Manfred Mann’s Earth Band – 2006

Manfred Mann's Earth Band - 2006

Manfred Mann’s Earth Band – 2006

Edel Records, 2004


Seveda se človek v trenutku zdrzne, ko nanese beseda na ta legendarni bend, ki pa z novo ploščo le potrjuje, da je povedal kar je imel za povedati v sedemdesetih »Point« nove stvaritve je Mann poskušal opravičiti tako, da je na naslovnico zapisal Manfred Mann ’06 with Manfred Mann’s Earth Band. Naslov plošče je namreč Mannova vizija prihodnosti mainstream rock glasbe, za katerega zagriženi »starokopitni« klasiki lahko le upamo, da se nikdar ne bo uresničila.


Ideja za novo ploščo so v celoti prikapljale iz Mannove glave. Možakar želi zveneti v prvi vrsti skomercializirano moderno in hkrati posebno, torej sveže. Zato je povabil k sodelovanju nekaj ljudi, ki so dodobra vpeljani v kroge današnjega mainstreama (od produkcije, do samih pop žanrov), kot je recimo raper Thomas D. Vendar je Mann krojil usodo zgradbe pesmi. A to pot tako, da je slekel svojo kožo in pomeril sposojeno. Ničesar kar razumemo pod Manfred Mann’s Earth Band ni v njej. Nobenih posebnih uvodnih motivov, klasično zaključenih izhodnih delov, ali razpotegnjenih solističnih duelov med moogom in kitaro. Black Eyes je npr. odrezan na najbolj zanimivem delu, z enim samim namenom. Med solažo, da ne bi slučajno le ta naredila težko poslušljivega albuma. Komercialni trik. Namesto tega Mann in kompanija hitro prehajajo k bistvu. Golega predrefrena se drži maksimalno poenostavljen, če si fantje slučajno vzamejo čas zanj, refren. Mnogokrat smo priča petju skozi efekte, nadalje ritmu, ki je povožen s sintetičnimi ličili drum sample-ov, pesmi pa se zaključujejo sila preprosto in sicer kar skozi pojenjajoči motiv refrena. Celo verzi odpeti v nemščini se prikradejo poleg, kar pomeni, da skušajo pobje tako pridobiti simpatije nemško govorečega ljudstva z namenom potegniti od njih kakšen cekin več. Praktično vse je v pesmih zreducirano. Nevem kaj pri tem delajo ljudje v postavi skupine, ki so sicer odlični muskontarji. Pri vsej tej enostavnosti in predvidljivosti ne potrebuješ ne Micka Rogersa, ne Chrisa Thompsona, za petje skoz efekte in mestoma skoraj z narativi, pa tudi ne tako izdelanega rock pevca, kot je Noel McCalla.


Acidovsko zastavljen r’n’b! Who wants to sound cool? Manfred Mann does! Mann ni rojen za pisanje tistega kar razumemo kot mainstream današnjih dni. Očitno je imel možnosti, da se poda drugačni avanturi naproti, pa se je preizkusil. Če ne bi za imenom skupine stale genialne kompozicije in stvaritve oziroma plošče sedemdesetih, kot so npr. »Solar Fire«, »Nightingales And Bombers« ali »The Good Earth«, ne bi s tole recenzijo sploh zgubljal časa. Upajmo, da je bil to le slab trenutek stanja mentalnega duha in da se bodo Manfred Mann’s Earth Band predstavili na naslednji plošči na način, ki ga obvladujejo in v katerem so doma, se pravi najmočnejši in zato prepričljivi. Torej petje z jajci, zabeljene solaže na moogu in kitari, z izdealnimi aranžmaji, klasično postavljenimi riffi, ter seveda z bobni iz mesa in kosti.


Sicer je bolje, da se Mann in kompanjoni čimprej upokojijo, preden do konca oblatijo svoje ime. Svetla točka je edino otvoritvena Demons And Dragons, ki nosi zanimiv atmosferični preklop med nežnim predrefrenim in eksplozivnim dramatičnim refrenom. Po drami ji je blizu tudi pesem Mars, kjer dajo fantje tudi po solistični plati nekaj življenja od sebe, čeprav svetlobna leta daleč od tistega kar znajo. Omembe vredna je tudi pesem, ki je po izraznem beatu še najbližje hard rocku imenovana Two Friends, kjer se sintetični drum sample-i še najbolj okusno prepletajo s klasičnim pristopom. Je pesem za katero lahko celo rečem, da nosi glavo in rep.


To je plošča za ljudi, ki niso obremenjeni z zapuščino klasične »seventies« Manfred Mann’s Earth Band ere. Ostali pa bomo še naprej pridno poslušali albume, kot so »Watch«, »The Roaring Silence«, »The Messin’« ipd,…in hitro pozabili nanjo.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.