Kingston: ‘Moraš biti optimist!’

kingston_002

Trenutki, ko vam je težko, ste ravnodušni ali pa le slabe volje, ker se je dopust prehitro končal. Ko vam misli uhajajo na prostrane peščene plaže, sinje modro morje, raznobarvne pijače in zagorela telesa ter vam delajo skomine na čas, ki je minil. Takrat »paše« doza poletja tako vašim ušesom kot telesu, ki se ob ritmih kaj hitro začne gibati. Pišem seveda o Kingstonih. Neustavljivih žurerjih, ki uspešnice nizajo eno za drugo in vedno navdušijo stare in mlade. V teh dneh so zaposleni s koncerti, ampak so si kljub vsemu vzeli čas tudi za RockOnNet. Pogovarjala sem se z Renom…


Letošnje poletje je bilo glede vročine bolj slabo – je to vplivalo na manjšo poslušanost vaših hitov, ki se ponavadi v toplih poletnih nočeh vrtijo na plaži?


Jaz mislim, da ne. Mogoče so se pa predvajale manj iz strani nas, ker smo morali nekaj koncertov zaradi dežja žal odpovedati. Ampak poletje je bilo pač tako in proti vremenu ne moreš nič, tako da smo, ko smo igrali, poskušali pričarati vzdušje, kot ga znamo.


Kaj pa je sicer vaš recept, da se ga, poletje namreč, kar se da noro, brezskrbno preživi?


Ne vem, mogoče priporočam klapi, ki se pač odpravi skupaj na morje, da poleg vseh ostalih aktivnosti poslušajo še naš cd in zraven žurajo. Za prijetne poletne noči pa je primerna naša zadnja skladba »Luna na obalo«. Sicer pa mislim, da bodo vsi sami znali zelo dobro poskrbeti za to, da se bodo imeli fino.


Formule za uspeh najbrž ni – ampak vam uspe iz vsake pesmi narediti uspešnico. Niste nek boy band, pa imate vseeno veliko oboževalcev. S čim misliš, da jih prepričate?


Kaj pa vem. Dejansko je res, da imamo kar veliko uspešnic, zato smo tudi lansko leto izdali naš cd največjih hitov »Ko imaš vsega poln kufer«. Mislim, da je ena glavnih stvari, da se mi po vseh teh letih dobro poznamo, tudi poslušamo dosti različne glasbe. Narediti uspešnico ni tako lahko, treba je uloviti pravi trenutek za idejo, pa tudi produkcijsko in aranžmajsko mora biti vse na nivoju. Pa tudi na naših nastopih vedno igramo v živo in damo vse od sebe, kar se mi zdi tudi pomembno. Dobro je, da dosežeš neki nivo in ga tudi vzdržuješ, zato se bomo mi še naprej trudili, da bomo ljudem všeč.


Vas je kdaj strah, da se bo zakladnica idej nekoč izpraznila?


(Smeh) Če bi že sedaj razmišljali o tem, potem to ne bi pomenilo nič dobrega. Mislim, da moraš biti optimist. Zaenkrat se ne bojimo, da bi nam jih zmanjkalo. Je pa res, da moraš slediti trendom, da imajo pesmi takšne melodije, ki jih ljudje radi poslušajo.


Za prepoznaven »Kingston stil« pa sta kriva predvsem ti in Dare. Sta kdaj zamenjala svoji vlogi, se pravi da bi on pel, ti pa bi prevzel njegov del? Mogoče je to sedaj ideja 🙂


On je pač poznan predvsem po teh reperskih vložkih. Velik del pa naredi tudi Zvone, ki skrbi za aranžmaje, ampak nasploh pa vsi sodelujemo, dajemo ideje in smo team. Mislim, da take menjave ne bi bile potrebne, ker smo po vsem tem času že tako okalupirani in se dobro znajdemo vsak v svoji vlogi.


Bo po absolventski himni Republika banana v bližnji prihodnost sledila tudi maturantska?


