Katalena v Cankarjevem domu

le zakaj vedno na koncert s fotoaparati?

le zakaj vedno na koncert s fotoaparati?

Katalena / Cankarjev dom, 23.10.2004


Po dolgem času sem se zopet odpravil na koncert in to brez fotoaparata. Enkrat sem si za spremembo zaželel, da vidim koncert v Cankarjevem domu s stola, med vsemi ostalimi.  Predvsem me je zanimalo kakšni oboževalci skupine so med občinstvom. Po pravici povedano, da če je kdo prevelik navdušenec, je lahko tudi moteč. Gospod, ki je sedel za menoj, je bil v transu. Takšnega ploskanja še nisem doživel. Pokalo je kot petarde za novo leto. Ampak sedaj pa nazaj k dogodku.


Po začetnih težavah z ozvočenjem, pozabili so, da imajo tudi na desni strani zvočnike, je tonski  tehnik to hitro uredil. Klasičen uvod, inštrumentalno poigravanje do prihoda vseh članov zasedbe na oder ni bil tako dolg kot je to v njihovi ‘klubski’ navadi. Otvoritvena skladba je bila iz zadnjega izdelka Babje leto ‘Široko more i Dunaj’. Kmalu je nastopil prvi gost, Aleš Hadalin, ki je v duetu z Vesno Zornik odpel pesem o umirajočem soldatu. S svojevrstno interpretacijo je odpel tudi edini neljudski komad od Frana Milčinskega Ježka ‘Whisky Johnny’.  Ker Katalena, ki po napovedi kitarista in spremljevalnega vokala Boštjana Narata prihaja iz Ljubljane, igra ljudsko glasbo, sem se med vrsticami povedano videl v komadu ‘Bija je fantičec mlad’, ki je lahko na žalost resnična življenska zgodba. Na alt saksofonu se je predstavil drugi večerni gost Vasko Atanasovski, ki je v slovensko ljudsko glasbo vnesel nekaj makedonskega melosa. Kot se spodobi, je potrebno staro združevati z mladim,  N’Toko je s svojim velikim besednim in idejnim zakladom predstavil še bolj moderno kot je bila prej moderna pesem Zrelo je žito. Na ‘praznini’ med Kataleno in občinstvom je v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma nastopil mlad plesalec in koreograf Edward Clug, ki je prikazoval tako nemogoče in hitre gibe telesa, da je bilo res neverjetno. Kot vsi nastopajoči je tudi on požel velik aplavz. Čez cel večer, ki je bil dolg okoli  tri ure je svoje mojstrstvo v igranju na klarinetu in piščalih prikazoval Boštjan Gombač. Nikakor pa ne morem mimo tolkalca Roberta Rebolja, klaviaturistke Polone Janežič in basista Tiborja Miheliča, ki naredijo in zaključijo celoto, kot jo poznamo.


Bil je lep večer. Navdušenje publike, ki je bila odlična, so nagradili še z dvema dodatnima skladbama Rožmarin in Zrelo je žito (v stari izvedbi).


Damjan Demšar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.