Dio – Master Of The Moon

Dio - Master Of The Moon

Dio – Master Of The Moon

SPV/Steamhammer


Hja, tole je pa res prava žalost, ki ga od Dio ne bi zlepa pričakoval. Vodeno in podpovprečno. Ko poslušaš veliki vokal Ronnie James Dio-a, lahko le zavijaš z očmi od kod neki bruha vsa ta eruptivna energija iz njega. Vsa odličnost, kateri si želi približati in katero si jemlje za zgled marsikateri mladenič, ki se skuša v pevskem poslu rock glasbe, je združena v tem gospodu zrelih let. Zrelih let, a zaletavo mladostnega duha. Ronnie James Dio je človek, ki je zlasti s svojo kariero pri Rainbow in Black Sabbath, usodno zaznamoval in definiral tirnice petja v heavy metalu, hard rocku, progressive metalu, katerih se radi oprimejo vsi mlajši vokalisti v lastni ekspresiji vokala pri združevanju moči in melodike. 


One More For The Road je edina hitra poskočnica, narejena v stilu večine komadov s prejšnje Dio plošče »Killing The Dragon« (2002). Kratko in podkožno napadalno. No k tej lahko dodamo tudi sedmo pesem Living The Lie ter ob pregledu ostalega materiala zaključimo, da Dio to pot resnično sanjajo skozi ploščo. Vsi ostali komadi so srednje hitrega tempa. Plošča trpi zlasti zaradi tega na razgibanosti, saj je dinamika na njej praktično vseskozi enaka. Ronnie James Dio izzveni zato to pot s svojim vokalom pri vsej tej spesnjeni »beat monotoniji« zelo repetitivno v linijah.


Seveda pa Ronnie rjove vrhunsko, z nezmanjšano silovitostjo, na polno kot vselej in brez pregrešnih misli, ki bi ga vodile h kakšnim čudežnim eksperimentom, ki so mu v preteklosti le škodovali, njegovim fanom pa grenili življenje, kot je to bila vsa nespretnost združena na plošči »Angry Machines« (1996). Zvok je sicer zavidljivo živ in med ritem linijo ter masivno riffing zaveso učinkovito ustvarjena in poudarjena zvočna globina. A kot pravim, navkljub igranju in petju z jajci, trpi plošča na raznolikosti in deluje sila monotono. Rezultat tega je, da lahko ob poslušanju »Master Of The Moon« zelo hitro padeš globokemu spancu v objem. Kar nekaj poltonskega rifanja se najde na plošči, ki ob vsej počasnosti ritem linije vleče po smernicah na nekaj kar bi lahko bilo celo doom metal. To pa v tem primeru le teži. Melodični vokal Ronnie James Dio-a je tehnično le preveč izdelan ter dovršen, pa tudi enostavno preživahen in zato ne sodi v poltonsko zastavljene riffing okvirje.


Vsi tisti, ki ste se pridušali nad kanček pretirano mirnostjo plošče »Magica« (2000), naj vam povem, da je v primerjavi z njo »Master Of The Moon« prvovrstni Persen (pomirjevalo) z najhujšim možnim učinkom. Ne, ne plošča se ne premakne nikamor skozi vso svojo minutažo desetih pesmi. »Killing The Dragon« z izjemnim Dougom Aldritchem (Whitesnake) je bil očitno labodji spev pevske legende. To pot je v postavo vskočil na kitari Craig Gouldi, ki je igral pri Dio že na ploščah »Dream Evil« (1987) in »Magica«. Goldi po duhovitosti solaž in riffingu Aldritchu enostavno ne more parirati, to je dejstvo. Poleg te zamenjave, je legendarnega basista Jimmyja Baina, s katerim sta z Ronniejem skupaj drgnila šolske klopi pri Rainbow, zamenjal odlični Rudy Sarzo, ki je znan po tem da je sobival v osemdesetih znotraj ene najboljših ritem navez v zgodovini rocka Sarzo/Aldritch. S to navezo se je lahko ponašal v svoji takratni postavi sam samcati Ozzy Osbourne. Sarzov potencial je ostal na »Master Of The Moon« popolnoma neizkoriščen.


Očitno so Dio hoteli narediti nasprotje plošče »Killing The Dragon«. Komadi v osnovi niso slabi, le stopnja ponavljanja in podobnosti med njimi je usodno ter občutno prevelika. Če bi Dio vmešali vse te počasne komade na nekaj studijskih albumov, tako da bi od njih uporabili na vsakem albumu le dva do tri, bi bila to veliko boljša ideja. V tolažbo nam pa zato ostaja naslovnica plošče, ki je odlična z zlobnim luskinastim hudičem, stekleno kroglo v njegovih krempljih, ki naj bi predstavljala luno. Ta zlodej se igra z našimi čustvi, z dneva v dan. Ob monotono počasnem »beatu« plošče si ga ni težko predstavljati kako lomasti in ravsa naokoli »comp – comp« ter se pri tem ziba levo in desno. Majava silhueta v temi… Res si nisem mislil, da bo Ronnie James Dio v svoji dolgi karieri kdaj naredil tako hudo zaspano dolgočasen album, skoraj brez trohice udarnosti, adrenalinske naglice ali grabežljivo penetrativnega riffinga, ki je še na »Killing The Dragon« deloval nezmotljivo popolno. Dio! Zaslužili ste si nezadostno oceno, zatorej ponovite še enkrat domačo nalogo! Seveda si za to vzemite dolg odmor.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.