Zadnji dan Rock Otočca 04′ – Vsega lepega je enkrat konec

17 - Kuhanje njokov pri Elvis Jackson

17 – Kuhanje njokov pri Elvis Jackson

V nedeljsko jutro nas je prebudilo sonce, ki je neusmiljeno pripekalo in sijalo na naše šotore. Ah, ko bi vsaj. V resnici nas je pokonci spravil mraz, postalo je skoraj nevzdržno; in tudi z vremenom ni kazalo dobro – zadnji dan Otočca je torej zaznamoval dež, ki pa je, na srečo, proti večeru, ponehal.


Čez dan smo, kot tudi že prej, lenarili, hodili naokrog, spoznavali nove ljudi in se – hočeš nočeš spopadali z blatom, ki je bil, zaradi že prej omenjenih padavin, praktično povsod. To je tista prava luč Otočca. Prejšnja leta so se vsi pritoževali, da ga je premalo, letos so se spet drugi ‘vtaknili’ v to, da ga je preveč. Kaj hočemo, nikoli ni vsem prav. No ja, obleke so bile zapackane, umazani smo bili do kolen, a nič ne de, saj je bilo možno vse oprati pri Rock pericah. Da mamam olajšamo delo.


Kljub padavinam smo zopet lahko občudovali blatno paradiranje miss in mistra nedelje, brali Rock otroček časopis, popoldne pa smo se premraženi odpravili gledat Sadeža, Pižamo, Teškya in ostala dva kolega, ki so skrbeli, da smo se kljub kislemu dnevu, smejali. Improvizacija je uspela več kot odlično.


Zvečer pa smo že prisluhnili prvim skupinam – predstavili so se tudi zmagovalci Rocka mladim, Clone age. Čeprav je bila ura dokaj zgodnja, niso pustili medlega vtisa, kot druge neuveljavljene skupine, ki jim žal ni uspelo priklicati ljudi k odru. Morda pa tudi zato, ker so jim (v VIP prostoru za parkiranje!) pijani razgrajači, ki resnici na ljubo tam nimajo kaj početi saj naj bi bil prostor varovan, razbili steklo na avtomobilu. In jim čisto pokvarili dan in še nekaj naslednjih. A na odru so bili super! Tista jeza, bes – vse to se je na in v njihovem nastopu poznalo, čutilo, videlo. Bili so izjemni.


Okoli osme ure zvečer pa so že ‘žgali’ nu-metalci naio ssaion. Skoraj čudežno se je nabralo veliko ljudi (kar je za tako zgodnjo uro res nenavadno), ki so jih privabili udarni zvoki. Na čase se jih ni najbolje slišalo, saj niso imeli sreče s tehniko. Kljub vsemu pa so uspeli prenesti energijo tudi med zabave željne obiskovalce in jih ogreli za nadaljnje dogajanje.


Po malce nenavadnem vrtnem redu (ki mi ni čisto jasno, kdo ga je sestavljal) so sledili Katalena. Ljudska glasba, torej. Pevka Vesna je zopet pokazala svoje čare in spremljevalna ekipa se je potrudila. Vendar kljub vsemu niso ne vem kako prepričali rokerjev, ki so le malo čudno gledali, kaj se dogaja. Pa ne glede na vse, glasba je glasba. In že se nam je mudilo naprej. Naravnost na obalo. Oh, morje. In Zmelkoow. In njihova vedno zabavna besedila. In seveda niso pozabili niti na himno (takoj za tisto Raj je raj) Več kot spijemo boljši smo. Ravno prav za tak dogodek. Ko je pivo (in druge alkoholne pijače) teklo v potokih. Ko pa smo že pri pivu, tam nekaj po deseti uri zvečer je zelo ‘pasalo’ tisto, hladno.  Hladno pivo. S hiti so razgreli že tako navdušeno publiko in nas spomnili na skladbe, ki smo jih že skoraj pozabili.


Pa kaj bi o tem. Glasbeni večer se je nezadržno bližal koncu. Že? Ostali so le še zabavljači prve klase, Elvis Jackson. Če so vsi njihovi ostali koncerti dobri, potem je bil ta super. Z eno besedo: noro! Skakanje, baloni, mehurčki, vse skupaj podkrepljeno s pirotehniko. Pevec Buda se je ‘valil’ sem in tja, pozdravil publiko, naredil stojo na glavi… med vsem tem pa so se na odru kuhali še pravi pravcati njoki. Kaj bi mi brez Elvisov? Če ne bi nastopili, bi bil nedeljski vtis slabši. Ali pa vsaj ne tako dober. Očitno res drži, da je najboljše treba prihraniti za na konec. In tako je bilo tudi tu. Ko so Primorci odnoreli svoje, smo bili priča še ognjemetu, ki je razsvetlil nebo nad Otočcem. Pa se je raj res bližal koncu…


Kot pa se spodobi, nam je nekaj besed namenil še organizator Franci Kek, ki se je poslovil od vseh. Svoje poslanstvo je zaključil lepo, a mi bi želeli, da bi še trajalo. On je pravzaprav faca, srce, Rock Otočca. Ni nam še povsem jasno, kako bo festival uspeval brez njega, nastala bo praznina, pa čeprav bodo organizacijo prevzeli drugi (mimogrede, Franci je zatrdil, da RO 2005 BO!), se ga bomo še vseeno vedno spominjali…


Ker pa se vsaka stvar enkrat konča, je bilo konec tudi letošnjega rajanja. In norenja. Žuranja. Spoznavanja novih ljudi. Uživanja alkoholne tekočine. Ter valjanja po blatu. In druženja. In nasploh vsega. Konec.


Ni dvoma, da je bilo lepo, pa čeprav mrzlo. Zabavno. Rock Otočec, spet se poslavljamo za eno leto. Ampak nedvomno se vrnemo. Kot že tolikokrat poprej. Nazaj. V raj.


Nina Jenko


foto: 1-5, 9, 17-19, 23-28  Bojan Okorn in
6-8, 10-16, 20-22 Matjaž Tančič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.