Duran Duran – Astronaut

Duran Duran -  Astronaut

Duran Duran – Astronaut

Sony Records, 2004


Seveda Duran Duran ne potrebujejo kake posebne reklame! Bend predstavlja ladjico preživelih, ki je krmarila skozi osemdeseta nadvse uspešno z lastno prepoznavno formulo takrat sila popularnega vala imenovanega nova romantika. Sledil je dobesedno slogovni  prepad med Duran Duran 21. stoletja in tistim, kar so počeli v osemdesetih. »Astronaut« šele danes nekako premošča ta prepad. Seveda z izjemo nekaj cvetk, kot sta bili npr. Come Undone in Ordinary World s plošče »The Wedding Album« (1995). Album je zanimiv, ker predstavlja tudi reunion zlate postave, ki je v osemdesetih s svojim pojavom na sceni povzročila pravo »beatlemania-o« po »beatlemania-i«.


Prelepa novica je ta, da je »Astronaut« resnično Duran Duran nasprotje elektro  pop “fluff-u”, ki so ga pesnili preteklo desetletje. Takoj prva pesem (Reach Out For The) Sunrise nedvomno potrjuje to. Nekaj sekundni otvoritveni beat, ki spomni na kakšen New Moon On Monday in potem preskok na lahki pop štikl, naravnost za v kakšen disco klub osemdesetih. Kitara je lepo položena v ozadju, klaviature markantne z značilnimi “space” vižami. Končno nekaj konkretnega po View To A Kill! Še posebej prefinjeno in sofisticirano pristopijo v melanholični zaključni Still Breathing, kjer je k nežno šepetajoči melodiji vključen tudi orkester in v katero so z namenom, da poudarijo dramo v pesmi, dodali sapico “bowie-jevske” disonance . No, tipičen elektro funky disco komad je pa pesem Astronaut, ki po slogu sledi prejšnji plošči »Pop Thrash«. Odličen kontrast, predstavlja za njo umirjena a groovy Bedroom Toys s kitaro speljano v slogu njihove pesmi starejše branže a la Skin Trade. Duran Duran niso pozabili pisati pesmi sanjavih refrenov. Na to nas opozorijo v odlični bolj rockersko naravnani What Happens Tommorow ali “lažjih”, prelepo sofisticiranih Point Of No Return in Finest Hour, kjer znajo fantje še kako prepričljivo zlesti pod kožo. Ekspresivni refreni so itak najmočnejše orožje s katerim prevzamejo poslušalca in tudi to pot je tako. Skozi celotno ploščo uživamo v emblematični kombinaciji klaviatur, kitar in LeBonovem glasu, temu navkljub pa ima vsaka pesem svoj poseben čar in zato je »Astronaut« zelo razgibana plošča. Vesela novica za vse »eighties« nostalgike je recimo tudi ta, da v Point Of No Return vesoljske klaviature vlečejo na njihovo famozno Rio, čeprav je komad iz popolnoma drugega testa, Nice pa potegne zlasti po liniji kitar na ploščo “Seven And The Ragged Tiger”. Ker je plošča naravnana na Duran Duran zapuščino osemdesetih je na njej še poseben užitek poslušati produkcijsko ločeno melodično bas linijo John-a Taylor-ja, še zlasti v »nafunkirani« Taste The Summer.


Produkcija je kristalna, inštrumenti v ravnovesju s poudarjenim kontrastom med beatom, prvo linijo in LeBonovim unikatnim vokalom v središču. To je album, ki kljub naslovu ne raziskuje novih obzorij, pač pa učinkovito črpa navdih iz svoje zapuščine osemdesetih. Duran Duran so pristopili v svoji igri zelo pametno in “Astronaut” je premeteno zvit album kar se previdnosti tiče. Je album reafirmacije, ki je prišla z reunionom. Seveda tu ni govora o revitalizmu osemdesetih. Duran Duran so šli “na ziher” ter  tako ponudili varen, moderno zveneč, lahki rock pop album, ki je sproščujoče svež in nadvse seksi. Nekaj na kar smo nekateri definitivno čakali zelo, zelo dolgo.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.