Deep Purple – Burn (1974), 30th Anniversary Edition

Deep Purple - Burn (1974), 30th Anniversary Edition

Deep Purple – Burn (1974), 30th Anniversary Edition

EMI Records, 2004


Hopla konopl’a! Po »Who Do We Think We Are« (1973) zapustita pevec Ian Gillan in basist Roger Glover Deep Purple. Očitno se je Deep Purple famozna »dim na vodi« Mk.II postava dokončno izčrpala in izpela. Na mesto basista vpokličejo Ritchie Blackmore, Ian Paice in Jon Lord mladega talentiranega, funk rhythm’n blues orientiranega Trapeze pevca/basista Glenna Hughesa, sposobnega tudi izjemnih vokalnih »soul« akrobacij. Vendar pa vrzel še ni bila zapolnjena, kajti manjkal je pravi »frontman« oz. »lead« vokal, ki se bo na odru lahko striktno posvečal le petju. Po nekaterih govoricah naj bi se Deep Purple takrat zanimali za Paula Rodgersa (Free), na koncu pa so se odločili za do le takrat malo znanega Davida Coverdalea.


Plošča »Burn« je bila za tisti čas, po silni teži glavnega riffa naslovne pesmi, pravi vratolomni »blitzkrieg sa verda neba«, s klasično zasnovano rockovsko r’n’b balado Mistreated prava vulkanska erupcija čustev, z novim »hit single-om« Might Just Take Your Life, pa je premogla lepo mero nesramno nalezljivih pop rock odklonov. »Burn« je za razliko od predhodnika »Who Do We Think We Are« izrazno močnejši in mnogo bolj »rockovsko« definiran album.


»Burn« krasi izjemna intenziteta, vseskozi udarno vroče utripajoči voluminozni »groove« in izredna svežina, ki sta jo vnesla »funk soul freak« Glenn Hughes in karizmatični David Coverdale, ki je takoj prepričal da gre za mladeniča s pravšnjimi pred-dispozicijami, da se po karizmi vokala in stage performansu razvije v pravo rock ikono. Coverdale je bil sila samozavesten poba, neobremenjen s predhodnikom Ianom Gillanom in njegovim vratolomnim petjem komada Child In Time. Gillan je vedno ostajal na odru rahlo sramežljiv, pretirano vljuden, Coverdale je bil bolj hudičevske sorte in na odru ni poznal kakšnih posebnih zavor, pač pa je pristopil bolj razuzdano. Na eni točki ni kopiral Iana Gillana! S svojim ekspresivnim vokalom je Coverdale zlasti zažigal v nižjih sekvencah, ko poje globoko, posebej unikatno iz grla, včasih skoraj skozi napeve naracije, v naslednjem trenutku pa lahko besno eksplodira skozi raskav »scream«. Njegov vokal je po barvi idealen za nov shakin’ r’n’b funky feel skupine. Mistreated je pesem, ki pove o kalibru imenovanem David Coverdale praktično vse.


