W.A.S.P. v Zagrebu

W.A.S.P. v Zagrebu

W.A.S.P. v Zagrebu

W.A.S.P., Zagreb  -Tvornica 01.12.2004


Reportaža nosi večjo ali manjšo stopnjo perverznosti, a govor je o fantomskih glam eighties shock metalcih W.A.S.P., kar pomeni da mi je že pol odpuščeno! W.A.S.P. koncert v kratki in jedrnati stavčni povedi pomeni lahko tudi: »Adijo pamet!«


Neverjetno česa vsega človek, v vsej majhnosti in neizbežni minljivosti svojega življenja, ne dočaka na tem planetu (beri: prah si bil in v prah se povrneš), nasploh če doživi bližnje srečanje s skupino, kot so W.A.S.P. Zakon! Spet ta beseda. Zakon, ponoči v sanjah. Zakon, v službi. Zakon, v avtu. Zakon, na ulici. Zakon, na Petrolu. Zakon, na meji in zakon v pravi harlemski četrti Zagreba (pravi geto mrkih pogledov, črepinj, sivega betona in tonaže smeti), kjer se nahaja tudi Tvornica.


S polno malho zamude smo krenili iz Ljubljane. To je bil dober znak, kajti na pol v šali smo se tolažili, da bodo zategadelj tudi W.A.S.P. zamudili. Pred Bregano smo se ustavili na poslednji čik in kofe, medtem ko je beseda pivo v »metalščini« itak že samoumevna. Ko le pomislim kako se je med številnimi postanki na bencinskih postajah moj mali »pežojček« spreminjal v cisterno piva in beznico v kateri je nevarno zaudarjalo po visokem deležu izdihanih alkoholnih substanc. Hja, pa tudi po izriganem česnu, bljak, pfej…


No, kapljice Tequille, limonice in ščepec soli, so postavile stvari na pravo mesto in ob 20:30 smo mencali pred Tvornico. In poglej si ga no! Tvornica je bila v temi, medtem ko je bilo zunaj pred njo vse črno, pa tudi v večji »oštariji«, hrvaškemu klonu Kratochwilla na drugi strani Šubičeve, je kar mrgolelo usnjenih ljudi. In takšni, podobni in njim drugačni, so ljudje še kar deževali na kraj zločina.


Ura 22:00. Še vedno brez luči v Tvornici! Z Boštjanom zmrzujeva kot psa, tour busa, ki bi vlival upanje, da so W.A.S.P. v Zagrebu, pa od nikoder. Obrneva se in odracava nazaj k avtu po nov sendvič. Koncert bo odpadel, smo se kar hitro vdali nekateri. Pol ure kasneje se je nadvse pritajeno po pločniku za pešce “ušunjal” nek kombi zagrebške registracije, prav do stranskih vrat Tvornice. Vrata z nalepko »izlaz«  so se odprla in luči Tvornice prižgale. Kombi je svoja premična vrata skoraj da ne prislonil ob stranska vrata Tvornice (no govor je o vstopnih vratih za ljudi z novinarskimi akreditacijami in za ostala velepomembna bitja ter kreature tega sveta). In potem je bila senca. Senca? Senca v temi, kaj je lahko temnejšega od teme? Jamska črnina ali pa? Seveda najbolj črna kreacija bi lahko bil le on. Blackie Lawless, glavom i bradom. In nenadoma se je nekaj silno črnega velikega dvometrskega zganilo v kombiju in se naposled skobalilo iz avta v Tvornico. Izgubljeni šampion Blackie Lawless valjda, in za njim ostali trije kompanjoni. Torej W.A.S.P. v postavi: Blackie Lawless (vokal, ritem kitara), Mike Duda (bas kitara), Stret Howland (bobni) in Darrell Roberts (solo, ritem kitara), se pravi originalno »The Neon God« osebje. Oddahnili smo si. Koncert bi sedaj lahko res bil.


Ob 23:00 smo čudežno prestopili glavni vhod Tvornice, kjer security guard ni skrival svojega vzhičenega entuzijazma in zanimanja nad mojo »ledr’co« in me v ta namen temeljito pretipal. Ni potrebno niti omenjati, da sem se ob tem počutil kot priložnostna mimoidoča cipica, grrrr…A v dvorani je bilo že lepo polno. In kašne mrhe so hrvatice brrr…, ko se le spomnim. Definitivno mnogo bolj okusne fetišistke od rdečeličnih podalpskih češpelj. Polno, okajeno in toplo je bilo notri. Tribune so bile lepo zasedene in  parter tudi. Približno 1200 glav, no vsaj računajoč po algebraičnih metodah, o katerih so nas učili, da le te predstavljajo “zdrav človeški razum”. Biti razumen, biti umen, biti računajoč, živeti logično…be my guest.


