Manfred Mann’s Earth Band

Manfred Mann's Earth Band

Manfred Mann’s Earth Band

München / Muffathalle, 16.12.2004


Le tri dni po Uriah Heep sem se odločil, glede na vzeti teden dopusta, da ne mislim ves čas ždeti v sivo otopeli Ljubljani. Zato sem jo mahnil še enkrat v München! To je bil koncertno divji teden kot že ne pomnim od konca junija in začetka julija (a tisto se je odvijalo v Sloveniji (Paco De Lucia, Pat Metheny Trio, G3). Zadnje čase tako skoraj nič ne spim in očitno sem se na novi način življenja odlično navadil. Tokrat mi je družbo delal le Peter. Dan je bil tak, da bi ga Bruce Dickinon lahko okarakteriziral kot »Satan, has left his killing floor!« (vzeto iz psalma o Jobu iz Stare Zaveze). Pravzaprav sva ušla hudičevim krempljem skozi šivankino uho, kajti le uro in pol potem, ko sva prevozila del poti (avtocesto od Ljubljane do Karavanškega predora), se je zgodila na njej grda prometna nesreča pri Voklem, ko je cesta nenadoma poledenela in je verižno trčilo 30 avtomobilov. Slovenijo sva tako pustila že daleč in davno za sabo in vreme je bilo prelepo, jasno, Alpe so kar sijale, pri Flachau lepo pridno že smučajo na umetnem snegu  in vožnja je tako ekspresno hitro minevala, z izjemo…Približno 100 km pred Münchenom naju ustavi »maskirana« policijska patrulja. Torej naenkrat se je pred menoj znašel srebrn BMW, ki se mu je prižgala pod zadnjo šipo luč z rdečim napisom »Stop«. V istem trenutku je iz avta pogledala lizika, ki ji je bilo potrebno slediti. Rutinska kontrola, nič hujšega. Prekleto, lani so nama jo s Petrom tako zagodli na avstrijsko slovenski meji nazaj grede, ko je ob avtu paradirala »women in uniform« s »šnelfaj’rco« in policijskim ščenetom, medtem ko mi je njen pribočnik obrnil notranjost avtomobila na glavo. Ah ti miličniki! Za lastne užitke seveda. No še dobro, očitno jaz to rabim, saj sem v lastni satisfakciji in samozadostnosti skoraj pozabil, da obstajajo neki zakoni, države, meje, omejitve in bariere ter pravila po katerih nam je (in ni) dovoljeno živeti. Torej, da ne bi slučajno pomislil na kako drugo vrsto svobode. No dovolj jamranja! Potem, ko stanaju uradni osebi prijazno popisali in sem jima vljudno razkazal vse, še tako skrite kotičke svojega osebnega avtomobila, mi je ena od njiju iz zanka hvaležnosti pokazala smer za vključitev nazaj na avtocesto. A za Salzburg, čeprav sem ji zabičal. da greva v München. No tudi uradne osebe se očitno motijo. Ko bi me videla kakšen prekršek sem bil šele prisiljen storiti, da se s Petrom slučajno ne bi odpeljala nazaj proti Ljubljani.


No, da je bil dan res čudežen je potrdilo tudi šokantno dejstvo, da ko sva pripešačila do CD trgovine VOM v centru mesta München, le te ni bilo nikjer, pač pa so celo hišo od temeljev navzgor prenavljali. Pa potem naprej na Marien Platz 8 in v München Tickets po karte, kjer so nama vljudno razložili, da so za Manfred Mann’s Earth Band žal že zaključili s prodajo kart. A nama je prodajalka le vlila pogum, da naj greva kar na »Abendkasse« v Muffathalle in da je kart na zalogi še vedno kot listja in trave. Potem na Pizza Hut, kjer naju zdaj že vsi poznajo.
Ko bi le bilo res kar je rekla prodajalka. V Muffathalle, ki sprejme okoli 2000 ljudi, je bilo namreč kot v čebelnjaku. Ljudi se je kar gnetlo, kar pomeni, da kart že davno ni bilo več na razpolago kot listja in trave. Očitno Manfred Mann’s Earth Band uživajo izredno podporo nemškega občinstva. Peter je z 22leti postavil rekord v prisotnosti najmlajšega obiskovalca na Manfred Mann’s Earth Band koncertih novega tisočletja.


