Živijo Bajaga, Adijo poletje

Živijo Bajaga, Adijo poletje

Živijo Bajaga, Adijo poletje

V sklopu prireditve Adijo poletje je v Lendavi nastopil tudi Bajaga s svojimi Instruktori. Pred koncertom si je gospod Bajagić vzel čas za kratek, no, mogoče kar dolg pomenek, zapis katerega sledi.


Kako vam je všeč tukaj v Ljubljani, pardon, v Lendavi?


V Ljubljani sem bil že večkrat, v Lendavi sem prvič, pač nikoli nismo uspeli zaigrati na Adijo poletje. Najbližje smo igrali v Murski Soboti, toda v Sloveniji sem v zadnjih 20 letih ogromno igral, verjetno kakih 2000 krat (smeh).


Na spletu sem videl, da ste nenehno na turneji in ogromno potujete, tudi v Ameriko, Avstralijo, Kanado…


Edini kontinent, kjer nismo igrali, je Južna Amerika, in tam bomo morali igrati že zaradi tega, da nam ne ostane eden. No, Antarktiko in Arktiko ne računam…


Ampak tudi tam imajo elektriko…


Res je. Igrali smo vsepovsod, kjer imajo elektriko. Ogromno igramo. Igramo v vsej bivši Jugoslaviji. Smo eden redkih bendov, verjetno smo prvi bend, ki je igral v Sloveniji, ko se je ta odcepila. Igrali smo v Hali Tivoli že leta 1994. V Sloveniji igram zadnjih 25 let. Začel sem z Ribljo Čorbo, tukaj sem bil prvič leta 1979. Poleg teh koncertov v bivši Jugi pa igram tudi v Bolgariji in v Grčiji. V Evropi igram skoraj vsepovsod, v Ameriki in Kanadi približno vsako drugo leto, pa tudi v Avstraliji. Eden izmed bolj norih koncertov v zadnjih dveh letih je bil v Kazahstanu. Nisem računal na to, da bom kdaj tam igral, pa tudi to se je zgodilo. Res igramo veliko, ampak tudi veliko delamo. Poleg tega, da pišem glasbo za nas – zdaj pripravljamo novi album – pišem tudi filmsko glasbo. Lahko pa rečem, da sem eden redkih ljudi v Srbiji, ki se zadnjih 25 let ukvarja izključno z glasbo. Nikoli nisem počel kaj drugega. Nimam gostilne, nimam podjetja, nimam tiskarne.


Bog ve, mogoče pride na vrsto tudi kdaj gostilna…


Ne, ne, sploh nisem v tem fazonu. Raje se ukvarjam z glasbo.


Ko nastopate v tujini, pridejo na koncert večinoma Balkanci ali recimo Američani, Avstralci…?


Imamo zelo veliko diasporo, za Chicago rečejo, da tam živi 500 000 Srbov, tako da jih je več le v Beogradu. Vendar ne prihajajo le Balkanci, ampak počasi tudi drugi. V Avstraliji sem bil petkrat, v Ameriki in Kanadi štirikrat, zdaj pred novim letom bom šel petič. Vsako leto je bilo več domačinov, torej Avstralcev, Američanov…, prijateljev naših ljudi.


Ko smo igrali v Atlanti, preko ceste velikega CNN-ovega studia, smo k meni prišli neki ljudje, za katere sem mislil, da so neki naši gastarbajteri, ki so že zelo dolgo v tujini, pa so malo pozabili jezik in govorili v narečju. Izkazalo se je, da so to neki vojaki, ki so bili v Bosni, ne vem, Unprofoci, in bili so na naših koncertih v Bijelini, Mostaru, in od tam so nas poznali. Videl sem, da so Američani, nakar tip iz žepa potegne originalni cd iz Beograda, PGP izdaja, ki ga je kupil v Sarajevu (smeh). So tudi takšne situacije.


