Slayer, Slipknot, Hatebreed in mogoče še Avril Lavigne

slayer4

To je zgodba, skoraj že roman o potovanju in dogodivščinah povezanih s težko utrganim časom iz realnega življenja.


Kogar zanimajo samo koncert, lahko preskoči direktno na stvar, a bo zamudil veliko!


Sobota, 25.9. 2004, Maribor, okoli 21.40


(interlude)


Razpoloženje je bolj v kurcu, ta teden je bil namreč ubijalski – po svoji  neumnosti sem se skregal z dobro prijateljico, delal na jobu po 12 ur na dan, spravil svojo (po novem) reklamo v Kolosej, koncert “mojih” v Križankah, snemanja, montiranja, naredil več kilometrov kot prej cel mesec, spal manj cel teden kot prej v enem dnevu, zato je vikend odklopa več kot dobrodošel…


Že 40 minut zamujamo v nek mariborski lokal, kjer naj bi s prijateljema Mitjem in Galom snemali kratke filmčke za fruktalovo novo pijačo, jaz pa stojim zunaj na dežju, se pogovarjam po telefonu in mrzlično iščem rešitve, kajti še vedno ni jasno, kako bom šel čez slabih 8 ur na koncert v Muenchen. Na drugi strani Toni živčno ugotavlja, kaj bo, če izgubimo 400 evrov, ki smo jih plačali za celoten trip. Uspe se nama skregati in nekako pomiriti v petih minutah, nato se zmeniva, da poskusiva najti rešitev in se potem slišiva. Medtem se v lokalu že začenja, noter pridem v zadnjem možnem momentu in takoj akcija. Po koncu že takoj drvimo v naslednji lokal – …čija, zame bolj kmetija, zakaj je pomembno v nadaljevanju, kajti česa podobnega na naši sončni strani alp še nisem doživel. Kakorkoli, delo je delo in sredi vsega tega ‘veselja in zabave’ dobim vest, da je vse kul, da smo dobili avto in navsezgodaj ‘pičimo’.


To mi je dalo toliko energije, da sem z avtom letel domov, z eno majhno dogodivščino v Celju in posledičnim čakanjem na Trojanah. Skoraj točno 24 ur prej, smo z Mitjem in Galom na Trojanah zaspali, ker enostavno od izčrpanosti nismo mogli več naprej. Jaz sem se cel dan zaradi službe podil po vzhodnem delu Slovenije, po raznih srečanjih (po naključju v Šmarjah pri Jelšah videl Janeza Podobnika, kako misleč, da ga v pisarno skozi okno nihče ne vidi, s svojo poškodovano roko ‘maha’ medtem ko govori po telefonu), končal malo čez osem zvečer, bil čez slabo uro že v Ljubljani in potem bil v rekordnem času spet v Celju.


Kakorkoli, okoli štirih zjutraj sem prišel domov in kot ubit zaspal..


Nedelja, 26.9. 2004, doma v postelji, okrog 06.00


Spal spet rekordni dve uri, ves omotičen hočem poklicat Tonija in najdem njegov sms, kjer piše, da se odhod prestavi za eno uro. Yessss… Padem nazaj v posteljo.



Uro kasneje brzinsko spakiram in sem čez 15 minut pri Toniju. Pol stvari seveda pustim doma, vendar kasneje obžalujem samo eno stvar – še ene adidaske! Spakirava še po Andija in Nino, in že drvimo z dobro staro petko proti Karavankam. Carina je le še formalnost, zaplete pa se pri vhodu v karavanški predor, ker je zaprt en vozni pas in promet poteka le v eno smer. Kot vedno naši cestniki ob najbolj primernem času izvajajo vzdrževalna dela. Spet v pogonu, naša petka kot za stavo požira kilometre, vmes spim kot ubit in nekako prispemo v Muenchen po planu. Moje navigiranje po zemljevidu nas čudežno spravi v neposredno bližino hostla, v katerem spimo to noč. Ko receptor izve, da tu nismo zaradi Oktoberfesta, čudno pogleda in v šali reče, da smo verjetno edini v celem Muenchnu. Šalo na stran, od nas zahteva neke kartice, ki jih seveda nimamo in jih lahko kupimo od njega. Kako priročno! Olajšani za dodatnih 10 evrov gremo v sobo, kjer skujemo načrt za večer, medtem pa spet zaspim …


okoli 17.30


Komaj sem se dobro prebudil, že sem hodil proti Theresienplatzu, kjer se dogaja veleslavni Oktoberfest. Na zemljevidu sicer razdalja od Rotkreuzplatza do Oktoberfesta zgleda majhna, cca. dobra dva kilometra, ampak moje noge se s tem definitivno ne strinjajo. Zadeva je prekleto daleč stran. Nikakor pa prizorišča ne morete zgrešiti, kajti pot sveti neverjetna truma ljudi, pijanih in tistih, ki to še niso.


