Hepa: »Od bedakov do (bedastih) junakov«

hepa_002

Hiperaktivni, Edinstveni, Priljubljeni, Ambicionzni


Harmonične, Efektivne Pesmi (Avtorske!)


HEPA!


Skupina, ki ne ve, kaj predstavlja njihovo ime. Skupina, ki se norčuje iz klišejev in postavlja nove meje, išče ekstreme. Pet fantov, pet karakterjev, pet okusov, pet glav. Polnih norih, nenavadnih idej. In polnih navdiha. Glasbenega, se razume. To so Hepa, mlada kranjska zasedba, ki si z nastopi po Sloveniji, vztrajnim snemanjem komadov za samostojni album, s popolnoma drugačnim, samosvojim nastopom utira pot. Pot do vrha glasbene scene. V čem se razlikuje od ostalih? Zakaj je tako posebna? Vas zanima?


Najprej razčistiva ime skupine! Na vaši strani piše, da je Hepa »novo ime za nov band«, kar ne pove veliko. Na različnih forumih pa ste odprli številne debate, v katerih ste ljudi spraševali, kaj pomeni kratica…


Drejc: Tudi danes verjetno ne bomo odgovorili na vprašanje, ker še sami ne vemo, kaj pomeni. Najprej smo mislili, da gre za bojni krik norveških pijancev, ampak kasneje smo ugotovili, da to ni res. Zdaj pa ugotavljamo, kaj bi lahko predstavljala ta kratica. Spraševali smo ljudi na forumih, organizatorjem pa smo 2 tedna pred našimi koncerti pošiljali flajerje za obiskovalce z vprašanjem, kaj bi lahko pomenilo naše ime in zraven listke za predloge, na koncertu pa z demo CD-ji nagradili najboljše. Pa nič pametnega nismo našli, same traparije so pisali. Tako da se še zdaj ne ve čisto točno.


A nam lahko poveš kakšen predlog. Tisti, ki je bil najbliže.


Drejc: Hitro en pir Ančka. Ta je fin za kratico, samo žal nima nobene zveze z našo muziko. Če se kdo spomni kakšnega dobrega imena, naj pa kar pove!


Predlog za naše bralce … Kaj pa sorodstvene vezi v skupini?


Drejc: Uh, močne, zelo močne. Trije smo se »iz iste volkulje ven izvalili«, s četrtim članom, basistom Dejanom, pa igramo skupaj že toliko časa, da smo že skoraj bratje…


… peti član pa je vaš producent.


Drejc: Ja, od začetka je bil res naš producent. On je eden največjih »prascev« pod soncem. Ko smo se odločili posneti plato in nekako zbrali denar, smo šli k njemu, ker smo vedeli, da je super producent in dober glasbenik, mu plačali… Več, kot smo posneli, bolj smo mu bili všeč, dokler ni na koncu rekel, da pogreša igranje v bendu in da mu je Hepa zelo všeč pa smo mu ponudili, da bi igral pri nas. In od takrat igra pri Hepi. Plačati pa smo še vseeno morali, edino mix bomo imeli zdaj zastonj.


Pa je povedal, zakaj ste mu bili tako všeč, zakaj je pripravljen igrati pri vas?


Drejc: Ja, je povedal. Smejal se je, ker ni vedel, kaj lahko pričakuje od komadov. Ni vedel, a bo muzika resna ali ne, skratka – nepredvidljivi smo se mu zdeli. Ker takih bandov še ni snemal, mu je bilo to zanimivo in zelo všeč.


Tudi ti imaš izkušnje z igranjem pri drugih skupinah (igra namreč pri Supernovi, op.) Nam še ti lahko zaupaš, zakaj je Hepa tako posebna, drugačna od drugih?


Drejc: Drugače je že v samem načinu, kako izpeljemo koncert. Vsi bandi govorijo o tem, kako je treba imeti na odru veliko energije, radi bi se zabavali in konec koncev marsikateremu tudi uspe. V večini primerov pa je tako, da ta energija na odru tudi ostane. Ne pride dol, ne pride med ljudi. S Hepo pa je res dobro, ker zmeraj pride energija tudi do ljudi, je ogromno kontakta s publiko. Kar je pravzaprav zanimivo, saj večina naših komadov še ni slišala, pa nekateri vseeno začnejo skakat in norijo.


Razlika je tudi ta, da se da s Hepo veliko več narediti, saj igramo samo avtorsko glasbo. Pri Supernovi je repertoar poln priredb in v koncert ne daš toliko samega sebe.


Kaj pa drugi člani? Se glasbeno udejstvujejo še kje drugje?


Drejc: Jaz, bobnar in basist imamo zdaj s pevcem od Moonartov in še enim kitaristom nov projekt, ampak še ni prav resen band. Delamo stvari, ki jih pri Hepi ne moremo uporabiti…


… in to so?