Okej, gremo naprej. Vsaj muzika je bila super v dvorani, če so nas že W.A.S.P. pošteno vlekli za nosove. The Trooper železnih devic mi je prva med kultnimi komadi pogrela premražene kosti. Ob 23:30 se je zgodilo nekaj magičnega. Luči so se ugasnile in….po koncu nekega zateženega nasnetega intra, so se prikazale silhuete v megli črne črnine. Blackie in W.A.S.P., brez predskupine. Namazan okoli oči, odet v hokejski majici, usnjene oprijete hlače. Kje so natopirani lasje? No nekaj volumna pa mu je le ostalo po vseh teh letih. Človek je kot gora na odru. Saj res, W.A.S.P. so bili svoj čas najvišji bend na svetu, kar se tiče povprečne višine telesne rasti (punce bi pogojeno k temu dodale: “…pa tudi česa drugega!”)
 
W.A.S.P., šokantni šmink metalci, ki so s svojo perverzno arogantnostjo v osemdesetih prav z lahkoto polnili velike koncertne dvorane po ZDA in Evropi, tako kot očetje »metalske moderne« Iron Maiden, le s precej bolj drzno in agresivno taktiko. Okrog mednožij opremljeni  s cirkularkami, odeti v najbizarnejše usnje in namazani s pravo pravcato živalsko krvjo okoli svojih ust. Natopirane frizure, polakirani nohti, šokantni od glave do peta, da je bilo joj. Ustrahujoč ustavno ureditev ZDA so se odpravili služit denar. In s to kontraverznostjo so uspeli v celoti. W.A.S.P. niso nikdar sloveli kot kakšni posebni glasbeni učenjaki. In parirati slovitosti takratnih stebrov heavy metala, kot so bili Iron Maiden ali Judas Priest je bilo kar se tega tiče utopično. Da so jim prišli ob bok, so si W.A.S.P. izmislili drug princip. Izzivalni image in provokativnost besedil. Ti dve posebnosti skupine sta se perfektno prilegali k lastnem glasbenem slogu. Odprti skrajno naviti riffing. Nobenega kompliciranja v njem, s kitarskimi solažami, ki so bile dopustne le pod pogojem, da nikakor ne znižujejo vse predrznosti in arogance, ki jo je bruhal četverec zaprisežen k draženju javnosti s svojimi seksualnimi perverznostmi na 1000 in en način. Kot pravi Blackie: “This music makes you wanna fuck!” in verjemite tale Blackiejeva pogruntavščina nedvomno ni daleč od resnice.


In tudi to pot v živo je bilo tako, z izjemo »lišpanja«. Očitno je to Blackie prerasel. Bend je odprl šov z venčkom On Your Kness/Inside Electric Circus/Hate To Love You. Na začetku turneje so odpirali venček namesto z On Your Knees, s komadom Helldorado. Zatem so W.A.S.P. počasi in pretkano pričeli dvigovati atmosfero. Najprej s klasiko L.O.V.E. Machine, kjer se je ljudstvo maksimalno prebudilo, medtem ko je pri Wild Child že cela dvorana (tudi tribune) lepo vihtela roke v zrak in divje sodelovala v refrenu. W.A.S.P. so počasi “priklenili” ljudsko maso čvrsto nase. V pavzi, po Wild Child, se je narod pričel v en glas dreti: “Blackie, Blackie,…!, nakar Blackie izpod čela pogleda avditorij, češ kaj se pa greste, kaj se ne morete domisliti česa pametnejšega. Stopi za mikrofon in izgovori magični očenaš: »Fuck…Like…A…Beast!!!” In ljudje so pričeli družno meketati za njim: »Fuck like a beast,…!!!«, tako da se je dvorana pošteno zatresla vzdolž temeljev in počez. W.A.S.P. so brez zavor napadli z Animal (Fuck Like A Beast). To je ta posebni komad v njihovi zgodovini, katerega jim založba ni dovolila objaviti na prvencu (“W.A.S.P.”, 1984), zakaj vam verjetno ni treba razlagati, a je danes našel svojo mesto na Snapper Music digipack re-releaseju  (2003) kot otvoritvena pesem, kar so si W.A.S.P. vedno želeli. Animal je tresel in tresel, res topovska granata. Noro, ko se ozreš po dvorani, vse roke so bile v zraku. Blackie je neverjetna karizma, magnet, nosi nek fatalni šarm in ne potrebuje posebnih naporov, da potegne ljudi na svojo stran. A, ko ga pogledaš z drugimi očmi, se ti prav zasmili, kako uničen, prekurjen in zdelan človek je to.


