Zucchero v ljubljanskih Križankah

zucchero_004

Križanke – Ljubljana, 13.7.2004


O sladkorju bi lahko pisali in pisali. Pa vendar ne bi bilo povedano vse. To je tista, saj veste, majhna stvar, ki nam izboljša okus, razpoloženje, skratka, nariše nam nasmeh na usta. Pa naj bo to sladkor v pravem pomenu besede, ali pač tisti, drugi, italijanski – Zucchero. In slednjega smo si ogledali in poslušali v Plečnikovih Križankah.


Že ne več rosno mladi Italijan je tokrat poskrbel za zabavo starejših in tudi tistih najmlajših obiskovalcev – bilo jih je približno nekaj čez dva tistoč, se pravi, da so bile Križanke polne. Le kako tudi ne, saj že leta in leta dela dobro glasbo, ki navdušuje. A če se posvetimo koncertu… v živo te dobesedno prevzame.  Ob melodijah enostavno ne moreš ostati ravnodušen, kaj šele stati pri miru. On zna. In njegov bend zna. Ob pogledu nanje si misliš lahko le to, da so dobri.


Občutek biti tam, poslušati, gledati. Neopisljivo. Ko pa so nanj posijale še tiste roza lučke, je bil ambient res enkraten. In vse te roke. V zraku. Migajoče. Ploskajoče. Vsi so ponavljali za njim. Sodelovali. Tako, kot bi si vsak glasbenik lahko le želel.


Za odlično vzdušje je skrbel, kot sem že omenila, tudi njegov številčen spremljevalni bend, na čelu s temnopolto back vokalistko, ki je bila res totalno nora.  Skakala, migala, in ta glas – dobesedno padeš dol. Skupaj z njenim »sotrpinom« na back vokalih sta spominjala na tak manjši cerkveni zborček, njuna močna glasova sta dajala vtis, da pravzaprav pojeta neko duhovno glasbo, ne pa, Zuccherove pesmi. A to ni motilo. Odlično sta se skladala z njegovim močnim, prodornim glasom.


Ozvočenje je bilo, lahko rečem, da skoraj popolno. Da prideš, se zabavaš, poješ, plešeš in ob tem tudi kaj slišiš, saj to je enkratno… Morda se vam zdi, da s hvaljenjem pretiravam. A prepričana sem, da vse superlative uporabljam z vso pravico, kajti tega nastopa res nihče ni mogel zapustiti z grenkim priokusom. Če ga kdo je –  mora biti že malce čuden, saj je bila energija res enkratna.


Ljubljanski koncert, ki je trajal nekaj več kot uro in pol (pevec se je še enkrat vrnil na oder), je Zucchero torej izkoristil, da nam je predstavil svoje uspešnice, ki jih je publika vztrajno prepevala z njim. Seveda velja omeniti, da je med njimi prevladovalo tuje občinstvo, vse od Italijanov, do Nemcev in Hrvatov. Zdi se, da zadnje čase tudi Slovenija postaja koncertno bolj zanimiva, saj se mi  zadnje čase kar pogosto dogaja, da na samem koncertu slišim več tujcev kot domačinov.


Če menite, da imate življenje že dovolj sladko in da »cukra« ne potrebujete več, ste se pošteno zmotili.  In če ste zaradi tega zamudili ta koncert, vam je lahko neskončno žal…



Nina Jenko


foto: Bojan Okorn


Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.