Drejc: Zelo veliko stvari. Igramo zvrst muzike, ki je s Hepo ne želimo igrati. Bolj Coldplay, U2 varianta…


Kakšna pa je sploh vaša ciljna publika? Kakšnim ljudem je namenjena vaša glasba?


Drejc: Za tistega, ki nas posluša. Sploh ne govorimo o ciljni publiki. Na naših koncertih lahko skače tako mularija kot tudi starejši, težko bi rekel, da je naša glasba namenjena samo določeni skupini ljudi.


Imate precej izkušenj z nastopi na različnih natečajih in festivalih. Zakaj mlada skupina kot je Hepa, sodeluje na natečajih? Zaradi nagrade, uveljavljanja…


Drejc: Na začetku smo se prijavljali predvsem zaradi tega. Da bi dobili nagrado, da bi nas ljudje poznali, da bi se več govorilo o nas. Potem pa se je zgodilo, da smo zmagali Zlato deko in dobili brezplačno snemanje enega komada. Vendar je bil en dan v studiu občutno premalo, da bi lahko kaj res dobro posneli. Tako je bilo z vsemi tremi nagradami – dobiš nagrado – pa saj je zelo lepo vse skupaj – a nagrada ti nič ne koristi. Razmišljali smo, da bi nagrade ponudili v »Salomoncu«. Da bi jih zamenjali za kitare ali kaj podobnega … Ja, zdaj se na natečaje na prijavljamo več, zato, ker imamo rajši samostojne nastope, kjer se lahko bolje predstaviš publiki.


Potem tudi razne EME in Slovenske popevke odpadejo?


Drejc: Ne, to ne. To je povsem druga zadeva. Festivali za neuveljavljene bande so nekaj čisto drugega od EME.


Potem bi sodelovali na EMI?


Drejc: Bi! Takoj bi šli, saj imamo že načrte.


Pa bi lahko naredili evrovizijsko popevko?


Drejc: Ni problema. Kar igramo, so tako ali tako same popevke. Nismo eni zadrgnjeni metalci. Za nekatere smo preveč pop, za druge premalo in potem se nam dogajajo take fine stvari, da se na kakšne koncerte ne moremo prijaviti, ker nismo pop, z Metelkove pa smo dobili mail, da nismo dovolj alter. Po eni strani smo pop, po drugi alter.


Že dalj časa obljubljate debitantski album…


Drejc: Zdaj imamo končno vse posneto, tako da bo spomladi zunaj!


Zakaj bi nekdo kupil vaš album?


Drejc: Ne vem. Kdo pa je rekel, da bi ga morali. Zato, da vam bo všeč, da vam ne bo dolgčas in da boste imeli zvočno kuliso.


Samo za zvočno kuliso?


Drejc: No, lahko tudi za kaj več – če kdo v tem kaj vidi, seveda. Ne vem, zakaj bi kdo kupil kateri koli CD, če ne za to, da bi ga poslušal. Ne bo pa nobenih multimedijalnih predstavitev ali podobnih jajc, album bo zelo navaden. Nekaj časa smo razmišljali, da sploh ne bi izdali albuma, ampak samo singel, ampak založbe niso preveč navdušene.


Kreslin je rekel, da dobro besedilo s slabo melodijo pride skozi boljše kot slabo besedilo z dobro melodijo. Zdi se, da to na sodobni glasbeni sceni ni ravno vidno. Kaj pa menite vi?


Drejc: Bi se kar strinjal s Kreslinom. Sploh, če je besedilo slovensko, pride toliko bolj do izraza. Sicer težimo k temu, da je tudi melodija dobra in da se ujema z besedilom, ampak ponavadi bolj z besedilom prepričaš ljudi.


(V tem trenutku se nama je pridružil tudi bobnar Martin, naravnost iz službe, si naročil pivo in se počasi priključil debati)


Nekje ste rekli, da je treba na besedilo gledati tudi lingvistično. Nam lahko razložite, kaj ste imeli v mislih?


Drejc: Veliko besedil je dvoumnih, na prvi pogled so povsem trapasta in banalna, če pa pogledaš z druge strani, se pomen povsem spremeni. Velikokrat pa naredimo, da je preveč banalen in bi lahko kdor koli sploh pomislil, da bi lahko pomenil še kaj drugega, ampak pomeni!


Martin: Glede na to, da je Drejc (do)študiral lingvistiko, je verjetno mislil tudi na to. Je pa res, kar je rekel prej. Če poslušaš besedila povprečnega ali slabega pisca, lahko takoj ugotoviš, kaj je mislil.


Se pravi, da se imate vi za dobre pisce?


Martin: Ne za dobre, za nadpovprečne pa zagotovo. Nad slovenskim povprečjem.