Adrenalin je naraščal, ljudje so postajali zrajcani… He, he, he, ne bom pozabil prizora vseh prizorov med koncertom. Dve »žverci«, ki sta jezdili vsaka svojega nosača na ramenih, sta se med koncertom pričeli z vso vnemo zalizovat. Pomel sem oči, enkrat, dvakrat, pa trikrat. Kaj ste res obe ženski? Da. V vrtincu sladostrastja sta v nekem trenutku kot padla angela zviška treščili med ostale smrtnike na tla. Kaj se je dogajalo naprej z njima, pa ne vem povedat. 


Sledila je ena najboljših pesmi z najnovejše plošče (»The Neon God pt.II – The Demise«, 2004) imenovana Come Back To Black, kjer je bend prvič izžareval na odru tudi malo več resnosti. W.A.S.P. so ustvarili tako tudi v živo tisti svoj unikatni kontrast bobnarskega bliskanja, torpediranja dvojnega bas pedala in “šus” rifinga nabrušenih konic, ki ga polni Blackiejevo nezamenljivo hripavo rezgetanje. Tisto adrenalinsko stanje, ki prihaja venomer “od spodaj”, brez kompleksnih glasbenih okraskov, solističnih odklopov ali zabeljenih prehodov. »Šus« polnih jajc, ki pomeni le preprosto žagancijo »na prvo žogo«.


“Epski” vrhunec koncerta je bil The Headless Children, aaaaa fantastika! Mene je kar neslo po dvorani, narod je norel, gonja hudiča se je bližala vrhuncu. Nasnete hammond orgle. Da tiste original hammond linije, ki jih je na ploščo »The Headless Children« (1989) prispeval legendarni ex- Uriah Heep klaviturist in multiinštrumentalist genialni Ken Hensley. Z Uriah Heep je bil Blackie venomer obseden (še kot »mulc«), kar so W.A.S.P. nekoč dokazali tudi  s poklonom Uriah Heep in predelavo Heep klasike Easy Livin’, ki je v živo to pot niso igrali. W.A.S.P. so si med koncertom pomagali tudi s »play back-om«, kar se tiče Blackiejevih back vokalov. Okej, jim pogledamo skozi prste, ker so ti back vokali v izrazu skupine tako prekleto prepoznavni, specifični in nepogrešljivi, sestavljeni pa so le iz Blackiejevega petja. Torej, da ne bi rabil uporabe »play back-a«, bi moral iz Blackieja najprej narediti pet »Blackie klonov«, ki bi tako med vsakim W.A.S.P. koncertom družno odpirali usta z »očetovskim« Blackiejem.


Sledi romantični vrhunec in lahko rečem da ena najlepših metal balad, The Idol. Blackie, ki je prej deloval razjarjeno in se besnel nad ljudmi, da bo vsem »zbrcal« zadnjice (»We came in here to kick your fuckin’ asses!!!«…je bil en njegovih komentarjev), se je v trenutku raznežil in postal resničen od glave do pete, daleč stran od tistega Blackieja “impregnirane lutke”, ki jo je igral nekoč na odru. Med The Idol je Blackie stopil zadaj za monitorje in njegov roadie se je nagaral kot črna živina, ko je z brisačo skrbno brisal z Blackieja pot, ki je tekel s heroja v curkih in mu ob tej priložnosti privoščil tudi nekaj požirkov vode. Med tem je Darrell Roberts na čelni poziciji odra »odprašil« nadvse vživeto solažo komada. In druga njegova solaža, v izhodnem dramatičnem delu, je zažgala še bolj. Ta komad je Blackie posvetil svojemu bratu, ki je umrl v prometni nesreči. The Idol v živo je bil eden od vrhuncev koncerta. Odličen kontrast v nastop in samo odrsko igro skupine je vnesel. No, da se ne bi res vsi začeli jokati v dvorani, so W.A.S.P. »fade out« iz The Idol spremenili v intro arogantne priredbe legendarnih The Who imenovane The Real Me, kjer sem ves srečen znova krulil v refrenu s skupino, kot sam samcati veper. Regularni del se je končal s pesmijo ki so jo bili ljudje še posebej veseli. Še ena klasika s prve plošče je to bila. I Wanna Be Somebody, kjer so W.A.S.P. razvili izredno odrsko eksplozivnost in nadzvočno hitrost, s katero so za konec dodobra prebičali avditorij. Mar res?


