je OK.


O NSK (Neue Slowenische Kunst) je bilo povedanega že veliko, a vseeno na kratko nekaj o filozofiji vaše države.


To je dolga zgodba. Triinosemdesetega je bil Laibach uradno prepovedan v Sloveniji, tudi zaradi nemškega imena. Skupščina nas je prepovedala z dekretom, ki je bil objavljen tudi v Uradnem listu. Skratka, hoteli so se nas znebiti. Takrat je bilo okoli nas veliko ljudi, ki so nas podpirali, zato smo se naslednje leto odločili ustanoviti večjo stvar, nekakšno širšo organizacijo, ki smo jo poimenovali – spet po nemško – Neue Slowenische Kunst. Vključevala je različne skupine – slikarsko, gledališko, arhitekturo, film, design in podobno. Oni so ikonizirali našo estetiko in Laibach se je – preko NSK trojanskega konja – v nekem smislu  kar naenkrat podeseteril. V isti, za nas prepovedani, prostor smo vstopili skozi druge medije. Skupaj smo organizirali tudi večje projekte, akcije, gledališke spektakle – Krst pod Triglavom na primer. NSK je  v takšni obliki funkcioniral do 1992, ko je prišlo do razpada Jugoslavije. Takrat smo se odločili ustanoviti lastno državo; državo brez meja in  brez teritorija. Izdali smo tudi potne liste.


Če gre za brezmejno državo, zakaj so potrebni potni listi?


To je simbolni dokument, ki predstavlja  pripadnost principom te transnacionalne države; v bistvu gre za umetniški projekt, ki traja. Kot nekakšna socialna skulptura v času. Potne liste smo dejansko uporabljali in jim s tem podelili več kot simbolno vrednost.  Kar nekajkrat sem pri prečkanju meje pokazal NSK potni list in brez težav prišel čez ter parkrat dobil tudi  žig. Ljudje s celega sveta, ki lastijo te potne liste, nam pošiljajo dokumentacijo, kako in kje so konkretno uporabili svoj NSK potni list. Potni list »imaginarne« države. Tako je v nekem smislu NSK država dejansko začela obstajati kot »realna«, nič več samo utopična. To ji skrajda da kar konkretno veljavnost.


Potne liste so precej uporabljali  med vojno tudi v Bosni.


Tudi Bosna ne obstaja  kot prava država in za časa  vojne smo zato delili te potne liste, predvsem okupiranim Sarajevčanom, ki brez posebnih dovoljenj sploh niso smeli iz Sarajeva, če so bili bosanski oziroma takrat še jugoslovanski državljani.  Med njih smo razdelili več sto diplomatskih potnih listov NSK države in vojaki Unproforja, ki so izvajali dogovor o blokadi, so se samo  postrojili v pozdrav, če so pred sabo imeli diplomata neke države. Sploh niso vedeli, za katero državo gre, za njih je bilo bistveno, da to ni jugoslovanski pasport, Sarajevčani pa so lahko mirno prišli ven iz mesta. To je bila ena takšna subverzivna gesta NSK-ja.


Članov NSK-ja je zdaj že več tisoč. Kaj sploh počnejo člani?


Ne člani – državljani NSK! To so ljudje s celega sveta in jih je nekaj tisoč. NSK država  ima danes več državljanov kot Vatikan. Gre za zelo različne ljudi, ki jih sicer imamo v evidenci, vendar pa nimamo kontrole nad njimi, tako da v glavnem – razen za nekatere – ne vemo, kaj počnejo. Nekateri vzdržujejo neposreden kontakt z nami, drugi ne.


Zakaj bi sploh bil državljan NSK?


Zakaj pa si državljan neke države? V našem primeru se sicer za državljanstvo lahko odločiš sam. Nekateri so nezadovoljni s svojo državo in iščejo neko drugo državo, druge vrste identifikacijo, neke vrste ventil. V Ameriki nas je veliko ljudi prosilo, naj jih vzamemo v svojo državo, naj jih »rešimo«, naj jim damo NSK potni list.