Če – tako kot jaz – še niste bili na Oktoberfestu, niste ničesar zamudili. Stvar je nekakšna mešanica dunajskega Pratra in najbolj kmečke slovenske veselice na steroidih. Pol milijona do 800.000 ljudi z vseh vetrov se vsako noč v 14 šotorih napija do mrtvega. V vsakem šotoru, ki je napolnjen do zadnjega kotička, imate srečo, če vas varnostnik sploh spusti noter. Ko se enkrat le prebijete skozi vrata, se prave težave šele začnejo, premikanje med nabito množico je skoraj nemogoče, dobiti mizo, ki je edina možnost, da vas postrežejo, pa doda novo dimenzijo nemogočega. Če vam uspe vse našteto, vas razveseli še živa glasba, ki je enaka v vseh šotorih – nek narodnozabavni ansambel (Avseniki so zanje visoka matematika), ki igra vse pop in narodne hite, ki jih znate našteti, pa vas je sram, da jih poznate. Naša draga Natalija Verboten bi definitivno požela največji uspeh.


Pot stran s prizorišča vodi mimo WC-ja, ki je, kot si lahko predstavljate, svojevrsten užitek. Stari, mladi, bruhanje… Še vedno mi je žal, da nisem slikal 70-letnega dedka, kako se je oprijemal za rob klopce in se z odprtimi usti pripravljal na erupcijo.


20.00


Jaz in Avril Lavigne


Hoja od Oktoberfesta do Olympiahalle, kjer je bil koncert, traja nominiranih 40 minut, zraven pa imaš priložnost, da si ogledaš največjo izložbo Mercedesov, od male A klase, do superšportnika SLR in Maybacha. Preden smo pripešačili do hale, nisem več čutil mišic in bil na pragu tega, da zmrznem.


Koncert je bil razprodan in kart ni bilo mogoče kupiti preko interneta, zato smo bili tam bolj v upanju, da nam kdo proda karte, kot karkoli drugega. Ker smo se pri hoji preveč obirali, so bili že vsi obiskovalci v dvorani in mi smo se lahko obrisali pod nosom. Kart seveda nismo mogli več kupiti, varnostniki pa tudi niso najbolj navdušeni, da bi koga spustili brez karte. Zato smo bili obsojeni na hrepeneče poglede v notranjost. Olympiahalle ima zanimivo lastnost, da je vse stekleno in vidiš notranjost, vendar pa je postavljena ravno tako, da se ničesar pomembnega ne razkrije (po domače – samo rajcajo te); hkrati pa se zunaj vse odlično sliši, zato smo koncert spremljali od zunaj. Predskupina ni bila nevemkaj, zato smo medtem raje občudovali lepote Olympiaparka, ki je res zakon stvar Muenchna – dvorane, bazeni, stadion, račke – vse zapakirano v super lep park.


Avril je nastopila okrog pol desetih, kako je vse skupaj zgledalo, ne vem, lahko pa povem, kako se je slišalo. Igrala je vse svoje hite s prve in druge plošče. Vse je zvenelo prepričljivo, bend uigran, edina šibka točka je bila Avril sama. Malo je fušala, večinoma pa ni zmogla peti na zahtevnejših delih. Kot bi rekel moj prijatelj: ampak še zmer’ je fina … Nekako v drugi polovici se je dekle ujelo in naredilo dober koncert. Obiskovalci znotraj so vidno uživali, ostali zunaj pa smo si na tihem brundali njene pesmi in upali, da ne bomo zmrznili. K sreči – to govorim zato, ker sem se na tej točki tresel kot bi imel Parkinsonovo bolezen – je bilo vsega skupaj dokaj kmalu konec. Koncert je bil dober, po pričakovanjih, škoda le, da je nisem videl. Zgleda nama z Avril ni usojeno …


Pot do hostla je bila od izčrpanosti bolj meglena, enkrat v postelji pa sem lahko samo še zaspal kot kamen.


