Pixies – Wave of mutilation

Pixies - Wave of mutilation

Pixies – Wave of mutilation

Založba: Dallas records


Ok, vsi so že neštetokrat povedali, naj jaz še enkrat, da se bo ta neskončnost nadaljevala. Pixies so eden najpomembnejših in najvplivnejših bendov preteklega in sedanjega časa. Gotovo zdajle že dolgočasno zehate…


Nimam želje napisati dolgočasno-klišejske glasbene ocene, kjer bi vam navrgel serijo superlativnih pridevnikov (čeprav se jim v nadaljevanju spet ne bom mogel izogniti), za konec pa še par njim podobnih bendov, na podlagi katerih bi si lahko predstavljali njihov zvok. Bla, bla. Ne morem, ker res ne zvenijo podobno nobenemu izvajalcu njihovega žanra. Ne moremo jih primerjati niti s punkom 80-ih, niti z grungem 90-ih, enostavno obstajajo tam nekje zunaj, sami za sebe – enostavno »timeless music«.


Glede na to, da imam pred seboj kompilacijski album Best of Pixies (Wave of Mutilation), ne bi vedel kvalitativno oceniti tega izdelka. Jasno je, da kompilacija vsebuje nabor najboljših pesmi iz vseh petih albumov, pohvalil bi številčnost zbranih komadov, ki jih je kar 23, zato je časovni izkoritek CDja maksimalen ter kronološko razvrščenost komadov, kar nam daje dokaj jasno predstavo ustvarjalne poti Pixiesov.


Glavno idejo glasbene konstrukcije benda si predstavljam približno takole – eliminiraj vsako noto, ki v določenem trenutku ni nujno potrebna. Obdani z rock-kulturo 80-ih, so se »izučili« za »mesarje« rock glasbe. Postali so mojstri v iztrebljanju glasbenega drobovja, v odstranitvi črevesja, kot če bi iztrebili drobovje divjačine. Enostavno so vedli, da sama težavnost in zakompliciranost glasbe ni ključna, temveč zvok, dinamika in določeno bistvo, ki drži pesem koherentno v celoti. To jedro oz. bistvo pri poslušanju nemudoma postane znano in pričakovano, pričakuješ vedno podobne stvari, a istočasno ne veš, kaj točno pričakuješ. Kljub navidezni predvidljivosti obstajajo elementi presenečenja, ki se skrivajo v domeni kitare, vokala in besedil.


Kitarska produkcija temelji na 3, 4 glavnih akordih, ki se ponavljajo tekom komada. Vznemirljivo pri tem je, kaj vse Joey Santiago lahko doseže le z eno noto. En ton (velikokrat v višini 12 prečke na kitari), ki se vleče, te preganja, počasi zavija in prehaja na drugi ton, kot če bi bil preganjan od policijske sirene. V značilnem »reverb« stilu, ki pošilja zvok kitare nekje od zunaj, iz vesolja, iz sanj, so opazni elementi surf-rocka. Včasih se zgodi, da kitara prevzame vlogo medija ali prenašalca vokala Francisa Blacka (Kak ma ta tip kul ime. No ja, jaz bi ga tudi mel, če bi si ga sam nadel kot on.) – začne se vreščanje, hripavost, diabolično »smejanje« kitar (komad Vamos). Tako nedefiniran kvazi zvok bi težko našel kje drugje (kvazi clean, kvazi flamenco, kvazi overdrive).


Vokali presenečajo predvsem takrat, ko niso v ospredju. Globoki in glasni vdihi in izdihi, ki v tistem trenutku sploh niso potrebni (Francis, saj ne rabiš toliko sape za »izdavjenje« ene besede …). Vendar, vso to hropenje je vnaprej naštudirano in deluje perfektno. Velika večina bendov niti v sanjah ne bi svojo ploščo podvrgla čemu takemu.


Vokale sestavlja še kombinacija šepeta, ki bi naj poslušalcu pognala kurjo polt, in histerično silovitega vreščanja (komad Tame, za katerega menim, da predstavlja bistvo Pixiesov). Ne me narobe razumeti – pevec se resnično ne dere velikokrat, je pa unikaten, ko to dela.


Če se samo malo poglobimo v besedila, lahko takoj opazimo rahlo umobolen smisel za humor, igro besed, neko lirično zmešnjavo, ki neprestano kuka ven. Občasna raba Španščine večinoma rabi za »dirty words«. Enostavnost besedil, ki ti pa istočasno daje navdih za razmišljanje pooseblja naslednji verz »…As if I’m on nick-name basis with him…«. V komadu U-Mass sem se prvič srečal z najbolj jasno izraženo besedo, ki označuje ženske in moške genitalije … Veste, kaj pravi Francis o »University of Massachusetts« (kajpak da misli na Harvard)? »It’s educational …« Ko se poglabljajo v moško-ženske odnose izdavijo »You’re so pretty when you’re unfaithful to me«. O mitološko višjih odnosih pa »If man is 5, then the devil is 6, then God is 7 …”


Jep, definitivno spletkarsko in intrigantno, pa naj gre za še tako banalno temo diskusije.


Špekuliram, da se večina vas bralcev tako kot jaz niste srečali s Pixiesi v njihovem obdobju, niti niste spoznavali albume po vrstnem redu. Četudi ste prišli do Pixiesov preko »grungy« Seattla ali preko filma Fight Club (dajte no, priznajte, da vas je dosti takih), vas bo tale kompilacija opremila in vam instantno dobavila mnogostranost in pisanost Pixiesov. Tako da, vsi vi, ki bi se radi na prvi ali »četrti« posluh seznanili z bendom …»Come On Pilgrim …«.


                                                                                 Milko Pečanić

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.