Imam prijatelja, ki je sredi Zimbabveja videl napis v cirilici ‘Klub Jugoslovanov’.


Ja tudi v Zimbabveju sem igral, tudi v Bostvani, v Gabronu, tudi v Johanesburgu. Naših ljudi je res veliko po svetu. Počasi pa se jim tudi pridružujejo domačini. Ni mi pomembno, kdo je v občinstvu, le da smo vsi dobre volje.


Ti bolj odgovarja igrati na odprtem kot nocoj ali pa ti je bolj všeč klubska scena?


Čuješ, oboje mi je všeč. In glede na to, da so zdaj topli poletni dnevi, mi oder na prostem odgovarja. Všeč mi je, ko Slovenci poleti organizirajo veselice, to lepo izpade.


Znano je, da ga radi pijemo…


Ni to pomembno. Organizacija je dobra, vedno je neka hrana, pač poleti je prijetno igrati na prostem.


Prihaja na koncertih pogosto do neprijetnih situacij, kakor je to bilo v Splitu {nekdo je v občinstvo vrgel solzivec}?


Ne, to se redko dogaja. Tudi to je bil koncert na odprtem, podoben današnjemu. Prišlo je kakšnih 2000 ljudi, od tega je bilo 1950 deklet in par fantov. Solzivec je priletel izza ograje, tako da ga ni vrgel nihče iz občinstva. Solzivec je priletel trikrat, mi smo se tudi trikrat vrnili, tudi občinstvo se je vrnilo. No, mi smo se morali vrniti, ker je to pač naše delo, toda tudi občinstvo se je vrnilo, pa se jim ne bi bilo treba. Tako da je bilo čudovito. Šlo je za majhen incident, ki bi naj pokvaril dogodek, toda ni jim uspelo.


Pred leti sem gledal intervju s tabo na hrvaškem Glamour Caffeju, kjer te je voditelj več kot zbadljivo spraševal v nacionalističnem podtonu? Kako si to sprejel?


To je bilo malo brez veze. Napaka z moje strani je bila, da me moja založniška hiša za Hrvaško, Dallas, ni pravočasno obvestila o tem, za kaj pri oddaji gre. V intervju sem se podal povsem naivno. Lahko pa rečem, da je bil ta intervju zelo uspešen, čeprav je bil v tistem trenutku neprijeten. Publiciteta je bila maksimalna, na koncu pa je celo voditelj priznal, da je malo pretiral (smeh). Težava je bila v tem, da ni bil dobro seznanjen s tem, kar sem jaz počel v zadnjih desetih letih, pa je na mene gledal kot na, ne vem, skoraj bi hujše prišel skoz kot Milošević (smeh). Takšna je bila kombinacija.


Kaj poslušaš?


Poslušam vse živo, rad imam klasiko in jazz, bolj pa sem usmerjen v igranje v živo, nimam nič proti elektroniki. Moj sin denimo posluša Slipknot in Rammsteine. Jaz lahko poslušam dva komada, a pri Red Hot Chilli Peppersih se najdeva nekje na nevtralnem področju. To je normalno. Nimam predsodkov. Rad poslušam dobre instrumentaliste, dobre glasbenike, pevce, ki igrajo in pojejo v živo. Poslušam najrazličnejšo glasbo.Vse. Imamo zelo obsežno kolekcijo glasbe z različnih potovanj, imam Azerbejdžance, Armence, Grke, Turke, Irance, Indijce, izvajalce iz Latinske Amerike, Eskime, vse. Ne rečem, da mi je všeč etno glasba, rad imam le dobre instrumentaliste in pevce, ki jih je veliko na svetu. Nisem obremenjen le z anglosaškim svetom, poslušam vse in v glasbi nimam predsodkov. Skozi leta izoblikuješ kriterij in ta je, ali mi je zadeva všeč ali ne, druge razvrstitve in uvrstitve me ne zanimajo.