Ob 20:30 je odprla šov predskupina Meera Fe & The Band. Bend, ki ga vodi plavolaska, se ni šalil, pač pa v dobre pol ure prepričljivo predstavil svoj repertoar. Skupino tvori klaviaturistka in pevka Meera Fee, ki je igrala na električni piano, potem so tu še ostali, se pravi kitarist, basist in glej ga zlomka, celo bobnar. Poslušali smo rock nagruvanega beata, grungeovsko zastavljenih riffov, ki ga je lepšalo vživeto in odlično petje Meere. Ritem sekcija tvori v izrazu skupine pomembno težo. Odlična izbira za ogrevanje. Bend, zlasti pa dekle s svojim nastopom in barvitim glasom, je ustvaril atmosfero, ki je bila nabita z žalostjo, jezo in brezmejnim razočaranjem.  Meera je odlično vijugala skozi raznobarvno uporabo vokala in s tem skrbela za odlično oživljanje želenih ambientalnih kontrastov. Nekaj verzov je prav jezno in na ves glas »odsikala«, medtem ko je v mirnih in nežnih delih skoraj skozi narative vživeto šepeče vodila svoje verze. Na trenutke sem se spomnil na bend tipa The Cranberries. Skupina, ki nosi v glasbeni ekspresiji nekaj svojega, alternativnega, uporniško diletantskega in katera ima zaradi tega lepo prihodnost. Edino kritiko si punca zasluži morda le zato, ker je bila kar malo preveč sramežljiva in kontakt s publiko ji tako ni šel ravno gladko od rok (in ust), vendar je izkušena nemška publika skupino korektno nagrajevala z aplavdiranjem. Zvok je bil za predskupino razločen in inštrumenti so ležali v zavidljivem ravnovesju, česar vsaka predskupina žal mnogokrat ne more biti deležna. Zato je bil nastop Meera Fe & The Band zelo uspešen.


Manfred Mann’s Earth Band so itak legende. Bend, ki  izhaja v osnovi iz voda na ameriških tleh zraslega rock’n rolla, blusa in r’n’b-ja. Upam se soditi (vsaj po njihovih hitih sodeč), da si je bend pridobil simpatije in sloves najbolj ravno zaradi tega, da je skoraj vsa njegova imenitnost okarakterizirana v duhovitem, unikatno rearanžiranem preigravanju priredb znanih glasbenikov, kot sta npr. B. Springsteen in Bob Dylan, ki so tako postali kot predelave še enkrat hiti. Včasih so to namerno solistično krepko razvlečeni aranžmaji, tako da dobiš v komadu že pravi ep! In prenovljen komad v rokah  Manfred Mann’s Earth Band tako dejansko zveni kot popolnoma nova pesem. A vedno sila okusno poslušljivo, zabeljeno s polno mero melodike. To jih zato vodi na listo progresivnih bendov. Je skupina, ki se odlikuje po nečem sila posebnem. Njeni fani dobesedno zahtevajo preigravanje del drugih glasbenikov, tako noro odbito lahko tile pobje zasučejo nek komad. Novembra letos so izdali nov album imenovan »2006« in očitno je napočil čas za še eno turnejo (prva je potekala spomladi letos, v marcu in aprilu). Skupina je nastopila v postavi Manfred Mann (klaviature), Mick Rogers (vokal, kitara), Noel McCalla (vokal), Steve Kinch (bas kitara) in Geoff Dunn (bobni). Mick in Noel se na glavnem vokalu izmenjujeta in tako ustvarjata imeniten pletež, ko si v pesmih izmenjujeta verze in ustvarjata atmosferične duete, ki vnašajo v zvočno podobo izredno kontrastno širino. Odlični kitarist Mick Rogers, je poleg Manfreda Manna edini originalni član skupine.