No po stokanju in jokanju avdience: »We want more,…!!!«… odprejo W.A.S.P. prvi »encore« z odlično srednje hitro pesmijo The Raging Storm, ki je bila odigrana zares vrhunsko in izzvenela popolno. Sledil je še en »Thank you and good night!«… in potem vrnitev na oder in nov »thank you«. Lažem. Ob vnovičnem prihodu na oder je Blackie namesto »thank you«, dejal: “You crazy motherfuckers! You never wanna go home, do you?” za njim pa so vžgali klasiko Blind In Texas, kjer se je Blackie, ki si je ob tej priložnosti nadel zastavo Konfederacije, silno trudil do konca izžeti avditorij, ko je zahteval maksimalno glasnost, vpitje in splošno razgrajanje množice v dvorani. In tako se je zgodilo, da je ura naposled odbila dovolj pozno in W.A.S.P. so šli lahko končno spat.


Končno spat? Nezaslišano. Koncert je trajal vsega dobro uro. Uro in 15minut, kar je slo-metalce odvrnilo od tega, da bi, kot je v njihovi navadi, po koncertu znova ponavljali drug za drugim vsi v en glas kot stare branjevke: »K’er koncert, zakon ejga, k’er koncert, zakon ejga,…« pač pa so to pot sklonjenih glav zapuščali dvorano. Splošno znano je, da W.A.S.P. koncerti ne trajajo dolgo. Pravega vzroka ne poznam, mislim pa da je Blackie po vseh prestanih vojnah že kar načet, utrujen in izčrpan, pa čeprav jih šteje komaj dobrih 48. Kar pomeni, da ga pošteno daje pomanjkanje kondicije.


W.A.S.P. koncertna politika nam Evropejcem enostavno ne leži. Gre namreč za metodo ustrahovanja množice, ki ves čas trpi v stresni situaciji, da lahko koncert W.A.S.P. vsak trenutek odpade. Nakar »pet minut pred polnočjo«, na vsem lepem in sila čudežno od nekod vzniknejo W.A.S.P., igrajo dobro uro, kar vpliva na stanje duha množice, da se ta potem lahko tolaži: “Madona! Bolje le eno uro, kot pa da koncerta sploh ne bi bilo!” In to ni daleč od resnice. Kar nekaj W.A.S.P. koncertov še s prejšnjih turnej je bilo odpovedanih, ker so bili pobje pred koncertom preobremenjeni z opojnimi substancami, ali čim podobnim, ali pa so mnogokrat kar na lepem izpustili že iz tako kratke set liste po par komadov in skrajšali koncert po svoji volji. Tako smo jo mi še srečno odnesli. A daleč od tega, da bi bili zadovoljni.


Napol »zrajcane« so nas pustili, grrrrr…in precej ljudi sem slišal po koncertu tarnati (drži kot pribito), češ da na W.A.S.P. ne gredo nikdar več v življenju. Dvorana je bila tokrat mnogo bolj polna kot mesec dni pred tem na Saxon, karta pa za polovico dražja. Saxon so igrali vsega skupaj 24 komadov, W.A.S.P. vsega 11 (venček treh komadov je štet kot eden) in Saxon so igrali 2uri in 20minut za tri »jurje«, W.A.S.P. pa pol manj za skoraj »pet jurjev«. Kje je tu logika in vsa ostala razumu prijazna človeška načela, pri Zeusu in obriti čebeli, tako mi svih doboša darkvuda, in tristo kosmatih ostrižev!?!?!?


No, da dodatnih otežujočih faktorjev niti posebej ne naštevam. Res je ves dan grdo deževalo, gosto škropilo skozi meglo, kar je vplivalo na dvignjeno stopnjo mravljincev v riti carinikov in mejnih pandurjev, ki so bili ob prestopu meje v obe smeri, s svojimi neokusnimi in abotnimi izbruhi, mnogo bolj zajedljivi in zbadljivi, kot sicer.


Lahko zaključim, da tisti, ki bi radi videli W.A.S.P. v živo in jih nikdar niste, prav ničesar ne zamujate. No vsaj zvok je bil zelo soliden, bend je kompaktno in prepričljivo galopiral in tista dobra ura je bila res perverzno ognjena, pa čeprav ostajam kot večina, ki je preživela W.A.S.P. v živo, post-koncertno nepotešen.


set lista W.A.S.P. (Zagreb – Tvornica, 01.12.2004)


nasneti uvod (začetek ob 23:30)
1. venček: On Your Knees/Inside The Electric Circus/Hate To Love Me
2. L.O.V.E. Machine
3. Wild Child
4. Animal (Fuck Like A Beast)
5. Come Back To Black
6. The Headless Children
7. The Idol
8. The Real Me
9. I Wanna Be Somebody
————————–prvi dodatek
10. The Raging Storm
————————–drugi dodatek
11. Blind In Texas
_________________konec ob 00:45


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.