Že tako dolgo se ukvarjaš z glasbo, dosegel si že marsikaj. Ali še sploh imaš kakšne heroje in idole v glasbi?


Idoli iz mladosti zmeraj ostanejo idoli. Glasbo sem začel poslušati zaradi Jimija Hendrixa, Stonesov in Beatlov, Louja Reeda, Franka Zappe. Hodil sem po koncertih, nisem pa v tem fazonu, da bi jih tam lovil naokoli in skušal spoznati. Pred približno 15 leti sem bil na koncertu Stonesov na Dunaju na Prateru. Bil sem v nekem klubu, kjer je nek japonski bend preigraval Stonese, tam pa sta bila tudi Mick Jagger in Ron Wood, ki sta šla na oder in zaigrala z Japonci. Bilo je zelo smešno. Takrat sem jima bil najbližje, ne vem, 3 metre od njiju.


Če se vrneva na balkansko sceno. Vem, da si pisal nekaj za novi Čolićev album. Počneš to tudi za druge?


Poznam ogromno ljudi. Imam veliko prijateljev na različnih delih Balkana. Ne vem, ali obstaja področje, kjer ne poznam vsaj deset vrhunskih glasbenikov. Recimo tukaj, če že omenjamo imena, poznam Magnifica in Iztoka Turka. Imam več prijateljev, toda ko grem v Ljubljano, se najprej njima oglasim. Odlično poznam tudi Pera Lovšina, Predina. Ko pridem na zasebni obisk, se oglasim pri Magnificu ali Iztoku. Če grem v Makedonijo, se oglasim pri Vlatku Stefanovskem. Tako poznam glasbenike tudi v Grčiji, v Romuniji… Imam veliko prijateljev, ki so tudi glasbeniki, toda mi smo najprej prijatelji, šele nato smo glasbeniki.


Torej se pogovori ne vrtijo takoj okoli glasbe?


Ne, mi smo najprej prijatelji. Sicer smo se spoznali preko glasbe, a to, da smo prijatelji, nima nobene zveze z glasbo.


Vem, da se glasbeniki v Ameriki pogosto dobivajo na piknikih pri legendarnemu Bruceu Springsteenu. Je kaj takega pri vas?


Kadarkoli imamo priložnost za kaj takega, jo tudi izkoristimo.


Tvoja najljubša pijača?


V bistvu belo vino z radensko. Od žganih pijač pa imam najraje dobro domačo rakijo.


Močno ali manj močno (ljuta ili meka)?


Močno. Če pa ne vem, kakšna pijača se toči, pijem Johnny Walker Red Label, kar je sigurno, je sigurno.


Prišel si v pravi kraj kar se tiče vina.


Tukaj so mi rekli, da imajo boljše belo vino. Poskusil sem ga in res je odlično. Raje pijem vino kot pivo.


Kaj počne Bajaga, ko se ne ukvarja z glasbo?


Nimam nekega posebnega konjička. Ukvarjam se izključno z glasbo. Imam dva sina in če nisem z družino, se ukvarjam z glasbo. Pišem glasbo za gledališče in filme, nekemu prijatelju sem nekaj posnel. Tega ne počnem pogosto, toda Zdravko Čolić je moj dober prijatelj. Ko sem bil jaz še povsem neznan, je on snemal album v Londonu. Ker sem poznal Kornelija Kovača {tekstopisec, ki je med drugim napisal tudi ‘Ti si mi u krvi’}, sem prinesel svoje pesmi na izbor. Poleg največjih zvezd takratne bivše jugoslovanske scene je on vzel dve moji pesmi. Takrat sem imel 21 let. To je bilo lepo. Tudi zasebno je dober človek. Takih ljudi ni veliko. Obenem pa je izjemen pevec, ima neverjeten razpon glasu. Lahko zapoje karkoli.


Gledali smo ga letos v Križankah.


