David Bowie – Diamond Dogs (1974), 30th Aniversary 2CD Edition

David Bowie - Diamond Dogs (1974), 30th Aniversary 2CD Edition

David Bowie – Diamond Dogs (1974), 30th Aniversary 2CD Edition

2004, EMI Records


Z »Diamond Dogs« je Bowie popeljal novovalovstvo »glam rock« gibanja do samega vrhunca in se tako okronal za definitvnega kralja pop scene v letu 1974, saj se je s ploščo in singli znašel povsod v vrhu vseh mogočih lestvic tako v Evropi, kot naposled končno tudi v ZDA. Leto 1974 je bilo na pop sceni zato absolutno Bowiejevo. Aseksualni hibrid mnogih galaksij, tisočerih obrazov in teles je ohranil ves repertoar lišpanja, ki mu je pomagal ustvariti kultni lik. Rdeče obarvani štrleči lasje so postali še bolj nevarno štrleči!


»Diamond Dogs« je konceptualen album. Bowie je bil še kot mladenič obseden z branjem Orwella in koncept orwellovske distopije »1984« je bil Bowieju pisan na kožo, saj so njegova besedila že na predhodnih albumih napadala družbeno dekadentnost, čustveno otopelost, moralno paralizo in vso enodimenzionalnost uma ljudskih množic zahodnega sistema. Torej mase, ki slepo sledi besedi državnega aparata, ji je vojskovanje nekaj normalnega, ji je policija nekaj samoumevnega, so ji pravila, prepovedi in dovoljenja, ki jih narekuje nekdo drug, nekaj popolnoma vsakdanjega in preprosto nujno sprejemljiva stvar, da bi se počutila varno. Torej kako prodati moralo, ki pelje v absolutno razvrednotenje posameznikove integritete, za občutek varnosti. Varnosti v materialnem ugodju. Kako se današnja družba ujema z vsem, kar je eden najsenzibilnejših glasbenikov v zgodovini rock glasbe občutil že leta 1974, ko je svojo vizijo vesoljnega potopa mojstrsko okarakteriziral z upesnitvijo Orwella! »Diamond Dogs« je kratko in jedrnato oživljanje vseh Bowiejevih grozljivih apokaliptičnih vizij prihodnosti zahodne družbe.


Novi album je absolutna nadgradnja albuma »Alladin Sane« (1973). Zakaj? Je preprosto najbolj »bowiejevski« izmed vseh dotedanjih Bowiejevih albumov. David je bil tokrat še bolj sfokuseran, še bolj vnet in predan svojemu poslu v studiu. Še bolj odločno je pristopil v demonstraciji surovega »bowiejevstva«. To je izkrivljeni domet rock’n rolla iz začetka sedemdesetih, z unikatno mero vnosa razglašenosti za katerega je kriv v prvi vrsti Bowiejev način petja ter popačeno distorzirana kitara in klaviature, k temu pa je umetelno dodajal, izredne primesi pihalnih aranžmajev in back vokalnih harmonij. To je bil tudi ključ s katerim je, ne le definiral vso svojskost lastne ekspresije, pač pa je z njim odrešil apatično stanje rock’n roll scene z začetka sedemdesetih. Tako je utišal vse tiste ljubitelje glasbe, ki so nergali nad eksplozijo takratnih progresivnih rock skupin Genesis, ELP, Yes in King Crimson. Za povrhu pa so izgledali tudi horizonti rock’n rolla do konca izčrpani. Potem pa se pojavi Bowie in obrne vse na glavo, sproži pravo revolucijo (»boewiemania«) in prične se nov razcvet pop rocka. Če se je Bowie svoje dni istovetil z Ziggyjem Stardustom, je to pot hotel prikazati le samo pokrajino in mesta od koder prihaja Ziggy Stardust. Se pravi od koder prihaja sam David Bowie. Ziggyja pa že davno ni bilo več, zatorej tudi Spiders From Mars niso bili več smiselni. Bowie je izmed »pajkov z Marsa« ohranil pri »studio sessionih« le pianista Mikea Garsona v postavi, base mu je odigral Herbie Flowers, eden boljših britanskih basistov tistega časa, Alan Parker je igral glavno kitaro, Ansley Dunbar in Tony Newman, pa sta razbijala po bobnih. Torej Bowie je začutil, da je koncept pajkov z Marsa izpolnjen in da je potrebna popolnoma nova ustvarjalna glasbena usmeritev. Poleg tega je na »Diamond Dogs« odigral tudi dodatne saksofone, klaviature in kitare. Bowie, kot izven serijski komponist, pisec aranžmajev in producent, je imel tako znova vse vajeti v svojih rokah.