Plošča, ki nosi v celoti nek temačen »feel«, se odpre z naslovno pesmijo Burn. Ta nosi klasični »rockovski riff«, udaren, adrenalinski šus v žilo. Deep Purple so v njem razjarjeni in komad poka od sveže kompozicije in živosti performansa, ki seva željo po dokazovanju, za kar sta zelo zaslužna seveda novinca v postavi Coverdale in Hughes. Po riffu je Burn zgodnji prekurzor za tisto kar je kasneje Blackmore prenesel v Rainbow. Tudi po okultnem besedilu. Pesem ima izreden mistično epski srednji inštrumentalni del, kjer je kemija med Lordom in Blackmorem znova demonstrirana z vsem sijajem. Might Just Take Your Life je lažja, »nafunkirana« kompozicija in hit single plošče, bolj pop zveneča, nastavljena za težko Burn z namenom, da razelektri napeto ozračje. Coverdale in Hughes briljirata v duetu refrena, Blackmore je pomaknjen nekoliko v ozadje, Lordove klaviature nosijo glavnino melodije pesmi. Lay Down, Stay Down je nekako pospešeno in udarneje nadaljevanje Might Just Take Your Life, z dodanimi tamburini, kravjim zvoncem, beat v njem pulzira znova intenzivno, da je joj. Vokalne delnice so tu mojstrsko odpeljane in zložene skupaj, dvojni dueti v samem središču! Sail Away je prava poslastica, pozibavajoči »funky groove« oz. izredna koherenca in nepopustljiva tenzija v sodelovanju med debelo rožljajočo bas linijo in Paiceovim bobnanjem ter hkrati okusno začinjena z izredno melodijo kitarskih »lickov« Ritchieja Blackmorea.. Odlikuje, pa jo zlasti vživet performans Davida Coverdalea! Ta komad nekako že napoveduje tisto kar bo prinesla sledeča Purple plošča »Stormbringer« (1975). You Fool No One je lepotica, kjer si bend da duška in kjer je (poleg komadov Mistreated in Burn) ves umetniško izrazni potencial, ki ga je nosila takratna zasedba resnično maksimalno izrabljen. Komad nosi znova kompaktno ritem linijo! Udarni in poudarjeno težji ritem »drive« je podkrepljen s »kravjim« zvoncem ter leži v energičnem kontrastu z vokalnimi dueti Hughesa in Coverdalea. Mistreated je rockovska klasika. Coverdale pokaže kje je doma in kje se vse njegove izjemne sposobnosti ter talent najlepše izražajo. Čuten vokal, izredna moč skozi strastno čustveno vijuganje med jezo (odvreščani verzi) in bolečino (odpeto skoraj skozi narativ, s cmokom v grlu, norija). Seveda je z nami jokajoča Blackmoreova kitara, osnovni motiv je čista Ritchiejeva posebnost. Kitarist pokaže kdo je gospodar, ko napleta dramo in stopnjuje vzdušje iz kroga v krog. Blackmore ne forsira samega sebe tako da bi trošil note, pač pa je vseskozi v neke vrste transu priklopljen na gro komada. Tu je Blackmore vgraviral definitivno eno najlepših kitarskih melodij svoje kariere. Čustva vrejo intenzivno, kot pri Deep Purple niso dotlej še na nobeni plošči.  »A« 200 je inštrumentalni zaključek plošče. Odigran je bolj za zabavo, a je hkrati s tem v grobem rečeno, pravi Yes-ovski mini ep, za kar je kriv zlasti Lordov mini moog, ki je v komadu absolutno dominanten. »A« 200 je devianten žanrski odklon, ki umetelno zasoli konec plošče.


Ponovno izdani album z zajetnim »bookletom«, se nahaja v »slip case« kartonski škatlici in vsebuje tudi bonus komade. Prvi med njimi je Coranarias Redig (remix). To je »b-side« singla Might Just Take Your Life. Znova je v ospredju funky ritem linija, Blackmore se rad znova obeša po »guitar slide-ih« v ozadju. Ta pesem dokazuje, kako so bili Deep Purple izrazno močni tudi brez  uporabe lead vokala. Kot bonus komade so dodali k ponovni izdaji albuma tudi remikse komadov Burn, Mistreated, Sail Away in You Fool No One. Remiksi so fantastični kar je znak več kako kvaliteten je bil osnovni studijski performans skupine. Kontrasti med inštrumenti in vokalnimi linijami v njih bruhajo še več energije ter »rockovske« intenzitete, zvočna slika je globlja obenem pa še bolj čista. Ob takšnem remiksanju je kar škoda, da ni cel album »Burn« remiksan. »Burn« bi bil tako lahko izdan kot dvojni album, podobno kot je bil izdan remastirani »Machine Head« (1972) leta 1997. Zato lahko z velikim entuzijazmom neučakano odštevamo dneve, ko se bosta znašla na policah trgovin tudi remastirana »Stormbringer« in »Come Taste The Band« (1976).


»Burn« je »all time« klasika in kot osmi studijski album skupine med vsemi gotovo najbolj zrel. Tudi po tridesetih letih gori z nezmanjšano intenziteto. Je »rockovski« monument in dokaz, da so bili Deep Purple tudi v Mk. III postavi še vedno gonilna sila v razvoju takratne popularne rock scene. Še posebej tistih hard’n heavy rock glasbenih vej. No to je pa že zgodba o Rainbow in Whitesnake. »Burn« gori večno. Deep Purple trgajo zapeljivo vroče! Vnesli so izreden bluesy funk feel na ploščo, ki je poln silnih čustvenih vzdušij. Novi album je uspešno prestal preizkus časa, saj so Deep Purple z njim dokazali, da se lahko kot glasbeni fenomen, razvijajo in nezadržno rastejo še naprej uspešno tudi brez Gillana in Gloverja!


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.