Odlično. Vesel sem, da sem sodeloval pri njegovem zadnjem albumu. Jaz sem kompozitor in kitarist, pojem bariton, torej imam nižji glas od njega in bistveno manjši razpon. Vedno sem pisal pesmi zase, potem pa mu je bila katera všeč, pa jo je vzel. Imeli smo nekaj hitov. Toda vedno je rekel, da ne nikoli ne napišem nekaj za njega, tako da sem vesel, da sem mu napisal pesem Moja draga. Napisal sem jo z maksimalno tonaliteto. Tudi on se je ob petju pošteno namučil, to sem napisal prav za njega. Odpoje lahko res marsikaj.


V nekem intervjuju je rekel, da je edina stvar, ki ga v življenju ni izdala, njegov glas.


Res, izjemno poje. Ko poje, se trese oder.


Ti kdaj preseda življenje glasbenika? Si kdaj zaželiš živeti ‘običajno’ življenje?


Ne, ne. Rad potujem in pišem pesmi. To se vrti v krogu. Ko se mi ne ljubi snemati, potujem. In obratno. Mislim, da je glasbeni posel zame idealen. To je najboljša stvar. Če bi počel kaj drugega, bi bil verjetno nesrečen. Igram zadnjih 25 let, kar je že dolgo časa.


Ganja? Ja ali ne?


Ja, boljše ganja kot kaj drugega. Ampak to je skrajna meja. Lahko še kak špricer in včasih ganja. Vse kemijske stvari raje ne. Niti aspirin. Nič močnejšega od ganje. Pred desetimi, petnajstimi leti sem, ko je to bilo še kaj nenavadnega, v Srbiji med redkimi podpisal peticijo za legalizacijo ganje. Zdaj to ni več nič posebnega. To ni nič v primerjavi s tem, kaj danes počne mlada generacija, pa ne samo v Srbiji, vsepovsod, tudi pri vas. Ganja je v bistvu nekakšen jogurt v primerjavi s tem, kar počnejo danes otroci. Če bi lahko zavrtel uro nazaj, bi jim raje priporočil ganjo, kakor da se ukvarjajo s tršimi zadevami.


Toda ne propagiraš kajenje trave?


Ne, nikakor. Mislim, da ti nobeno stimulativno sredstvo ne mora dati več, kot je v tebi. Ne moreš biti boljši glasbenik, če uporabljaš kak doping, v ničemer. Mogoče v športu, ampak športa nikoli nisem pretirano maral.


Torej ne spremljaš olimpijskih iger.


Spremljam.


Mogoče košarko? (smeh)


Če si mi hotel izraziti sočutje… No pazi, postavili smo rekord – v dveh tekmah smo prejeli 11 golov.


Saj rekordi so del olimpijskih iger.


Ja. No, smo pa zmagali Angolo. To je kratka in temačna plat v olimpijski zgodovini Srbije in upam, da ne bo trajala dolgo. Še nikoli nam ni šlo tako slabo. Mislim, da je to povezano s horoskopom (smeh).


Mogoče bo bolje, ko pridete v Evropo?


Mislim, da bo ob našem vstopu Evropska unija razpadla. (smeh)


Kako pišeš pesmi?


Poskusil sem vse kombinacije. Napišem najprej glasbo, potem besedilo ali obratno. Pisal sem tudi sočasno besedilo in glasbo. Mislim, da ne obstaja pravilo. Gre za vprašanje inspiracije in trenutka. Včasih ti gre bolje, včasih slabše. Pri tem je najpomembnejše, pri kakršnem koli kreativnem poklicu, da si iskren in kritičen sam do sebe. Jaz ne objavim polovice pesmi, ki jih napišem. Ne mislim, da sem genij, ki piše samo dobre pesmi. Moraš biti iskren in vedeti, kdaj si napisal dobro pesem. Tako je tudi pri slabih pesmih – pač rečeš, da je pesem slaba, da jo boš sežgal in da je nihče ne bo slišal.


