Independent Days Festival 2004

Auf der Maur

Auf der Maur

Independent Days Festival 2004, Bologna, Arena Parco Nord (4., 5. september)

Izumitelj Independent Days Festivala je (so) Independent Productions, ki so svojo prvo glasbeno festivalsko stvaritev uprizorili leta 1999. To je festival, ki skuša podat adrenalinsko piko na i celotne poletne glasbene in kulturne panorame. Tako je že od leta 1999 prva in glavna naloga italijanske ‘independence’ ekskluzivno in s čim večjimi in ‘motečimi’ črkami na plakatih razodeti najbolj ‘aplavdirane’ bende tega poletja. Človek bi pomislil, da je v Italiji, tej ljubezensko/glasbeno ‘strastni’ deželi, kaj takega tako ali tako zagotovljeno, vendar naše letošnje izkušnje kažejo drugače. Ob prisotnosti in predvsem bližini Sonic Youth, Franz Ferdinand, Mondo Generator, The Darkness, Velvet Revolver, dkt MC5, Auf Der Maur, … se je letošnja italijanska publika pokazala za zelo šibko, tako v kvalitativnem kot v kvantitativnem smislu (razen seveda nekaj heavy napaljenih tipov s kakopak sveže kupljenimi ‘štand’ majcami, preko katerih sem vsak dan lahko skorajda ‘uganil’ nastopajoče artiste posameznega dne).


Če se samo za trenutek ozrem malo v preteklost in poskušam doumeti (recimo temu) ‘bendografsko’ kvaliteto festivala, sem lahko le pozitivno presenečen. V zelo kratki zgodovini festivala je na oder stopilo kar nekaj zanimivih izvajalcev, naj jih (kronološko) naštejem … skoraj vse: Offspring, Silverchair, Sick Of It All, Lit, Punkreas, Verdena, Blink 182, Limp Bizkit, Mr Bungle, Deftones, Muse, No Use For A Name, International Noise Conspiracy, Mogwai, Manu Chao, Rancid, Lagwagon, Mars Volta, … Vpričo tako integrativnega pristopa, ki v večbarvno celoto poveže toliko glasbene raznovrstnosti, se je tamkaj nabralo tudi do 40.000 ljudi. Je temu tako tudi letos, boste vprašali. Letošnja obiskanost festivala še zdaleč ni niti dosegla, kaj šele presegla, nekaj letnega povprečja (cca 20.000 ljudi) in je tako ‘optimistično’ ocenjena na pribl. 10.000 obiskovalcev.


Bodimo realni. Letos definitivno ne moremo govoriti o zvenečnosti in košatosti nastopajočih. Glede na to, da so Deus nastop odpovedali, se sprašujem, kaj bi od festivala ostalo, če ne bi bilo tukaj Velvet Revolver, ki pa itak uživajo slavo na račun masovne podzavestne asociacije z imenom Guns ‘n’ Weiland ali kakorkoli že. Dejstvo je (le) to, da Ono vedno najde pot, aneda, pa naj bo to v obliki ‘vrtničnih’ ali ‘vijoličasto–žametnih’ pištol (o falusu pištole pa kdaj drugič).


Italijanska organizacija prav tako ne misli na morebitne ne–italijanske interesente, saj jim je PR na mednarodni črti popolnoma odpovedal. Že zdavnaj sem prebolel splošno dejstvo o nepoznavanju tujih jezikov in geopolitike sosednjih držav. Sedaj (s kolegom fotografom) prebolevam svežo anekdoto o nepoznavanju besede ‘hamburger’. Neverjetno, jaz sem pa mislil, da je Italija ‘druga’ Amerika (baje je v ZDA Italijanov že za zapolnitev še ene Italije). Kot ‘analitik’ takšnega dogodka sem bil prav tako razočaran nad ponudbo pijače (prodajalo se je le pivo, voda in –kratek čas– cola, vse v vrednosti 3–4€), sprotnega pospravljanja plastenk, pločevink in kozarcev s strani organizatorja nismo zasledili, kar je naslednji dan rezultiralo v ‘strahu’ pred sedenjem in hojo. Glede na to, da sem imel čas ‘študirati’ vse te brezvezne podrobnosti, lahko brez težav sklepate na zabavno oz. razvedrilnostno noto festivala samega.


Pri festivalih dejansko ne gre samo za glasbo, kot bi to lahko veljalo za posamezne koncerte. V urbano kulturo, ki nedvomno polni vsa ta prizorišča, prav tako sodijo vsi ti antiglobalisti, skejterji, borderji, bmx–freaki, mladi intelektualci (politična odzivnost mladih, ki bi naj bila zelo visoka zadnje čase), … Ta ‘sproščena’ urbana atmosfera bi potrebovala nekaj političnega, umetniškega, športnega in glasbenega ekshibicionizma. V tej točki skušam rdečo nit festivala podaljšati v smeri skate–contestov, bmx–freestylerjev, najrazličnejših delavnic, debatnih krožkov, zanimivih second–hand štandov, … pa vseh tistih antiglobal frisbee–žonglerjev, …vse v smislu da festival ne bi predstavljal le izmenjavanje bendov na enem in edinem (dokaj asketskem) odru. V dveh dneh festivala nisem videl niti enega glupega ‘frisbeeja’, kaj šele kakšno drugo zanimivost (pustimo sedaj bende malo ob strani).


Iskreno, če Sonic Youth ne bi nastopili s tolikšno močjo, s tako goreče–vnetljivim kitarskim soundom, s kitarami, ki ne samo da se kakofonično vlečejo, temveč v enem tonu ‘hlapijo’ (kot če bi ogenj polil s čim vnetljivim in čakal, kaj se bo zgodilo), bi se prvi dan festivala pogreznil v čisto napiflano–avtomatizirano mediokriteto. Vendar, če se ob Sonic Youth nastopu vprašam, kaj se je ravnokar zgodilo, je odgovor lahko samo ‘… Who cares’ Točno tako, našel sem izraz, eureka, to je ‘… who cares?’ music. Ta odgovor lahko najdem že ob pogledu na njihove fizično ‘pohabljene’ kitare in ojačevalce, rabljev pa ni treba posebej imenovati. V tem odstavku vrhuncev festivala naj še enkrat omenim študijo primera Guns ‘n’ Weiland, ki mi jo je eksplicitno razodela podivjana množica ob izvajanju komada ‘Sex Type Thing’ (kakopak od Stone Temple Pilots) in, vpričo Izzy Stradlina, komad ‘It’s so easy (Izzy), when everybody’s trying to please me, baby …’ (kakopak od Gunsov).


Naslednje leto pa, Bologna (Arena Parco Nord), upam, da boš izpolnila že kar nekajkrat obljubljen pestrejši program za nas, urbane razvajence (za podrobnosti čekirajte net, boste našli brez težav).


Milko Pečanić


foto: Dragan Milosavljević

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.