Ura je bila 21:15 in skupina je odprla šov s priredbo B. Sprngsteena Spirits In The Night (»Nightingales And Bombers«, 1975). To je bilo lepo presenečenje, saj komada na repertoarju skupine ni bilo že kar nekaj let in tako smo bili deležni udarnemu, tršemu in poskočnemu začetku nastopa. Na vokalu sta se v tej pesmi Noel in Mick skozi verze izmenjavala. A kot sem dejal, je bil ta dan res očitno hudičev! Okej, posredna reč je bila ta, da je zrak v dvorani postal neznosen. Kurili so namreč, kot da bi bili sredi Sibirije, ljudje so prižigali čik za čikom in zrak je postal vroč in suh, skratka »strupeno« meglen. Najraje bi se slekel do golega in spil sod česarkoli. No, da bi bila mera polna, je sredi inštrumentalnega dela komada Castles Burning (orig. komad Neala Younga Don’t Let It Bring You Down) prišlo do ireverzibilno nepopravljive okvare logistike. Desni monitor, na katerega je bil priklopljen legendarni Mick Rogers, je nenadoma pričel neusmiljeno prasketati in brneče hrumeti. Sledilo je tisto česar sem se najbolj bal. Nenadoma je Mick dvignil roko in skupina je prenehala igrati. Noel se je v imenu skupine opravičil, obljubil da bodo skušali kar se da hitro odpraviti težavo. Potem se je skupina izgubila v zakulisju, roadie-ji pa so po odru tako tekali levo in desno ter mrzlično iskali ustrezno rešitev.


Minilo je deset minut. Skupina je ponovno na odru in začne igrati komad Castles Burning točno tam, kjer ga je prekinila. Torej, od ust si niso pustili odtrgati kakšnega manjšega viška not, grrr,… kot da ne bi imeli nobene slabe vesti. Na rovaš te peripetije, nastop ni bil maksimalen. Bend je med nastopom le mestom razvil pravo odrsko kemijo, ki se je iskrila najbolj v skladni komunikaciji inštrumentov med Manfredom in Mickom, prav tako pa je trajne posledice utrpela atmosferična plat nastopa. Zakaj? Težava z zvokom žal ni bila rešena. Tako so v naslednji pavzi, pavzo še nekoliko zavlekli, da bi le nekako sanirali težavo. No in Mick se je avditoriju opravičil, ko je preizkusil popravljeno z navdušeno ugotovitvijo »That’s better!« A veselje je bilo preuranjeno, saj je škatla znova začela neusmiljeno prdeti med naslednjo točko Martha’s Madmen (»Watch«, 1978), kar je band saniral z odličnim zaključnim delom komada. Pesem, ki se odpre z uvodnim delom, kjer zna skupina pridno počasi graditi atmosfero, katera doseže vrhunec v zaključnem delu, h kateremu je prispeval največ vživeti Noel z odličnim improviziranjem in Manfred s svojimi klavirskimi vložki. Noelov slog včasih spominja na slog Glenna Hughesa (a le spominja, to namreč omenjam zgolj za lažjo orientacijo). Za njo je Noel napovedal novo pesem Demons And Dragons (iz zadnje plošče »2006«) in sicer tako, da je »potolažil« prisotne: »It lasts 3 minutes and 15 seconds!«, češ saj vsi tako ali tako čakajo le na starejši repertoar. Slišalo se je bolj moderno, slišalo se je melodično, kompaktno, pronicljivega in melanholičnega refrena in slišalo se je »svoje«, torej izpod peresa Manfreda Manna (ni šlo za priredbo). Ljudje so malo zazehali, a so se kmalu zdramili ob naslednji pesmi Shelter From The Storm (»Soft Vengeance«, 1997), ki je prejšnji pesmi slogovno in atmosferično pridno sledil. Da je bilo pravih MMEB fanov v dvorani precej priča dejstvo, da so ob začetku sleherne pesmi z gromkimi ovacijami, ki so gromko odmevale, vselej pozdravili glasbenike na odru skupine. Bend je udaril naprej z Don’t Kill It Carol (»Angel Situation«, 1979), kjer je Noel lahko prvič brez skrbi prepustil petje refrena publiki. Potem je sledila še ena pesem iz novega albuma skupine, imenovana Mars (ta pesem se sedaj lahko pridruži »planetarno« zasnovani »Solar Fire« iz leta (1973). »Mars, the bringer of war!« je napovedal pesem Manfred Mann in skupina je začela s psihadelično zasnovanim komadom v katerem so napletli pravo armagedonsko dramo. Sledil je vrhunec koncerta, vsaj zame osebno, s komadom, ki ga je originalno napisal Bob Dylan Father Of Day, Father Of Night. V celoti ga je odpel Mick. Preden pa je začel igrati njen uvodni del, je zaradi konstantnega prdenja desnega monitorja, zaprosil občinstvo: »Wish me luck«! (glede zvoka). Komad je bil bravurozen. Mick je soliral vživeto! Med obešanjem po tremolu, ko je iz kitare spravljal malo da ne zvoke »cirkularke«, pa se je pošalil in ogovoril občinstvo tako, da je označil svoj zvok: »Michael Schumaher! Narod je seveda butnil v smeh. V zaključnem delu se mu je znova pridružil Manfed s svojim nepogrešljivimi solažami na mini moogu, kar je še podžgalo ambient. Fantastična izvedba od glave do pete. In tista prekleta škatla na desni je dala vsaj to pot mir! No potem naprej z The Police pesmijo Demolition Man (»Somewhere In Africa«, 1982), kateri je Manfred v izvedbi, ki so jo igrali, vrinil še nekaj dodatnih klavirskih viž in jo tako še razpotegnil! Sledila je vselej vroča Springsteenova Blinded By The Light (»The Roaring Silence«, 1976). Narod je radostno vzkipel in vsi smo začeli še bolj vneto »pojčkati«. Torej splošna bučnost dvorane in direndaj sta bila v tem danem trenutku na enem od vrhuncev! Bend je zaključil šov s še enim hitom, ki so ga ljudje seveda znova v popolnosti obvladovali. Davy’s On The Road Again (»Watch«, 1978) seveda.