Glede absolventske lahko povem, da imamo v načrtu nadaljevanje lanske in gremo tudi letos na Kreto. Uspešnica je znana – se pravi, »Luna na obalo« in mislim, da bo zelo zanimivo in pestro. Lansko leto je bilo to premierno, absolventi so »Republiko banano« sprejeli za svojo, tam smo se imeli res fenomenalno. Upam pa, da bo sedaj še boljše.


Maturantske torej ne bo?


Maturantske…ja ne vem. Nikoli ne reci nikoli. Mogoče v prihodnosti tudi še pride na vrsto.


Kakšna pa je sicer idrijska glasbena scena? Več od Zablujene generacije in vas ljudje komajda poznajo.


Poleg nas in Zablujene generacije ljudje res bolj malo vejo za skupine iz našega konca. Ampak zadnje čase je kar popularna tudi skupina Putrovke, to je ena taka zelo neobičajna zasedba, ker nimajo običajnih glasbil, ampak pihala in pa dejansko igrajo vso glasbo od balkanske do slovenske. So pa igrali že na kar nekaj žurkah. Upam pa, da se bo scena še razvijala in da bodo mladi nadebudneži nadaljevali, kar smo mi začeli – pri tem jih bomo seveda podpirali.


Kakšni pa so sicer spomini skupine Kingston na Gorenjsko – kjer po besedah mnogih, igrate premalokrat.


Mogoče je res, da na gorenjskem koncu igramo premalokrat. Kar se spomnimo je predvsem Kranjska noč. Najboljše spomine pa imamo seveda na kranjski sejem, ki je vedno potekal ob koncu avgusta in je bilo to na Gorenjskem res nekaj velikega. Zato je res škoda, ker ga ni več. Ne vem pa, če je v kakšnih manjših klubih zanimanje za živo glasbo. Sigurno pa bi radi igrali še več tako da upam, da nam bo v bodoče uspelo tudi to. Začeli bomo že na tradicionalnem Oktoberfejstu v Kranju, kamor vas že vnaprej lepo vabim.  


Vašo glasbo večkrat uporabijo razne plesne šole pri učenju plesov. V katerih od njih pa ste vešči vi?


(smeh). Ja to je tista zgodba »kdo pravi, da jaz plesat ne znam«. V bistvu neki hudi plesni mojstri nismo. Kar se pa odra tiče imamo pa par takih »zelo težkih« koreografij, predvsem z namenom, da pokažemo, da lahko plešemo enako mi na odru in publika pod njim. Pa še zanimivo je za pogledat. Smo pa sodelovali s plesnimi šolami pri snemanju video spotov, kjer so odplesali oni svoj del, mogoče smo se mi tudi kdaj vklopili zraven, ampak kakšnih hudih akrobacij pa ni bilo.


Nabito polna dvorana, prižgejo se odrske luči, bend začne igrati, vsi te gledajo, ti pa pozabiš besedilo. Kaj narediš?


Moram reči, da dejansko to je povezano s psiho in tremo. Predvsem je to, ko dejansko misliš na nek tekst in ga ne smeš pozabit. To so trenutki, ki jih ne moreš niti trenirat. Na kakšnem žuru se je mogoče kdaj zgodilo, da sem pozabil del, ampak se to da nadomestiti z neko drugo frazo ali pa ponoviš še enkrat… Tisti, ki tvoja besedila poznajo v nulo opazijo napako, ampak ti oprostijo, ker vejo, da drugače obvladaš, marsikdo pa sploh ne opazi. Vem pa, da so nekateri imeli tudi plonke na rokah, da so si pomagali. Trema pač je, naredi svoje. Moraš jo malo imet in se z njo zmenit, kdaj bo prenehala; takoj na začetku ali malo kasneje (smeh).


V bodoče tudi vi načrtujete kakšen spektakularen koncert, kot to zadnje čase prehaja v navado slovenskim glasbenikom?