Ponedeljek, 27.09. 2004, Rotkreuzplatz, 08.30


D DAY


Ko se zbudim, mi ni čisto jasno, kje točno sem, ampak vse počasi prihaja za mano. Na sosednji postelji, kjer, ko sem šel spat ni bilo nikogar, spi neznan moški. Ko se ozrem naokoli po sobi, opazim še eno pojavo, ki je ni bilo v sobi, ko sem zaspal. Ko se zbudita, najprej 20 minut nista sposobna normalno artikuliranega stavka. Vsa komunikacija poteka prek nekih čudnih zvokov, godrnjanja in stokanja. Uspe se mi nekako adaptirati na čudni jezik, ki prihaja iz njunih ust in izvem, da sta Čeh in Portugalec, ki sta tu na Oktoberfestu, vendar sta tako pijana, da ne moreta več. Z našimi se nato hitro pripravimo, pojemo zajtrk, se odjavimo in jo pičimo v drugi hostel, ki ga imamo rezerviranega.


Najti ta drugi hostel je cela umetnost, ker leži nekje skrit pod glavno cesto, sredi nekega parka. V Lonely Planetu je opisan kot najslabši hostel v celi Nemčiji, a o tem kasneje, nam se je namreč mudilo v Deutsches Museum.


Tokrat smo potovali z metrojem, ki je po mojem mnenju najbolj uporabno prevozno sredstvo na svetu in bi ga bilo potrebno postaviti povsod! Dnevna skupinska vstopnica je enostavno zakon – vse, kar rabiš za premikanje po mestu. Vsekakor pa dobrodošla sprememba od pešačenja. Najprej smo v Rathausu, v strogem centru prevzeli karte za Slayer/Slipknot, kar ti da nek poseben občutek, ki ga ne znam opisati, čez nekaj ur naj bi videl ta res hud spektakel. Kratek obisk v sosednji knjigarni se je zavlekel v dvourni maraton, kajti noter je toliko zanimivih knjig, da se ne moreš ustaviti. Sledil je obvezen nakup nekaterih uspešnic, nato pa skok z metrojem do muzeja.


O muzeju raje ne bi govoril, ker je čisto preveč obširno; samo to – če še niste bili, zamujate ogromno in pojdite tja ob prvi možni priliki. Vidiš lahko vse od ferrarijev do avionov, podmornic, glasbil, rudnikov, jam in vsega možnega. Po 4 urnem obisku muzeja sem imel občutek, da nisem še ničesar videl in da bi moral biti tu še najmanj 3 dni, da bi se prebil čez vse.


18.00 DISEASTER HO(S)TEL


(intermission)


Ko smo prišli v hostel, smo morali urediti še male formalnosti, kot npr. se prijaviti in dobiti ključ in vem da obstaja pravilo, da tujca domačini takoj poskušajo olajšati še za kak dinar, ampak to tukaj je bilo že smešno. Po internetu smo plačali za bivanje, zato nismo pričakovali dodatnih plačil, a tu pred nami je stal tip, ki je nam je našteval, kaj moramo še doplačati – obvezni dodatek 3€/osebo, ker je Oktoberfest (?), obvezni dodatek, ker naj bi domnevno po internetu nekje po napaki kliknili za družinsko sobo (vendar pa tega v naši rezervaciji ni napisano), poleg tega pa je bil tip še tako nesramen, da bi kmalu prišlo do pretepa in bi nas kmalu vrgli ven. Najboljša stvar vsega pa je, da nam verjetno nalašč ni povedal, kje točno soba je in smo jo, nabasani z nahrbtniki, iskali 100 let. Hostel ima namreč nek čuden sistem razporeditve sob, ki verjetno ni logičen niti tistemu, ki ga je načrtoval. Še dobro, da je WC in tuš zastonj, kajti vse drugo moraš doplačati, od rjuh, brisač, do česarkoli se spomniš.


Na hitro smo si še skuhali večerjo na kuhalniku v sobi, česar izrecno ne smeš, ampak fuckit… če lahko oni nategujejo, bomo še mi.


