Terrakota – dar zemlji, dar ljudem

terrakota_001

Prižgejo se luči. Zelena, rdeča, modra, rumena. Na odru stoji sedem postav. V živopisanih oblačilih. Oranžna, turkizna, rdeča. Zasliši se glasba. Barvita. Polna nasprotij, vez med tradicionalnim in modernim, med evropsko in afriško glasbo. Črno in belo. Vse barve sveta, vse barve glasbe. Terrakota …


Metelkova mesto, 23.6.2004 ob (zgolj uradno) 20h


Terrakota navdušuje po vsem svetu. Kako le ne? Njihova glasba je nekaj posebnega. Združuje ne le odlične glasbenike, temveč tudi različne glasbene stile, instrumente … Glasbeni fenomen smo lahko slišali tudi na festivalu Soča Reggae Riversplash. Verjetno o takratnem navdušenju dovolj pove že podatek, da so se spet vrnili. V Slovenijo. In spet očarali, prevzeli, nas ganili, navdušili … Z glasbo in z energijo. S prisrčnostjo in pristopom. Z nenavadnostjo in drugačnostjo. 


Skupino ponavadi opredelijo kot afro-reggae-etno. Vendar je njihova glasba veliko več kot to. Konglomerat afriških, evropskih pa tudi (latinsko) ameriških in azijskih vplivov. Glasba, ki se ne pusti omejevati, uokvirjati, limitirati.


Oder je kot igralnica, polna nenavadnih igrač in navdušenih otrok. Le da so te igrače instrumenti. Nepoznani, nenavadni, z vseh koncev sveta. Otroci pa so odlični glasbeniki, ki obvladajo igranje – na instrumente, seveda. A lesk v očeh in nasmeh ostaneta ista.


Med koncertom pomislim na vse tiste (slovenske) skupine, ki se izgovarjajo, da je slabo vzdušje posledica nepoznavanja njihove glasbe in besedil. In potem pride Terrakota in to teorijo poruši, podere, uniči. Ha! Brez znanja angleščine (saj tri besede ne štejejo za znanje jezika, kajne?), kaj šele slovenščine in brez našega poznavanje portugalščine, kaj šele besedil. A ko spregovori glasba, ni potrebe po znanju besedil, jezika … Zanjo ni meja.


Če sem se ob poslušanju albuma trudila s prevodi besedil, to na koncertu ni potrebno. Sporočilo postane jasno razumljivo …


Je potrebno fenomenalno vzdušje po vsem napisanem sploh še posebej omeniti? Metelkova pleše, se ziblje v reggae ritmih, poje (v portugalščini), nizke temperature preženeta glasba in energija.


Kljub ne ravno najboljši (če sem res vljudna!) organizaciji je bil koncert zadetek v polno, res prijeten uvod v poletje, v čas koncertov, zabave, brezskrbnosti. Terrakoto pa seveda pričakujemo z odprtimi rokami, v veliki želji po ponovnem snidenju. Po ponovnem glasbenem popotovanju. Po ponovnem doživetju magične glasbe … Terrakota – dar zemlji, dar ljudem.


Pina Sadar


foto: Marko Markovčič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.