Ennio Morricone – Mondo Morricone: The Trilogy

Ennio Morricone - Mondo Morricone: The Trilogy

Ennio Morricone – Mondo Morricone: The Trilogy

2004, Smd Stereo (Sony)


Ennio Morricone predstavlja svojo ligo v glasbenem svetu. Glasbeno je dopolnil nekje 500 filmov vsakega žanra. Grozljivke, srhljivke, trilerje, komedije, drame ter vsaj še ostalih sto zvrsti. Še najbolj je znan po svojih prispevkih za legendarno vestern trilogijo Sergio Leoneja (A Fistful of Dollars, For a Few Dollars More in The Good, The Bad and The Ugly). Te soundtracke je označevala zares eksplozivna mešanica kitar, človeških ‘primarnih’ glasov, spektakularne trompete ter dramatične orkestracije, ki je na trenutke krepko presegala okvire klasične glasbe. Najbolj znan izdelek te faze je seveda naslovna skladba za film The Good, The Bad and The Ugly s svojim prepoznavnim človeškim krikom. Potem je Morricone naredil še en soundtrack za še en odmeven film Sergio Leoneja, t.j. Once Upon a Time in The West. Gre verjetno za enega najboljših soundtrackov vseh časov, ki slovi predvsem po prelepi simbiozi ženskega glasa in simfonike v naslovni temi ter nepozabne The Man With The Harmonica teme. Vendar predstavlja ‘špageti vestern’ obdobje le kratek izsek bogatega Morriconejevega repertoarja. Po Once Upon a Time in The West je rekel, da noče več nikoli sodelovati pri filmih kjer bodo igrali konji. Vendar to ni pomenilo tudi konca sodelovanja z Leonejem. Leta 1971 napiše glasbo za njegov film A Fistful of Dynamite ter leta 1984 za Leonejev definitivni opus magnum Once Upon a Time in America (še eden izmed najboljših soundtrackov ter filmov vseh časov). Zadnji čas pa je Morricone spet dobil veljavo v filmu režiserja Quentin Tarantina. Govorim seveda o njegovem epskem ‘Love It or Hate It’ filmu Kill Bill, kjer je Morriconejeva glasba odgovorna za najbolj dramatične trenutke tega revenge filma. Da, Morriconeja pozna vsak, od teoretika glasbe na univerzi, pa vse do vaških policijskih ali gasilskih orkestrov.


Po teh velikih filmih se je lotil komponiranja raznih naslovnih tem za predvsem  manj znane italijanske filme. Gre za obskurne in predvsem neznane filme, dvomljive veljave, ki se gibljejo nekje med trilerji, kriminalkami, komedijami ter soft porniči. Medtem ko večinoma filmi niso dobili neke veljave (razen mogoče visokih točk na faktorjih eksotike in bizarnosti) pa se je glasba ohranila in kaže na še eno zelo bogato ustvarjalno fazo tega edinstvenega človeka v glasbenem svetu. To obdobje (v glavnem 1969 do 1979) pokrivajo trije albumi: Mondo Morricone, More Mondo Morricone ter Molto Mondo Morricone, ki so najprej izšli posamezno, na začetku leta 2004 pa v trojnem CD-Box setu z imenom: Mondo Morricone: The Trilogy. Stil, ki krasi to zbirko 3 CD-jev (56 pesmi, kar predstavlja skoraj tri ure in pol glasbe!!!) variira med jazzom, soulom, funkom, easy listeningom, bossa novo. Ta zbirka pa predstavlja verjetno tudi Morriconejeve najbolj pop orientirane skladbe (za popolno nasprotje je treba slišati neverjetno srhljive, mračne, zapletene ter abstraktne zvočne konstrukcije, ki se nahajajo na zbirki The Thriller Collection). V šestdesetih in sedemdesetih letih se je Morricone veliko zgledoval predvsem po še enem mojstru eksotičnih aranžmajev, tj. Burtu Bacharachu, kar se lepo zrcali v predvsem bolj bossa nova ter eksotika orientiranih skladbah. Skladbe v zbirki so večinoma instrumentalne ali obogatene z ženskimi vokali. Izpostaviti posamezne pesmi je nemogoče, saj je glasba močno kohezivna čez posamezen album, kot tudi preko vseh 3 CD-jev (kljub temu, da gre za različne kompozicije iz raznih filmov!).


Bogat spekter zvoka, kompleksni aranžmaji, glasba, ki enostavno širi dobro voljo ter izmenoma čudi in preseneča poslušalca s svojo pronicljivostjo, originalnostjo in unikatnostjo. Skratka, kdo ne pozna Ennio Morriconeja zamuja marsikaj (pa ne samo v glasbi).


Matjaž Gerenčer

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.