Primerno naspidirano agresivini se odpravimo na metro, kjer že opazimo črne majice z napisi slayer ali slipknot. Z vsako postajo bližje, se število dolgolascev s črnimi majicami veča in veča, nakar se spomnim nasveta neke bejbe, ki smo jo prej vprašali po poti do Zenitha in nam je odgovorila, naj se peljemo do zadnje postaje, nato pa moramo samo za reko ljudi, ki gre zagotovo proti dvorani.


20.10 THE UNHOLY ALLIANCE


Končno končno pridemo do dvorane Zenith, ki od zunaj zgleda tako majhna, da sem malo podvomil v koncert. Obe glavni skupini sta namreč huge v Nemčiji in me čudi, kako to, da skupaj (!) igrata v tako mali dvorani. Pred tem pa so 13. junija Slipknoti skupaj z Metallico brez problemov napolnili Olimpijski stadium. Seveda je Metallica večja skupina, vendar bi lahko potem Slayer in Slipknot skupaj napolnili vsaj Olympiahalle. Zenith ni bil nabit do zadnjega kotička, čeprav je bil koncert razprodan. Gre za staro tovarniško halo iz leta 1916, v kateri so izdelovali od vlakov do topov, od leta 1996 pa je namenjena koncertom in maturantskim plesom. Znotraj deluje zelo industrijsko, kar pa je dejansko zelo kul za ta koncert.


Ko končno pridemo mimo varnostnikov v dvorano, se koncert že začne, predskupina Hatebreed je že trdo na delu. Na oko bi ocenil, da je obiskovalcev okoli 4000. Priznam, da Hatebreed ne poznam najbolje, poznam bolj ali manj samo ime, ampak to kar sem videl, je vredno, da se naslednjič bolj poglobim v njihovo glasbo. Posebej mi je ostal v spominu komad I Will Be Heard. Ne vem točno, kako jih opisati, ampak spominjajo me na najtrše dele Limp Bizkit, ki se nočejo prodati, oziroma so ostali na metal strani. Mogoče tudi zaradi pevca Jameyja Jasta, ki deluje kot Fred Durst na odru, z baggy pantsi, baseball capom in istimi movi kot Durst. Če ste mogoče opazili: tip v zadnjem času vodi tudi oddajo Headbangers Ball na MTV. Energija in entuziazem sta prava, sicer pa bodo mogli fantje še malo delati za večji uspeh. Za predskupino so bili fenomenalni in če jih še niste videli v živo, vas bojo odpihnili.


Kdo bo naslednja skupina, nisem vedel, vendar sem upal, da bodo to Slayer, ker sem karto kupil izključno zaradi Slipknotov. To, da zraven nastopajo še Slayer, je bil zame zgolj bonus, saj v zadnjih osmih letih, kljub dvema albumoma, niso naredili nič pametnega. Ko so roadiji postavljali setup, sem bil malo razočaran, ker so trije drumkiti in mešalka pomenili, da bojo nastopili Slipknot. Tudi scena je bila razočarajoča, ker ni bilo nobene zanje značilne pirotehnike, nobene kulise, niti ni bilo značilnih vrtečih se bobnov, po katerih skače number 6, The Clown.


Anyway, ko je roadie sprobal bas nogo in mi skoraj počil bobenčke, sem vedel, da bo stvar pokala. Luči so se ugasnile, začel se je intro, ki je počasi naraščal, skupaj z njim pa moj adrenalin. S Tonijem sva se nekako prebila mimo pijanih, agresivnih švabov pod oder. Zakaj pravim švabov? Ker ta folk na koncertih enostavno ni normalen, ok, dopuščam kulturne razlike in ves ta bullshit; greš na primer v Italijo na koncert in si totalno razočaran, ker ni od folka nobene energije, ko pa greš v Muenchen na koncert in te pod odrom dobesedno skoraj pretepejo, čisto vsakič??! Če sem to doživel že na Blinkih, na katere hodijo skejtpunksi med 14 in 17, sem vedel, da bo na tem koncertu najmanj 5x huje. Ko sem se na metroju zagledal v svoje snežno bele adidaske, so se mi prav zasmilile.