Kaj pa mislite o raznih »glasbenih« fenomenih kot so Atomik Harmonik, Fredy Miler. V Sloveniji so blazno priljubljeni.


Gre za globalne fenomene lokalnih razsežnosti,  ki seveda imajo svoj smisel v določenem času. Težko je točno definirati, kako do takšnih pojavov pride in zakaj. Atomik Harmonik sicer niso nič novega. To je formula, ki je v tujini, recimo v Srbiji, Bolgariji, Avstriji, na Bavarskem in še kje, uspešna že dalj časa. V Slovenijo je prišla razmeroma precej pozno. Morda zaradi tradicije »goveje muzike«, ki je v Sloveniji resnično močna in ki je uspešno izrinila avtentično folklorno glasbeno izročilo, kar se – recimo v Srbiji – ni zgodilo v takšnem radikalnem smislu in ta še vedno živi svoje vzporedno življenje. Morda ravno  ta zvrst – narodnozabavna glasba –  na slovenskem ni dopuščala večjega razmaha teh novih »turbo folk« skupin. Zdaj se je turbo folk in »novi (pravi) primitivizem« končno formiral tudi pri nas, kar pomeni, da je na sceno definitivno stopila   »turbokapitalistična« in »lumpenproletarska« generacija, ki je izgubila vez z sorazmerno mehkimi formami in zadržanimi vsebinami stare narodnozabavne – »goveje« – muzike ter hoče več, bolj trdo, tehnoidno, agresivno identifikacijo. Ne zanikam, da gre tudi tukaj mogoče za neko možno sofistikacijo in konec koncev vsaj delno tudi za duhovito zadevo. Atomik Harmonik, Brizgalna brizga, Brizgaaaj – tega se človek ne spomni kar tako. Tu je lahko na delu nek, ne samo vulgarno-profitni, premislek, čeprav močno dvomim. In morda bi lahko bilo v  tem posredno tudi nekaj  socialno subverzivnega, v žlahtnem pomenu besede.  


Kakšni pa so vaši kratkoročni načrti?


V marcu se odpravljamo še na dvotedensko turnejo po Skandinaviji, sicer pa počasi začenjamo s pripravami na novo ploščo, ki bo mogoče izšla še letos.


Je koncept še skrivnost?


Absolutno, ker ga še nimamo. Prav gotovo bomo v prihajajočem letu pripravili tudi dvojno ploščo naših instrumentalnih skladb. Letos planiramo še izdajo vsaj treh novih DVD-jev. Eden od njih bo dokumentarni film z ameriške turneje, ki ga pripravlja Sašo Podgoršek, drugi bo film o Laibachu z naslovom Zmaga pod soncem iz leta ’87, ki ga je režiral Goran Gajič, tretji pa film o celotnem NSK Predictions of Fire, ki ga je dobrih deset let nazaj naredil ameriški režiser Michael Benson. Poleg tega se trudimo za objavo znamenitih posnetkov, ki so nastali leta 1997, ko smo ob otoritvi evropskega kulturnega meseca v Cankarjevem domu igrali skupaj s Slovensko filharmonijo, a je po nastopu prišlo do nekaterih zamer, tako da ne vemo, če nam bodo material dovolili objaviti.  


V prispevku z ameriške turneje, ki je bil predvajan v Studio City, se je neka ženska spraševala o sporočilu vaše glasbe. Kako bi ji odgovorili?


Tega pa si mora vsak poiskati zase. Zakaj bi mi morali servirati eno samo in fiksno sporočilo? Tako kot ne obstaja samo ena sveta resnica, recimo o obstoju sveta, tudi ne obstaja samo ena razlaga tega, kar mi počnemo. Interpretacije naših besedil in konceptov ne želimo ljudem vbiti v glave kot neizpodbitne. Publika na naše koncerte ne hodi, da bi uživala v spoznanju, ki bi jim bil  v celoti že vnaprej jasen, ampak pridejo po novo porcijo snovi za možgansko telovadbo. Tudi razmišljanje je lahko užitek.


Das Spiel ist aus.


Pina Sadar


foto: Sašo Podgoršek


(fotografije so posnete na ameriški turneji)

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.