Drejc: Jaz bom tako rekel – na primer poslušaš ali prebereš besedilo od Atomik harmonik Brizgalna brizga. Besedilo sploh ni neumno, ampak nikoli ni dvoumno, ne najdemo globljega pomena. Ni skritega pomena med vrsticami, poslušalcu ni treba razmišljati o vsebini.


Poznate festival Globoka grla? Koga bi vi povabili, če bi bili organizatorji? Kdo ima po vašem najboljša besedila?


Drejc: Absolutno Zmelkoow, pri besedilih so daleč pred vsemi.


Martin: Pa Ano Pupedan. Sicer so bolj »zajebantski«, a to ne pomeni, da besedila ne morejo biti kvalitetna.


Drejc: Trije pijančki! Pred leti sem jih že pohvalil na nekem forumu in za tem še vedno stojim. So verjetno edini res dober band v poplavi punk rock zasedb. Delajo nekaj novega, so drugačni od ostalih.


Ker igrate zgolj avtorsko glasbo, poslušalci nimamo predstave, kakšna glasba vam je sicer všeč, kaj poslušate, ko niste na odru.


Drejc: Meni je všeč res ogromno muzike. Nisem omejen s stili, je pa seveda vedno tako, da ti je nekaj zelo všeč, nečesa pa sploh ne moreš prenašati! Ni pa stila, ki ga ne bi mogel prenašati.


Martin:  V bendu smo si zelo različni, nismo klapa fantov, ki bi se vedno družila in potem poslušala še enako glasbo. Vsak v skupini ima svoj okus. Basist ima najraje Pink Floyde, meni so zelo všeč Fun Lovin’ Criminals pa Garbage, kitaristu Radioheadi… Vsak ima svoje preference, če pa bi združili, pa zagotovo rock.


Čigava pa je ideja z vašo domačo stranjo in čigave so vse tiste pesmice, ki jih najdemo na njej? http://listen.to/hepa


Drejc: To je delal naš prejšnji basist. Ideja s telefončkom je sicer dobra, a je vse narejeno bolj tako – na »hojladri«. Pesmi pa piševa midva in še en kolega. Predstavili smo jih že na kar nekaj literarnih večerih, v Ljubljani na Metelkovi in v kadilnici Prešernovega gledališča.


Martin: Koncept pesmi je tak, da pijemo in potem pišemo. Vsak ima svojega imaginarnega avtorja oziroma je vsak nekakšen medij. Jaz sem medij za povprečnega kmeta in pišem skozi njegove oči.


Drejc: Na začetku smo to delali za zabavo, ampak ljudem je bilo všeč, tako da smo začeli pesmi predstavljati na literarnih večerih. A ti povem kakšno? (iz žepa privleče knjižico)


Jaz sem medij za Zblojeno Metko. To je na pol vesoljsko bitje v resnici pa zmešano kmečko dekle, živi pa na Pangrščici.


Naslov pesmi je Kritina.


Kritina je odkrila mojo hiš. Pihnil je veter. Prišla je dol.


Martin: Lahko še jaz eno. Moj lik je Agro, povprečen kmet. Naslov pesmi pa je Karte.


Včasih pri Jožet’ vržemo kakšno karto, se pa redko zgodi, da se ne b vmes vsaj enkrat stepl. Je pa ta glavn to, da pol tiste goste, k se pritožujejo zarad kreganja, skp namikast’mo. (Agro)


Še nekaj besed o 1. decembru – o vašem koncertu v Orto baru. Zakaj ste se odločili, da ta dogodek še posebej promovirate, bo kaj posebnega?


Drejc: V bistvu ne bo nič drugačnega, razlikuje se samo v tem, da bo v Orto baru. Nekako za manj uveljavljene bande velja, da morajo vsaj enkrat igrati v Orto baru in ko tam igrajo, morajo pokazati vse, kar znajo. Ne bomo pa igrali nič drugače, pripravili nič posebnega.


Martin: Imaš pa dober občutek. Da si dober, zase dober. Sicer se nam zadnje čase ne dogaja, da bi bili na koncertih slabi, smo končno našli pravo postavo in zdaj je vse tako, kot mora biti. Včasih so poslušalci rekli samo: »Zanimivo, ampak nič posebnega«, zdaj pa so tudi komadi odigrani suroveno ali suvereno, vse je odlično in ni več povprečnih »špilov«, zmeraj je dobro.


