Elvis je bil, je in bo

elvis_je_ziv_011

8.1.2005, Linhartova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana


Točno 70 let je minilo od rojstva kralja rock’n’rolla, Elvisa Presleya, ki je prehitro preminil. Da bi počastili njegov rojstni dan, so se skupina Rok’n’Band ter pevec Oto Pestner, odločili pripraviti koncert, kjer je bila glavna nit prav Elvisova glasba. Popolnoma razprodana Linhartova dvorana (in zaradi zanimanja še en koncert 9.1.) je dokaz, da je pevec, kljub temu, da ga ni več med nami, še kako živ.


V zraku je bil ves čas prisoten Elvisov duh; preprosto čutili smo ga. Nazaj počesane pričeske, oprijete hlače, srajčke in škornji. To je tisto, kar spomni na dni, ko je rock’n’roll glasba kraljevala, in čas, ko so se na njene takte vrteli tako stari, kot mladi. Elvis je legenda, in je nekdo, kar vedno znova in znova pritegne množico.


Na koncertu »Elvis je živ«, pa so nam skušali dokazati prav to – da on dejansko nikoli ni umrl.


Skupina Rok’n’Band nam je sprva predstavila nekaj njihovih največjih uspešnic – vse od »Moje mlade ljubice«, do »Nike«, »Jagod in čokolade«, »Ostani še minuto« in drugih. Prav tako pa so odigrali kar nekaj legendarnih Presleyjevih uspešnic, ki jih je več kot odlično zapel pevec Rok Ferengja ob pomoči njegove skupine, godalnega kvarteta, nekaj glasbenih gostov ter neverjetnih back vokalistih Almost Harmony.


Opazila sem, da so mladi talenti (nekateri so se tudi sicer kalili na različnih glasbenih tekmovanjih – Bodi idol ter Bitka talentov) svojo nalogo vzeli več kot le resno. Izstopal je močan in prodoren vokal ter predvsem energija mlade Nuške Drašček, zmagovalke že prej omenjenega izbora Bodi idol. Upam, da jo bomo kaj kmalu imeli možnost videti na kakšnem od samostojnih koncertov, ker bo, glede na slišano, to še zelo zanimivo.


Vtis na vse pa je prav zagotovo pustil duet s slepima dekletoma, ki sta pomagali pri pesmi »Ljubezen na prvi dotik«, kasneje pa so se jim pri ‘Afriki in Rusiji’ pridružili še plesalci Plesnega mesta.


Več kot le množična ekipa na odru je poskrbela za tako vzdušje, da so tudi, sicer starejši poslušalci v Linhartovi dvorani uživali ob zvokih mladeničev, ki letos praznujejo že deseto obletnico delovanja. Prav ob pogledu na občinstvom sem bila na začetku skeptična, namreč znano je, da se starejša publika veliko težje vživi (ali pa se sploh ne), ampak očitno to pravilo tu ni veljalo, saj so ploskali in prepevali, kar je sicer na takšnih koncertih daleč od običajnega.


Kasneje se nam je pridružil še Oto Pestner, s svojo skupino (Mike Orešar na kitari, Miran Juvan na klavirju ter Miran Nedović – po Pestnerjevih besedah najstarejši roker v dvorani – na kontrabasu). V tem delu koncerta smo potovali od Elvisovih balad, do duhovnih skladb, celo slovenskih različic nekaterih pesmi, ki jih je prevedel Tomaž Domicelj in opravil odlično delo. Tudi Oto je – prav tako kot Rok’n’Band – velik Presleyey oboževalec.


Sledilo še nekaj skupnih skladb – Oto in Rok sta se dopolnjevala in bila sta – kot se je izrazil Oto – Elvis v mlajših in Elvis v starejših letih.


Le stežka so se nastopajoči poslovili od občinstva, kajti na koncu je bila Linhartova dvorana tako navdušena, da jih nihče ni želel izpustiti.


In tako je minil še en koncert, za katerega se ne zdi škoda časa, ki ga resnično lahko pohvališ in ki te nekako notranje obogati. Po besedah kar nekaj obiskovalcev sem prepričana, da tudi oni niso obžalovali, da so bili tam.


Čeprav je kralj že kar nekaj časa pokojen, je še vedno z nami. Vsakič, ko slišiš katero od njegovih uspešnic ali vidiš kak film, v katerem je igral, se ti prikaže pred oči njegova pojava. On je bil le eden in je nenadomestljiv, čeprav je povsod po svetu ogromno imitatorjev, ki so mu bolj ali manj podobni. Elvis je, čeprav smo že leta 2005, še vedno živ.


 



Nina Jenko


foto: Bojan Okorn


Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.