To je res postalo zelo popularno. Ampak v to je vloženega veliko truda. Največkrat je pa zelo težko, ker kot glasbenik prevzameš veliko breme. Čeprav lahko organizacijo prevzame kdo drug, ni to tako, ker večji del vseeno pade nate – da vse poteka tako, kot si zamisliš. Mi na koncertih zelo uživamo, sploh na kakšnih beach partyih, kjer je poletno, obmorsko vzdušje. Mogoče kaj takega bolj pride v poštev kot kakšna dvorana ali stadion. To nam defenitivno bolj ustreza. Ne vem, za naprej ne morem reči ničesar. Radi bi, ampak vemo, da je za to treba narediti marsikaj.


Ne morem se izogniti vprašanju o slovenski glasbeni sceni – majhnosti, možnosti uveljavitve na njej in prodor na tuje trge (EU). So naši glasbeniki dovolj dobri ali gre po večini le za »ponavljanje« za evropskimi oz. svetovnimi trendi?


To je zelo relativno. Težko si je predstavljati, da bi kar naenkrat mislil, da bo Evropa sedaj slišala zate. Še vedno ostaja regionalna, jezična in narodnostna omejitev. Mislim, da ni enostavno. Sami niti nismo razmišljali o tem. Sicer imamo eno pesem, ki je prevedena, ampak do vsakega takega podviga je dolga pot, veliko garanja in odrekanja in nekateri zmotno mislijo, da se v tujino da priti čez noč.


Misliš, da če skupini ponudijo velik denar, naj igra za kakšno veliko firmo ali na kakšni »high society« zabavi, se proda, če ponudbo sprejme?


Mogoče potem postavijo tako visoko ceno, da je oni ne sprejmejo. Problem je potem, če jo. Misliti, da boš zaradi tega izgubil oboževalce, to po mojem ne. Pa saj vidiš, če imajo res željo, da jim igraš, če ne delajo tega zaradi imaga, kakšne druge koristi, in se ti zdi, da bo izpadlo v redu, potem ni problem. Mi do sedaj nismo imeli tako ekstremnih primerov. Je pa problem, če moraš izbirati kje bi igral in imaš več alternativnih možnosti.


Ste vi kdaj imeli kakšne slabe izkušnje s tračarskimi revijami – recimo razno razne neresnice, poseganje v zasebno življenje in podobno?


Ja, tudi to je v Sloveniji postalo zelo popularno. Kaj pa veš, mogoče naju pa sedaj kdo opazuje…(smeh) danes so v tem pogledu mediji postali neizprosni. Če se jim zdi, da opazijo kaj atraktivnega, to takoj zagrabijo. To tako pač je. Ampak zanimivo je ponavadi tisto, kar s samo glasbo niti nima veze. Mi z mediji vedno sodelujemo…To niha gor in dol, ker tako zelo novi, da bi bili vedno zanimivi nismo, piše se recimo na čase.


Se bojite konkurence, ki trenutno prihaja na našo sceno? Takih res žurerskih bendov ni veliko – poleg vas bi izpostavila še Čuke. Nekateri že namigujejo, da vam bodo trn v peti Atomik harmonik.


Mislim, da bi bilo teh skupin lahko celo več, da bi bila konkurenca večja. Ker se pozna pri nastopih, da če mi ne moremo, vprašajo za alternativo, ampak kmalu zmanjka skupin, ki bi jih priporočili. Nove skupine je pač treba spremljati, mogoče se iz tega tudi kaj naučiš, je pa dobrodošlo, da pridejo na sceno neka nova imena. Rekel bi, da bi bilo fino, če bi bilo več prostorov, kjer bi bendi lahko igrali, ker se potem imena ponavljajo in se ljudje lahko počasi naveličajo.


Za konec…


Mi se trudimo in se bomo trudili še naprej v istem slogu, s podobnimi uspešnicami kot do sedaj. Upam samo, da bo trajalo. Naj nas bralci še naprej spremljajo, naj pridejo na kakšno žurko, pa naj bo študentska ali vsesplošna. Obljubljamo, da bo pestro.


Del intervjuja pa si boste lahko prebrali tudi v časopisu študentov Gorenjske, Organon, ki izide v začetku meseca oktobra.


tekst in foto: Nina Jenko

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.