Polno idej se je podilo po glavi, v studiu  pa je to rezultiralo v izjemno pestri paleti vsega, kar je nov album ponujal. Plošča se po obskurnem »a capella« uvodu odpre z izjemno trdim rock’n roll šusom Diamond Dogs. Tako trdo in rockersko kompaktno ni Bowie kasneje nikoli več zvenel. Eden vrhuncev plošče je trilogija Sweet Thing/Candidate/Sweet Thing (reprise), ki je zmes pop rocka ter avantgardno raziskovalnih rockovskih odklonov tistega časa. Mini suita nas pelje skozi prelepo paleto različnih vzdušij, kjer so motivi mojstrsko zloženi skupaj! Ta suita in eden od treh singlov plošče Rock’n Roll With Me že kličejo k vzporednicami post-glam obdobja z mnogo subtilnejšim naslednikom »Young Americans« (1975). Rebel, Rebel izdan kot single, ne skriva Bowiejevega simpatizerstva z Rolling Stones. Beat podkrepljen s tamburini, riff odpeljan preko ostrega reverb efekta in same linije petja, so čisti »stones« medtem, ko je pesem 1984 po uporabi dodanih godal pravi »Barry White disco pop seventies meets rock’n roll« izlet. Na tej plošči je Bowie tudi prvič učinkovito uporabil studio kot »dodatni inštrument«. V to nas prepriča zlasti z izjemnim teatralnim zaključkom plošče v komadu Big Brother, genialno zasoljenim z aranžmaji pihal, ki ustvarjajo dramatično napeto »dvojno« vzdušje subtilnosti (predrefren) in rokerske napadalnosti (refren). Ta se nepredvidljivo izlije v inštrumentalni izhod iz plošče Chant Of The Ever Circling Skeletal Family, ki je prav pika na »i« albumu. Je pravzaprav ples živih mrličev v čast velikemu bratu. »Uuuh« in »brrr«, srhljivo preko vseh meja.


Glasba in vzdušje sta ledena, oživljajoč izbrani koncept na najlepši možni način. Ni si težko predstavljati temnih sivih betonskih gmot, ki se vzdigujejo v večno črnino neba, ki je nasičeno  z gosto meglo in kislo strupeno paro, kjer le sikanje izpušnih vodovodnih cevi in dimnikov gigantskih tovarn prekinjata smrtno tišino. Ljudje so si kot jajce jajcu, živijo vsi enako, čakajo na povelja, ubogajo, zvesto sledijo Velikemu Bratu. Pričarana je prava nočna mora!


To je album, ki nosi svojevrstno atmosfero, kot vsa Bowiejeva najboljša dela. Je epitaf glam rocka, ki ga je dokončno definiral David (in v veliki meri tudi utemeljil), saj se je kmalu zatem kot kameleon prelevil v bolj »zemeljsko stvarstvo«, ko se je začel preizkušati kot »soul« pevec. Z »Diamond Dogs« je David Bowie pustil oziroma zavedno nekako potopil »glam rock«. »Diamond Dogs« je zato labodji spev neke ere in umetnina za vse večne čase. Je resničen album, ki te posesa v trenutku celega v svoj svet. V obskuren pogubljen svet razvrednotenja, ki je zelo blizu naše vsakdanje realnosti. Resničnost »Diamond Dogs« zato vselej udarja v polno!


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.