Back to the concert… Ob začetnem boomu sta tempo in intenzivnost nekako padla, zato sem imel čas malo razmišljat, preden me spet napade agresivna falanga švabov. Nekako se mi je zdelo, da Slipknotom ne odgovarja igranje druge violine Slayerjem in se zato ne trudijo prav preveč. Pri ozvočenju pa me je motilo totalno pretiravanje z basi, saj si lahko slišal le bobne in bas, kitare in vokali pa so bili skriti nekje v ozadju. Opazil sem tudi, da nekoga pogrešam na odru, vendar so se člani vedno menjavali na odru, tako, da sem si mislil, da sem ga pač zgrešil. Slipknoti so nato za nekaj trenutkov izginili z odra in se nato vrnili z baladami z novega albuma. Ko so jih nato luči bolj osvetile, so bili brez mask?!, sicer s pobarvani obrazi, vendar brez mask. Te balade in nezamaskirani obrazi očitno našim dragim švabom niso bili po godu, zato so na oder leteli razni kozarci in drugi priročni predmeti.


Ko so se zopet vrnili na oder, so verjetno začutili, da morajo rešiti koncert, ker drugače bo pizd***ja. Corey je napovedal Duality in folku je spet začelo trgati. Po še dveh udarnih komadih sem končno imel filing, da gledam prave Slipknot. Folku trga, na odru se vse razmetava, medtem ko komadi resnično žgejo in Chris upade v publiko in začne tepst enega švaba, ki mu že cel večer meče stvari v glavo. Ob evforičnem ploskanju Corey pove, da prvič po desetih letih na koncertu ni Craiga Jonesa #5, ker je moral nazaj v ZDA na operacijo in da so, namesto da bi odpovedali koncert, raje ostali in igrali naprej, ker jim to toliko pomeni. Pri tem sem si sicer mislil, da bi jih naslednjič švabi verjetno pojedli, če bi to naredili, ampak ok..


Kakorkoli, koncert se je razživel na polno, prišli so še komadi, ki smo jih težko čakali –  eyeless, heretic’s anthem, wait and bleed, seveda spit it out, kjer smo vsi ‘motherfuckerji’ mogli na tla in čakati na Coreyev znak Jumpdafukup. To je bil seveda vrhunec koncerta. Nekje med tem skakanjem mi Toni reče, naj pogledam nazaj. Pogledam in ne morem verjeti – cela dvorana skače. To je neverjeten filing, ki ga morate doživeti sami, da verjamete. Smešna stvar pri tem je, saj veste; na vsakem koncertu imaš prve tri vrste, ki so nabite na ograjo, potem pa rajo, ki skače in se odriva, podobno je vsesplošnemu pretepu, za njimi, v drugi polovici, pa folk, ki stoji na miru in mogoče kdaj pa kdaj zamiga z glavo – vsi okrog naju v raji se razmetavajo, oblečeni v črne majice, dolgolasi ali poskinani, s tatuji, midva pa vsak s svojo barvno majico nekih svetskih tvrdk, enako odfuk**a.


Ko so končali, je adrenalin še vedno ‘šopal’ in bilo mi je kar žal, da je že konec, ker od Slayer nisem veliko pričakoval. Čisto premočen grem na WC, medtem pa ves presenečen srečam prijatelja iz Slovenije, ki sta prišla z avtobusom, polnem slovenskih fenov. Spijem pivo in si rečem, ajde gremo pogledat Slayerje, legende si zaslužijo pozornost.


Ko prideva s Tonijem nazaj ob oder, se scena čisto spremeni – na vsaki strani blok impresivnih 12 marshallov, v sredini pa ogromen drumkit, velikega mojstra Dava Lombarda. Tudi med folkom je bilo opaziti spremembe, vidno se je povečalo število dolgolascev s Slayer majicami, ki so v en glas vzklikali Slayer, Slayer. Malo kot sem pričakoval, nisem bil niti približno pripravljen na to, kar sem videl v naslednjih sekundah. Soundsystem je zahrumel, kot bi ga šele sedaj odprli, lightshow pa je začel butati, kot bi mu pregorel čip in bi se mu zmešalo. Resnično upam, da ja na karti pisalo WARNING! you have no idea, what you’re getting yourself into – kajti, če imate občutljiv sluh ali kakšno epilepsijo, se raje ne pojavite niti pred dvorano.