Ravno sem te hotel vprašati, ali obstajajo kaki posnetki, ki niso prišli v prvi izbor in bodo objavljeni, ne vem, čez desetletja?


Ne, tega ne počnem. Če pesem ni dobra, je ne posnamem. Ponavadi pa mi primanjkuje posnetkov, zmeraj sem potreboval par pesmi. Ne objavim povsem vsega, kar napišem. Večino. Tako, da ne obstajajo neke neobjavljene pesmi, mogoče kakšni koncertni posnetki. Studijskih posnetkov ni.


Kakšna je možnost, da še kdaj posnameš pesem v stilu ‘Dobro jutro džezeri’?


Jazzerji v Beogradu so mi rekli, da sem prvi naredil standard za jazz v Beogradu. Jazzerjem je komad všeč. Ne vem, ali bi lahko posnel boljši komad v tem stilu, ampak mogoče kaj drugega. Mogoče ‘Dobro jutro reggae majstori’. Jazzeri ne. Ali ‘Dobro jutro buleseri’. Za jazzerje pa nimam več kaj povedati.


Ti je katera tvoja pesem postala resnično dolgočasna in je ne igraš več?


Ne, nikoli. Če mi postane dolgočasna, jo vržem iz repertora. Na koncertu odigramo običajno največ 20, 30 komadov, imam pa približno 120 pesmi, ne vem, nikoli jih nisem preštel, tako da tudi če jih vse zamenjam, koncert vseeno traja dve uri.


Kaj pa tvoja najljubša pesem?


To je kot da vprašaš mamo, kateri otrok ji je najljubši (smeh). V različnih obdobjih je pač različna pesem. Če govoriva o posnetkih, mi je eden najljubših prav ‘Dobro jutro džezeri’. Kako je izpadel kot posnetek, kako se je vse ujemalo.


Ali igraš poleg kitare kak drug instrument?


Pa ja, igram tudi malo klavir. Največ kitaro in vsa brenkala, električna, akustična, klasična, djuriko, bazuki, mandoline, vse, kar ima strune, razen violine.


Komponiraš pa…


Na kitari. Par pesmi sem napisal na klavirju, toda kitara je moj osnovni instrument. Najbolj se znajdem na kitari.


Veliko igraš? Moraš imeti kitaro nenehno ob sebi?


Pa, ne nenehno. Zgodi se, da na dopust ne vzamem kitare. Ampak v zadnjih 25 letih igram povprečno 200 koncertov na leto. Tudi ko grem na dopust, to ne traja dolgo.


Ali še sploh vadite? Imate čas za vaje?


Vadimo, ko se je treba nekaj naučit, ko imamo nove pesmi. Bilo pa bi neumno, da se usedem in vadim ‘Dobro jutro džezeri’, ker sem pesem odigral že tri milijonkrat in ne vem, kaj bi pri njej lahko še vadil. Ko sem bil mlajši, sem veliko vadil, zdaj pa vadim, ko je treba. Starih pesmi pa ne morem zaigrati boljše, kot sem jih do zdaj.


Z leti postanejo izvedbe boljše.


Ja, ampak to nima zveze z vajo, ampak bolj s kilometrino.


V glasbi si zelo uspešen. Ali še imaš kake neizpolnjene želje na tem področju?


Ko sem začel, sem bil dokaj skromen. Hotel sem le posneti album in enkrat napolniti Tešmajdan v Beogradu, torej nekih 7 ali 8 tisoč ljudi. In to se je izpolnilo z Ribljo Čorbo, ko sem jih imel sedemnajst in pol. Pri petindvajsetih pa sem ga napolnil s svojim bendom. Tukaj so se izpolnile vse moje otroške sanje. Vse, kar zdaj sledi, pa jemljem kot bonus, ki traja že dvajset let.


Kaj pa Marakana?


