IQ – Dark Matter

IQ - Dark Matter

IQ – Dark Matter

Giant Electric Pie, 2004


IQ so nedvomno današnja špica neo proggresive rock scene, ki danes biva na tleh Velike Britanije že od začetka osemdesetih in sta jo »pošponala« v začetku evolutivne poti tega žanra ravno benda IQ ter Marillion s tem, da so slednji v današnjem bistvu popolnoma zanikali svoje korenine. IQ v nasprotju s svojimi sovrstniki Marillion ostajajo vseskozi zvesti sebi in svojim zvestim oboževalcem. IQ so ponujali iz albuma v album konstanten slogovni napredek in nekako s ploščo »Ever« (1993) dosegli svoj ustvarjalni vrhunec. Nasledniki »Subterranea« (1997), »The Seventh House« (2000) in najnovejša »Dark Matter« (2004) ohranjajo nivo »Ever«. In tako smo že lahko ugotovili, da je »Ever« najboljša IQ plošča, ko je ta izšla in hecno je, da za vsako naslednjo ploščo to prav tako ni bilo težko reči. Ko je izšla »Subterranea« jih je veliko govorilo o novi naj IQ plošči, prav tako za »The Seventh House« in to lahko brez dlake na jeziku rečemo tudi za »Dark Matter«. Plošče ohranjajo izreden ustvarjalni nivo, ki se ga IQ zmagoslavno držijo. To pot ne ponujajo česa ekstremno novega, pač pa prelepo vdihujejo zrak svoje zapuščine osemdesetih.


»Dark Matter« je v nasprotju s prejšnjo »The Seventh House« znova premik v osemdeseta zlasti po zaužiti količini uporabljenega melotrona in cerkveno zvenečih klaviatur (orgle), hkrati pa je znova po ujeti raznolikosti morja motivov bolj raziskovalna plošča ali z drugimi besedami progresivna, manj kompaktna in bolj krhka. Integralno vlogo igrajo daleč pred vsemi inštrumenti markantne klaviature genija Martina Orforda (Jadis) na katere se, kot ulita veže kitara Michaela Holmesa in to gradi izjemno magijo ter vso lepoto svojskega zvoka IQ in njihove ekspresije v rock glasbi. Produkcija je otoška, z melodičnim debelo navitim basom izkušenega Johna Jowitta (ex Pendragon, ex-Arena), ki tvori izjemen kontrast k prvi fronti (vokal/kitara/klaviature). Bobni Paula Cooka so za odtenek še bolj živahni v produkciji kot na »The Seventh House«, bobnar pa ponudi še več raznolikosti v igranju svojega repertoarja z odličnimi hitrimi rolingi in okusnim lomljenjem ritmov. Pika na »i« je vselej unikaten vokal Petra Nicholsa, ki vedno poskrbi tudi za izjemno poezijo, po kateri si IQ kot edinstveni fenomen v svetu rock glasbe več kot le zaslužijo takšno ime.


Otvoritvena pesem je najudarnejša na plošči, pravi otvoritveni komad za koncerte. Dolga pesem polna variacij. Refren vsebuje prelep melanholičen motiv, ki je pravo nasprotje živahnosti preostalih delov pesmi. Melotron vleče na zgodnje Genesis, izreden je finale zgrajen na masivnih cerkvenih orglah, skozi katero odpraši Holmes prelepo kitarsko solažo. Mestoma »feel« v tej pesmi potegne na IQ obdobje osemdesetih s ploščo »Nomzamo« (1987).


Mojstri opevanja različnih vzdušij ponudijo le to sila intenzivno v Red Dust Shadow, nežno z akustično kitaro, Nichols znova »ubija« s svojo ekstremno globino in čutnostjo, izjemen je udarnejši motiv, podkrepljen mestoma z bas pedalom, ki skrbi za dvig dinamike v sicer sanjavi pesmi. You Never Will se sila okusno brez prekinitve nadaljuje iz prejšnje pesmi. Je izreden tekoč komad s prelepo melodijo, osnovni motiv mestoma mojstrsko zasoljen z lomljenim obiranjem bobnarskih open, kemija je brezhibna. Vesoljske klaviature in melotron sobivajo v popolni simbiozi. Komad z repom in glavo, a hkrati s progresivnimi odklopi, ki so dodani mojstrsko k osnovi, na najbolj imeniten način, unikatni IQ način. Born Brilliant nosi zanimiv nabor sample-ov, ki v uvodnem delu pričarajo vzporednice s Pink Floyd in njihovo pesmijo Welcome To The Machine (1975). Kmalu zatem izredna kohezivna ritem linija brezkompromisno načne gro komada. Klaviature delujejo skozi pesem kot nežen ovoj, ki povezuje trdo riff formo pesmi, Nicholsovo petje pa prinaša vso zmagoslavje izrednih kontrastov, ki jih premore pesem. Beat pesmi vleče na Genesis beat, recimo v Supper’s Ready. Izreden je solistični odkop na sredini pesmi, kjer medsebojni kohezivni dialog kitare in klaviatur, dobesedno odpihne poslušalca iz kože fizičnega telesa.


