Sindustry – ‘Industrija greha’ ali ‘Kdor ne skače ni Slovenc!’

img_0672s

Divača, 28.8.2004


Jasna, hladna noč, polna luna. Prizorišče sva opazila že kilometre daleč daleč, nad njim so v nebo švigali soji reflektorjev in slikali arhetipske podobe slasti, strasti in pokore: ogenj in bič, silhuete golih deklet, erektilni falus in animiran smeh Helloweenske buče (Primož prisega, da jo je slišal smejati). Prišla sva nekoliko bliže in opazila pet velikih, rdeče – rumeno utripajočih šotorjev, nad vsakim reflektor. Skupaj so v polmraku polne lune, v ravnici pod Gabrško goro izrisali podobo vrtečega se, zloveščega pentagrama. Če bi bil satanist, bi imel trdega. Ob glavni cesti je v svetlobo – odbojnih hlačah, zgoraj brez, na nulo zabrit in naoljen stal bruhalec ognja, ki je greha željne delinkvente z glavne ceste usmerjal proti prizorišču sladkega greha in vroče omame. Ob makadamski poti so naju vodile goreče bakle, tu in tam so se iz teme posvetili goreči sodi nafte in ob njih komaj oblečene perfekcije človeške anatomije v nasladi predigre in dotika. Če ne bi bila na novinarski misiji, bi se jim pridružila. Na svetlobnem panoju nad vhodom so se v trzajoči svetlobi ognja za njim risale sence najverjetneje golih plesalcev; najprej enega moškega in treh žensk, nato obratno. Pod plesno – erotičnim tizingom, na samem vhodu, so vse obiskovalke (res natančno) pretipali nesramno dobri varnostniki; v črnih poliester hlačah, zagorele polti, črnih las in za debelim eye-linerjom sijoče modrih oči. Naju s Primožem sta se lotili dve boginji, padla angela: oba v rdečem usnju, ena snežno bele, druga latino polti, prva platina – blond, druga vranje – črnih las. Obe sta imeli ogenj v očeh, čvrst prijem in nagajive prste.


Če bi bilo karkoli od tega res, me ne bi bilo nikoli domov!!!!! Sindustry my fucking ass!


Od Sindustrija, odkrito povedano, nisva pričakovala kaj dosti. Šla sva predvsem iz radovednosti in izkušnje prvega masovnega partija (Exit ne šteje, saj je bil kljub znatni elektronski zasedbi multižanrski festival). Oba sva po duši rokerja in kot taka imava glavo (in hard-disk na računalniku) odprto za svako – jake glasbene pogruntavščine. Tudi (Primož pa predvsem) za elektronsko glasbo.


Kar se tiče najine intoksikacije, sva na Sindustriju spila le nekaj piv in na ta način ohranila relativno objektivnost pri ocenjevanju organizatorjev, glasbenikov in udeležencev. Greh je bilo resda najti povsod, vendar ne v obliki, ki bi jo pričakovali …


Organizator je celotno zadevo pokril s šotorji (kar je bilo zaradi mrzle noči dobra poteza), novinarje opremil z Vodafon ovratnicami, varnostnike pa z mini buggyi svletlečimi usmerjevalnimi palicami, ki bi si jih želel vsak pravi ‘tehnač’. Notranjost festivala je razkrila štante ter gospe, ki so namesto vrtnic prodajale svetleče in utripajoče zadeve. Te si si lahko obesil okoli vratu, vtaknil v usta ali kam drugam. In zabava se je lahko začela.


Prvo se morava opravičiti ‘tehnačem’ za več ali manj fotografsko nepokrito tehno sceno; četudi je bilo tam vsaj 70% vseh obiskovalcev in čeprav sva fotografirala oba, se tehno floora nisva udeležila za več kot 5 minut v kosu. Na tehnu namreč kljub obilici E-jev in zategnjenih čeljusti (‘Kdor ne skače ni zadet! Hej, hej, hej!’) glasbene energije preprosto ni bilo … Flat, zero, nada. Prav nič.


Zaradi izredno napete scene na techno flooru se je organizatorju zdela pametna ideja uporabiti Goa trance za chill-out (?!). Zato nas je osvetlil z neonsko modro lučjo, nadišavil z indijskimi palčkami ter posedel ob robu šotora. Plesanja zato tukaj skoraj ni bilo. Zakaj pa – saj imamo techno.


In še razlog našega obiska – Fusion: Aleksij se je izkazal kot zelo pozitivno presenečenje, v kolikor Futureshock – nothing special. James Zabiela, nasmejan do ušes, je pokazal, kako se mixa. Morda sva od izbora glasbe pričakovala malenkost več, toda fantu je treba dati vse priznanje, saj je očitno eden tistih, ki dejansko uživa v tem, kar dela. Človek se kar mora nasmejati. Sonique je nekako delala vse na silo. Zato pa je pokazala pristno silikonsko oprsje in kanček, dlakico ali dve, svoje delno obrite … O Ediju žal ne moreva nič napisat, saj naju je pomanjkanje dinamike na edinem prebavljivem flooru prisililo v prezgodnjo pot v domače kraje.


Text in foto: Miran Juršič in Primož Motore

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.