Dodatek so odprli z inštrumentalnim komadom For You (»Chance«, 1981), ki me vedno znova spominja na Cloudy Eyes s plošče »The Messin’« (1973). Legendi Manfred in Mick sta bila glavna akterja na odru in pesem čutno speljanih solističnih motivov je glede pričarane atmosfere udarjala v polno. Manfred Mann’s Earth Band so imeli še eno železo v ognju. Koncert so zaključili v najvišji prestavi z Dylanovo Mighty Quinn (»Watch«, 1978). Dvorana je pokala od navdušenja, bend pa se je zabaval na odru tako, da je raztegnil solistične duele in nasploh izhodni del. Še enkrat več so tako Manfred Mann’s Earth Band opozorili na izredno odrsko uigranost. Fantje so usklajeno v isti sapi kot za šalo nadvse tekoče prehajali skozi  kompleksneje zasnovane prehode med spremembami ritma, vrinili pa so celo glavni motiv Smoke On The Water (Deep Purple, »Machine Head«, 1972). Zabave je bilo konec okrog 23:20.


Seveda koncert ni bil popoln. Eno je bilo to, da smo bili prikrajšani zaradi omenjene kvalitete zvoka, oziroma »pobruhavanja« iz desnega monitorja skozi celotni nastop skupine. Zaradi tega so na odru stalno med koncertom patruljirali roadie-ji, pa tudi Mick se ni mogel popolnoma odklopiti, saj je moral vselej pazljivo izbirati nastavitve glasnosti in efektov. Sicer so fantje koherentni, fenomenalno uigrani in žgejo ter znajo s svojo intenziteto resnično razkuriti publiko. Koncert je bil zelo dober, ne superioren ali perfekten, tako kot pred tremi dnevi na Uriah Heep, ko se mi je po koncertu od tiste magije kar mešalo, pač pa zelo dober. Fascinantni prepleti solaž so vseskozi švigali skozi naša ušesa, deležni smo bili odličnemu petju Noela in imenitnosti Micka Rogersa kot kitarista ter geniju legendarnega Manfred »the moog« Manna, kot »scenarista« in »dirigenta« skupine.  Manfred in Mick sta stara mačka, poznata se »v nulo« in tudi kemija med njima na odru deluje nadvse polno prepričljivo. Če bi mi kdo rekel leta 1986, da bodo Manfred Mann’s Earth Band še kdaj koncertirali, bi se mu z lahkoto smejal. Na pa sem se pošteno uštel!  Ne le to,  Manfred Mann’s Earth Band, so ostali (in obstali) odličen odrski akter, sila energičen in udaren. V živo konstantno napredujejo. Kot z leti vino. In to je odlika, ki drži pokonci legendarne bende, ki so svoje večinoma povedali v sedemdesetih (povedali v studiu). Imam občutek, da Manfred Mann’s Earth Band nikakor še niso rekli zadnje.


Set lista: Manfred Mann’s Earth Band (München, Muffathalle, 16.12.2004)
1. Spirits In The Night
2. Castles Burning
3. Martha’s Madman
4. Demons And Dragons
5. Shelter From The Storm
6. Don’t Kill It Carol
7. Mars
8. Father Of Day, Father Of Night
9. Demolition Man
10. She Was
11. Blinded By The Light
12. Davy’s On The Road Again
——dodatek
13. For You
14. Mighty Quinn (incl. Smoke On The Water)
====konec


Aleš Podbreznik



Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.