Drejc: Na začetku smo se zafrkavali v nulo in vsak, ki nas je prvič poslušal, ni vedel, za kaj gre. Zdaj pa je vse zavito v malo drugačen ovitek. Zadnjič so neki Italijani, s kateri smo skupaj igrali, lepo povedali, da se delamo norca iz klišejev. In to je res. Ali je v našem komadu čisto klišejsko besedilo ali pa čisto klišejska melodija, aranžma, zaporedje akordov ipd. in to poskušamo narediti čimbolj zanimivo. Očitno je to ljudem všeč. Kar čakajo, kaj sledi, kaj bo naslednja reč. To je, če dobro pogledaš, kar težko in malo ljudem to dobro uspeva. Magnifico je tak primer – naredi komad, ki ima melodijo vokala samo na enem tonu (Hir aj kam, hir aj go, op.).


Kaj imate raje – knjige ali filme?


Drejc: Knjige.


Martin: Filme.


Drejc, če bi se nekdo odločil napisati knjigo o Hepi, kako bi bila knjiga naslovljena, kakšen bi bil žanr in kdo bi jo napisal?


Drejc: Bila bi nedvomno komedija, napisal bi jo slovenski avtor, da bi zastopil miselnost Hepe. Mogoče Mazzini.


Martin, kaj pa film?


Martin: Režiser bi bil Terry Gilliam, žanr po njegovem izboru. Bi verjetno sam najboljše vedel.


Kaj pa naslov?


Drejc: Od bedaka do junaka!


Martin: Ja, to bi bil idealen naslov. (smeh)


Drejc: Ali pa raje Od bedaka do bedastega junaka.


Nam lahko povesta, kateri so največji plusi Hepe?


Martin: Pristnost. Ne delamo se.


Drejc: Pa saj se vedno nekaj delamo.


No, pa te imamo!


Drejc: Ne ne, ko sem to rekel, se nisem delal! Drugače pa pristnost ni naša največja kvaliteta. Mislim, da je pri Hepi najlepše ravno to, o čemer sem govoril prej. Po eni strani smo predvidljivi po drugi strani pa nepredvidljivi. Vsaj glede muzike.


Martin: Verjetno smo tudi skupina največjih ekstremov. Znotraj glasbe, karakterjev, vsega.


OK, če je bil en ekstrem najboljše pri Hepi, potem pojdimo še do drugega ekstrema. Najslabše pri Hepi, minusi.


Drejc: Nimamo dovolj časa, verjetno to. V glasbi sami pa… Trenutno sem z bendom tako zadovoljen, kot še nisem bil z nobeno skupino. Hepa je trenutno res najboljša in težko bi našel kakšne minuse.


Martin: Se strinjam! Postava se je izoblikovala, vsak igra tisti instrument, ki ga najbolj obvlada in mu najbolj ustreza. Pred tem smo se v Hepi preizkušali na različnih instrumentih.


Kakšne načrte pa imate sicer s Hepo?


Drejc: Čimveč koncertov.


Martin: … in plošča.To upamo, da bo kmalu, verjetno marca.


Drejc: Radi bi našli tudi dobrega managerja, ki skrbel za koncerte, PR … To nam je trenutno velik cilj. (vsi managerji v akcijo, zdaj je vaša priložnost! op.) Pa ne zaradi denarja ali slave, želimo si le, da bi nas poznalo čimveč ljudi in nas slišala širša publika. In da bo med njimi tudi kakšen tak, ki mu bo naša muzika všeč. Noben od nas pa si trenutno ne more privoščiti, da bi poleg dela, študija in vaj visel še štiri ure na dan na telefonu, pisal članke, se dogovarjal za koncerte…


Martin: Sicer pa se tudi v prihodnosti vidimo v glasbi. Ni pa nujno, da ravno s Hepo.


Drejc: Ne dajemo si nekih dolgoročnih ciljev. Če si ne daješ dolgoročnih ciljev, se lahko bolj osredotočiš na kratkoročne in si pri teh toliko bolj uspešen.


Še zaključek…


Martin: OK, ena lepa misel. Veliko je bandov, bolj ali manj zanimivih, ki jih pozna več ali manj ljudi. In mislim, da bi morali organizatorji koncertov, festivalov dati priložnost tudi tistim, še ne uveljavljenim zase, da pokažejo, kaj znajo. Oh, ni bila lepa misel. Drejc, ti povej kaj lepšega.


Drejc: Mislim, da so danes ljudje preveč zasičeni z muziko, zato mi je super, če na našem »špilu« vsaj za trenutek dobim občutek, da sem dober, da delam stvari v pravo smer.


Martin: No, ta je bila pa lepa. Pa še zahvala za podporo in intervju.


Hvala Enako Pa Adijo!


So vas prepričali? Če so vas, boste zagotovo obiskali katerega od njihovih naslednjih koncertov, če pa ste še vedno skeptični, morate še vseeno priti na kakšen njihov nastop. Če vas niso prepričale besede, vas bo namreč zagotovo prepričala njihova glasba. Ali pa pristop, nenavadnost, drugačnost, samosvojost … se vidimo 1. decembra v Ortu!


Pina Sadar


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.