Dokazali so mi, zakaj so takšne legende in zakaj jih po vsem tem času še vedno vsi cenijo. Osebno mi nikoli niso bili nekaj special, preveč so mi oldskool metal, preveč soliranja, toda to kar delajo v živo je neverjetno – nabildani motherfuckerji, pripravljeni da ti odtrgajo glavo. Dvakrat sem sicer skoraj dobil bulerje v glavo, od folka, ki je crowdsurfal, ampak ok. Igrali so totalno uigrano, polni energije, Lombardo je brutalno tolkel po bobnih, kot da bi mu šlo za življenje, tako da so se tresla tla. Nabit na ograjo v drugi vrsti, nisem mogel skriti navdušenja.


Med komadom Dead Skin Mask je Tom Araya prenehal peti, nikomur v publiki ni bilo jasno zakaj. Med naslednjim komadom Seasons In The Abyss je Araya začel vabiti ljudi na oder, naj pojejo namesto njega, tako da sem mislil, da je to del šova. Nihče izmed publike ni šel ali ni hotel na oder, tako da so komad v celoti zaigrali instrumentalno. Po komadu so izginili z odra in potem 10 minut nihče ni vedel, kaj se dogaja. Okoli mene je folk razlagal, da je crknil mikrofon. Švabom je v tem času počasi začelo prekipevati, najprej so začeli skandirati Slayer, Slayer, potem pa so počasi začele na oder spet padati različne scene.


Ko so zopet prišli na oder in zaigrali South Of Heaven, spet ni bilo vokala!! Takrat mi je postalo jasno, da je Arayi počil glas. Stvari so še vedno posamično letele na oder. Takrat sem opazil, da ima kitarist Kerry King okrvavljeno glavo. Ne vem sicer ali mu je kaj priletelo v glavo or what. Sicer pa je močen fant in bo že preživel. Po vnovični minutni prekinitvi je na oder prišel Jamey Jasta (Hatebreed) in odpel Raining Blood. Po komadu je Araya prijel mikrofon in komaj povedal, da mu je žal, ter še nekaj česar nisem razumel, ko je odhajal z odra pa je mikrofon z vso silo razreščil ob tla.


Nekaj nas je takrat v njegov trud zaploskalo, švabom pa se je po njegovem odhodu strgalo. Kozarci in podobno so kot toča leteli na oder, začeli so se dreti BUU in nikakor niso hoteli iti. Navadno na koncertih dobim setlisto (spisek komadov), ampak to tukaj je bilo nemogoče. Kar sem videl potem je bilo spet nekaj kar nisem mogel verjeti – nihče iz prvih vrst ni hotel domov?! Škoda, da nisem imel fotiča s seboj.. Nekaj diehard fanov se je oklepalo ograje in niso hoteli iti. Varnostniki alias dvometrske gorile so jih mogli dobesedno za vrat odvleči od odra. Feni so se pri tem skoraj stepli z varnostniki, vendar dlje od prerivanja ni prišlo. Česar pa ne morem razumeti pa je, kako je varnostnik vrgel na tla neko bejbo, ki je želela Lombardijeve palčke, tako da je butnila z glavo ob tla in verjetno dobila pretres možganov, ta isti varnostnik pa se je, ko je videl, da punca ne more vstati, skril nekam zadaj. Potem je bila spet cela štala in so se spet hoteli tepsti.


Torek, 28.9. 2004, 01.00, metro, nekje pri Studentenstadtu


(epilog)


Na metroju nazaj v hostel sem imel spet čas razmišljati – odličen koncert, kakršnih si pri nas lahko samo želimo, nekaj pomanjkljivosti sicer, a vendar ga mora neumen folk pokvariti. Več okrvavljenih fac, strganih majic, nasilnega folka in primitivnega obnašanja, kot sem jih videl tu, še nisem videl.


Ali je ta narod na eni strani res tako razvajen – vsak teden imajo dva velika koncerta – taka, o kakršnih pri nas samo sanjamo, pa tega ne znajo ceniti in na drugi strani ali je ta agresija, ki jo lahko opaziš, skrita v nacionalnem karakterju tega naroda?


Naslednje jutro smo šli v Dachau, znamenito koncentracijsko taborišče in stvari, ki sem jih videl, me žal niso čisto nič šokirale. Stvari, ki sem jih videl in doživel na koncertu ter na Oktoberfestu, so me šokirale veliko bolj, kot eno največjih grozodejstev človeštva, žalostno, ne?


Jani Černe

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.