Prvi tenor v puljski Areni

Prvi tenor v puljski Areni

Prvi tenor v puljski Areni

Glas, ki je pisal zgodovino. Glas, ki je obplul svet. Ki je navdušil milijone. Glas, ki ga kmalu ne bo več moč slišati na koncertnih odrih. Luciano Pavarotti. Renomiran, izvrsten, imeniten, sloveč, prvovrsten. In sedaj se poslavlja – od bogate, več kot štiridesetletne kariere, polne bleščečih triumfov. V velikem slogu, veličastno, nepozabno…


Letos so se organizatorji jubilejnega, petega Histria Festivala res izkazali. V juliju in avgustu se bo v Puli zvrstilo ogromno svetovno znanih imen. Od Erosa Ramazzotija in Izraelskega simfoničnega orkestra z (Z)ubinom Mehto na čelu pa do legendarnih oper in muzikalov. Romeo in Julija, Giselle, Jesus Christ Superstar…


Pula pa si bo še posebej zapomnila eno ime. En glas, en večer, en koncert. Nastop prvega tenorja Luciana Pavarottija v Areni, 3.julija 2004.


Nabito polna Arena. V zraku je pričakovanje, navdušenje. Oder zasede Simfonični orkester HRT. Uvodne besede direktorja festivala in hrvaškega predsednika Stipeta Mesića. V zrak poletijo helijevi baloni in napovejo prihod prvega tenorja, pevca vseh pevcev, eno največjih glasbenih legend – Luciana Pavarottija.


Po uvodnih Tostijevih arijah in serenadah ob zgolj klavirski spremljavi, smo kar malo razočarani. Je to vse? Kje je njegov tako opevan močan tenor? A razloga za skeptičnost res ni. Po nastopu izvrstne, komaj 31-letne sopranistke Carmele Remigiom, se tudi legendarni tenorist pokaže v vsem svojem blišču in sijaju. Vrhunec prvega dela je prav zagotovo duet O soave faniciulla, ki ga zapoje skupaj z že prej omenjeno mlado glasbeno gostjo. Konec koncev, kaj ni prav La Bohème opera s katero je debitiral in se zapisal med zvezde?


Drug del je še bolj veličasten, še bolj bleščeč, še bolj sijajen. Slišimo nekaj arij iz Tosce, opere s katero je pred nekaj meseci po natanko štiridesetih letih poslovil od opernega petja. Še nekaj imenitnih arij, ki jih pojeta – izmenično ali skupaj – Pavarotti in Carmela. Čudovite skladbe, čudovito petje, čudovito vzdušje.


Vseh lepih stvari je enkrat konec. Žal. In tako pride  čas slovesa. Po odobravajočem  ploskanju in ovacijah, sledi dodatek. Predvideti dodatnih pesmi pač ni težko. Temperamentna, strastna Granada ter verjetno najbolj znana italijanska pesem – Sole mio. In čisto na koncu, za piko na i, za zmagoslaven zaključek, za nepozabno slovo – duet iz Traviate. Ženski vokal seveda odpoje Carmela Remigio, zbor pa je tokrat številčnejši in glasnejši kot običajno, saj ga predstavljala kar – občinstvo. Amfiteater preplavi tisoče glasov, ki ubrano prepeva pod taktirko slovečega tenorista. Arena je na nogah, ploskanju kar ni videti konca – popolna zmaga!


Luči se potemnijo, oder se izprazni in počasi zapuščamo Areno. Mrmrajoč arije, očarani nad nastopom, polni vtisov …


Poslušati fantastičen koncert v koncertni dvorani je lepo, imenitno. Poslušati fantastičen koncert v antičnem amfiteatru, v topli poletni noči, pod milim nebom, v družbi zvezd pa je – nepozabno.


Pavarotti se res poslavlja od koncertnih odrov. A nekaj je zagotovo. Nikoli ne bo zares odšel, se zares poslovil. Gromozanski pečat, ki ga je naredilo njegovo petje, ne bo nikoli izbrisan. Klasično glasbo je približal milijonom ljudi, nastopal na tisoče koncertih, s svojim čistim tenorjem ovekovečil na stotine oper … A on je en sam, eden in edini – Luciano Pavarotti.  


Pina Sadar


(fotografij ni, saj ni bilo dovoljeno fotografirati – op.ur.)

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.