Harvest Of Souls je komad dolg 24,5 minut. A to ni razpotegnjena lajna, pač pa pravi simfonični ep, v slogu največjih mojstrov pisanja epov Yes ali Genesis. Seveda je v njem kopica »gabriel-izmov« (sploh Nicholsov vokal rad potegne na Petra Gabriela) in »genesis-izmov«. Nichols poje čudovito, v verzih vseskozi pri stvari, barvo vokala čutno spreminja, verzi dobesedno oživijo.


Poezija Harvest Of Souls napada ZDA, brez dlake na jeziku. Kako je zlo brezmejni in ultimativni krvnik človeških duš.


Verzi:


The sky lights up above America,


The world is lost, but still loves america,


The hand of God defends america,


And who would not defend america,


So praise the Lord and raise the ammuniton high, raise it high,


High where you can, we will shoot you where you stand.


Sledi pravi Howeovski odklop kitare, z linijami razstavljenimi v slogu tega kitarskega velikana, mitraljezi udarijo, vnos psihadelije, atmosfere preskoči nepredvidljivo na drug nivo. Na sredini ima komad izreden preklop apokaliptične atmosfere s pridihom totalne vojne, ki ga pričarata kitara in klaviature v navzkrižnem ognju. Ta vleče po »feelu« na večni Gates To Delirium (Yes, 1974). In kljub vsem svojem vedenju, se še vedno obrneš raje k »temni sili (»And still I claim to the fear of the dark«). Kar srh spreleti človeka, tako grozljivo resnično je to. Vso svobodo smo »zatauašali« za varnost, ki je prevara. Varnost, ki jo dosegamo z vojno, policijsko uro, materialnim ugodjem, slabo vest pa skušamo oprati s hvalnicami nebeškemu očetu. Kako nizkotno majhno je človeško bitje. To je pravo žitno polje duš, ki jo žanje mrtvaška kosa Velikega Brata onkraj luže Atlantskega oceana. No v veliko tolažbo in olajšanje, pa Velika Britanija kot največja zaveznica Velikega Brata, premore očitno tudi nekaj razsvetljenih, ki si upajo naglas izpeti vso neskončno žalost naše realnosti. Edino zatočišče, ki ga lahko najde duša je, ko si ta sposodi krila angela in končno odrešena zapusti ta delirij Zemeljske realnosti v tem času, v tem prostoru. Tu ni miru in ljubezni, je le sovraštvo in ubijanje, klavnica… Človek s takšno ozaveščenostjo in vizijami, mora najti moč v sebi da obstane. Neuspeh vodi vemo kam. V morje klošarjev. Namen je tu sedaj, potrebno ga je izkoristiti. Samopomilovanje nad vso bedo realnosti ne vodi nikamor. Potrebno se je boriti. Harvest Of Souls je pesem zgrajena iz neskončno motivov, ki prehajajo drug v drugega popolnoma nepredvidljivo in premorejo popolnoma vse. Inštrumentalno raziskovalne odklope, čutne in nežne popolnoma enostavne melodije in subtilnejše pasaže, ki znajo razelektriti jezo napetega vzdušja, vse skupaj pa krasi Nicholsovo petje, ki je z eno besedo naravnost fenomenalno vživeto.


IQ je skupina, ki ve kaj je svoboda. To je bend z velikim srcem, je majhna pikica na zemljevidu rock glasbe, a velika v svojem bistvu. Bend, ki ponuja masi za vir zaslužka (kolikor ga pač je, da bend obstane) iskreno srce, ki pridiga svet skozi prizmo lastnih zaznav. To je največ kar lahko umetnik danes ponudi. V sedemdesetih ni bilo to nič posebnega, danes pa so umetnine, kot je »Dark Matter« edinstvena in ogrožena vrsta lepote, ki pa ravno zato vzbuja upanje. Toplo vam priporočam »Dark Matter«, je definitvno vrhunec prog rock scene leta 2004. Brezskrbno plujte z njo! Skozi prostor izven prostora, v času izven časa. Skozi večnost! Glasba neponovljiva, edinstvena magija, ki jo premorejo največji. Da! Še je upanje. Naj se vam meša ob poslušanju te brezčasne umetnine! Letite z njo!


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.