Patife vs. Hyper

img_3607

Patife vs. Hyper / Ljubljana, 30.10.2004


Odločitev je bila težka, zakomplicirana in, po iskanju press akreditacij in časovnem usklajevanju, Salamonska: potrebno je bilo obiskati oba prizorišča. Prvega zaradi tradicionalno dobre svirke, ki nam jo je ne glede na izvajalca v Cvetličarni že tolikokrat postregla RDYO ekipa, drugega zaradi spomina na najboljši glasbeni dogodek letošnjega Exita. Čeprav je izgledalo, da brez uporabe nadnaravnih sposobnosti, obisk obeh ne bo mogoč (oba naj bi začela igrati ob 01.00), se je zadeva iztekla na najboljši možni način.


V Cvetličarni (Mediaparku) sva se znašla malo pred polnočjo. Folk se je le počasi zbiral in se spočetka sramežljivo zadrževal ob robu dvorane. Massimo je medtem  rolal zanimivo jazzy-lounge glasbo, ki bi sicer odlično sedla v fotelj poleg konjaka in cigare, medtem ko med vedno pogostejšimi rundami bul-vodke nekako ni našla svojega mesta. Pa se je to kaj hitro spremenilo. Kmalu po polnoči je iz zvočnikov zavel topel Brazilski vetrc in ob podpori domačih latino lomljenk (Bugi, Massimo, Jamirko, Pier… še kdo?) napolnil prostor pod odrom, folkmašino primerno lubriciral in party dvignil na primerno delovno temparaturo. Dramaturgija, vedrina in intelektualna zafrkancija pa se je, žal (ali pa na srečo), zaključila s prihodom gospoda Patifa in njegovega side-kicka Cleveland Watkissa. Cvetličarna se je spremenila v sirarno, saj je bilo v glasbi toliko predvidljivega, osladnega in ponovljivega »cheesa«, da je celo prijateljica, ki ne hodi na partije (sploh!), zaznala občuten padec v njeni kvaliteti. Ma, če smo čisto pošteni, so »naši« prefukal Patifa že ob njegovem prejšnjem obisku v Cvetličarni, je res? Ampak folku je izgleda kar sedla ta repetativna predviljivost in na pol playbackani Watkissovi vokali. S Primožem sva bila drugačnega mnenja: taxi, K4.


Ne da bi vedela sva uletela ravno, ko je Hyper dobro začel. In, majku da mu j… prasc je začel za popizdit dobr. Zdelo se mi je, kakor da sem pravkar odložil igrico Mario Bros in preklopil na Doom 5. Mojster lomljenih ritmov, multikanalne ekstravagance in čezžanrske fuzije je postregel s visokoenergično, u takt dodelano triurno glasbeno avanturo, ki je v svojih izjemnih variacijah-kombinacijah prerasla običajne okvirje DJ-ske obrti, se v podobi lastne entitete kot Fenix dvignila nad Hyperjevimi platen-špilerji in se zapodila skozi ušesa in misli očaranih obiskovalcev. Z drugimi besedami: tip je fakin’ car. To je bil moj drugi najboljši letošnji set. Najboljša ostaja Hyperjeveva raspaljotka v prvih jutranjih žarkih, tretjega dne festivala Exit.


Skratka,


Brazilija-Anglija 1:7


Miran Juršič in Primož Motore

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.