Napisal sem himno za Zvezdo, pa potem ves stadion poje mojo pesem. Na Marakani raje gledam nogometne tekme… Na Marakani sem igral leta 1985, to je bila neka Yu Rock oddaja. Nisem pretirano navdušen nad ogromnimi stadioni. Enkrat sem igral v Rusiji v Gorkem parku pred 250 000 ljudi, kar je kot dve in pol Marakani. Toda mislim, da je po 10 000 vseeno. Potem je vseeno ali jih je 100 ali 300 tisoč, v vsakem primeru vidiš največ 3 ali 4 tisoč ljudi.


Videl sem, da so tvojo pesem ‘Drugovi moji’ izbrali za častno pesem srbskih olimpijcev.


Ja, to so zahtevali športniki in jaz sem bil vesel. Obstajali so neki predlogi, da bi posneli instrumentalno verzijo, nakar smo jo posneli z orkestrom in jo podarili športnikom. Vendar jim nismo preveč pomagali, glede na to, da smo osvojili le eno srebro, če Bog da, bomo v vaterpolu zlato {Bog ni dal, Madžari so jih v finalu premagali}.


Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Snemanje?


Ves čas snemam. Več si ne jemljem pol leta, da bi šel v studio in posnel album. Pred tremi dnevi sem posnel pesem za novi album, ki bo mogoče izšel spomladi. V zvezi s tem imam tudi v nedeljo snemanje v Beogradu. Igramo pa več ali manj vsak konec tedna. Naslednji konec tedna gremo v Novi Sad in v Celje, pa v Banja Luko. Pozneje v Avstralijo, potem Zagreb, okoli novega leta Amerika in Kanada. Kadarkoli sem v Beogradu kaj posnamem.


Torej nimaš prenosnega studia?


Imam, toda ljubše mi je snemati v domačem studiu.


Marakana ni neizpolnjena želja, kaj pa na primer kakšen duet z Albertom Kingom?


Na Marakani mi je neizpolnjena želja Crvena Zvezda – Real Madrid, finale lige prvakov. Kar pa se mene tiče, sem tam igral leta ’85, tako da pri tem ne gre za vprašanje prestiža.


Kaj pa drugi glasbeniki?


Pa rad bi posnel glasbo za kak dober film z resno produkcijo. Imel sem srečo, da sem sodeloval z avtorji svetovnega formata, a z majhnimi proračuni. Rad bi sodeloval s kako resno hollywoodsko produkcijo pri kakem filmu. To je moja neizpolnjena želja.


Tvoje sporočilo bralcem Rockonnet-a?


Moje sporočilo. Moj prijatelj Voje, ki je prišel iz Kanade, mi je rekel, ker sem veliki oboževalec Princa, da je Prince začel turnejo po Ameriki, in da je to nekaj, kar lahko primerjaš z nevihtami, s tektonskimi premiki. Prišel bo baje tudi v Evropo in jaz ga bom gotovo šel poslušat. Glasbeniki so Candy Dulfer in drugi plačani morilci. Koncert traja 33 ur.


33 ur?


Ja. Med pesmimi ni premora. Ker sem mnenja, da je Prince nekaj takega, kar je bil svoj čas Mozart, bi rad pogledal ta koncert in bralcem Rockonneta priporočil, naj si ga tudi oni ogledajo.


Ok, zadnje vprašanje…


Mislim, da je to boljše, da jim priporočim koncert, kot pa da si prizadevam za mir na svetu in za to, da bi po gorah rasle jagode (smeh). Misice so zadolžene za to, da imajo rade vse ljudi, živali, mačke in si prizadevajo za mir na svetu (smeh).


Zadnje vprašanje. Kakšna je možnost, da bi jaz šel z vami na turnejo, da bi pri vas kaj delal?


Pridi, pa bomo videli, kakšen tip si. Če nam boš odgovarjal, se zmenimo.


Zmenjeno (smeh). Hvala ti.


Ni za kaj.


Dragan Milosavljević

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.