‘Gremo se ga nametat!’ oziroma intervju s Corkscrew

corkscrew_intervju_002

»Porodni krči zasedbe Corkscrew segajo v še mlečno a temačno novo tisočletje, čeprav bi težko trdili, da gre za skupek glasbenih infantilnežev, še težje pa slednje zasledimo v njihovi glasbi. Ta se sicer napaja v sodobnih trendih, ki pumpajo najstniške množice širom po zemeljski obli, vendar v svojih tančicah razkrivajo dolgoletno evolucijo glasbenih osebkov in še bolj specifično razvoj mladinske kulturne dejavnosti, njene vzpone in padce, tako značilne za zatohlo podalpsko deželo. Kamnik pri tem ni izjema. Še tisti kanček (sub)kulturne produkcije, ki se je iz golega entuziazma porajal v rosnih devetdesetih in svoj zaton doživel ob prelomu v novo tisočletje, je zatrl konformizem malomeščanskega življa in oholo občinsko birokratsko sranje. A to sta zgolj dve komponenti, tretjo lahko iščemo v brezbrižnosti in nedoraslosti akterjev mladinskega kulturnega življa, ki ni sposobno zagotavljati kontinuirano produkcijo, kaj šele produkcijo subverzivne narave…«

Tako se začenja uradni opis benda na njihovi spletni strani. Če vam določene stvari niso dovolj jasne, vam bo tale intervju skušal razkriti vse o zasedbi Corkscrew (tako na odru, kot za, oziroma pod njim). Pod težo vprašanj pa sta se potila Stockson in Roberto.


Najprej mi razložita malo okrog imena… Corkscrew = zamašek ali »štofeljc« po naše… Ali je za tem kak globji pomen?


S: Ja, ne vem kako je to po vaše, po naše je to trik na snowboardu, ker sva dva ustanovna člana benda pripadala tej sekti, ha ha… Takrat se nam je ime pač zdelo ok, zdaj ga pa itak jemljemo kot sinonim za naš bend in je za nas to njegov prvotni pomen…


Kakšna je trenutna zasedba benda? Pa še malo o zgodovini…


S: Trenutno bend sestavljamo Skinner na bobnih, Roberto in Zoki na kitari, Burger na vokalu, Stockson na basu, Simon aka Fotr kot ‘stilist’, Miha kot tonski tehnik in Phantom kot pisec besedil… Phantom je car, piše nam totalno sick besedila…


R.: Jaz sem nov… Kitaro igram približno petnajst let, moji prejšnji bendi pa so bolj neznani oziroma omembe nevredni…


S: Vsi se z glasbo ukvarjamo že dalj časa, igrali smo po različnih bendih, nekateri še vedno… V prvotni zasedbi smo imeli dva pevca, kar je še vedno naša želja, kitarist Roberto pa je zamenjal Sakota. Vse skupaj se je začelo nekje v začetku 2001 in v tem času smo odigrali okoli 50 koncertov po Sloveniji in tujini, začeli smo snemati debitantsko ploščo, bili tri mesece brez placa za vaje itd…


Prej ste imeli dva vokalista, iskali pa ste tudi že novega… Kaj se dogaja okrog tega?


S: Dva pevca, ja… To nam je zakon… V bistvu so vsi aranžmaji narejeni za dva vokala… Že več kot eno leto iščemo še enega pevca, ampak kljub že nekaterim kandidatom, še vedno nismo našli pravega. Naši komadi že sami po sebi niso lahki, mi pa iščemo specifičen vokal, ki mora dobro delovati kot del benda, nekdo, ki prinese nekaj pozitivnega k bendu tudi ko to ni vaja ali koncert… Včasih se mi zdi, da zahtevamo preveč, ampak nismo polovičarji!


V zadnjem letu tudi sodelujemo z Nickyjem od God Scard, kar nam ogromno pomeni, Nicky je car… Povabili smo ga na otvoritveni koncert Klubskega maratona na Radiu študent kot gosta za komad ‘Suspended Animation Analysis’… Zdej ga pa kar hara z nami okoli, ha ha… Nickson, respect!


Vsak taprav bend mora imeti karizmatičnega frontmena… Burger to prav zagotovo je! Kakšno je mišljenje benda glede njegovih ekstremnih izpadov na odru in pod njim?


S: Za frontmena je zelo pomembno, da na nek način izstopa. Za nekoga je mogoče atrakcija Burger zabavna, nekdo se zgraža ob vsej zadevi, nam je pa to čist ok. Sploh vizualno zna precej šokirat in mi si to štejemo samo v plus… Res pa je, da tud ostali vsega hudega navajeni člani včasih malo debelo pogledamo, ko si da duška in ne vidi nobenga pod odrom in nobenga na odru… Privat šov… Burger je sick!


R: Ekstremni izpadi karizmatičnega frontmena… Burger je sinonim za vse to in to je aksiom!!!


Kako pa je z njegovimi obveznostmi do benda, saj je hkrati tudi pevec pri Los Ventilos? Je to za vas ovira?


S: Ne, mi smo profiji pa ne rabmo vaje… Joke joke…


Res je, da smo v zadnjem letu manj aktivni pri pisanju novih komadov, delno je to zaradi Burgerjevega multiudejstvovanja, delno pa zaradi uvajanja še enega kitarista, pa tud drugih razlogov… Logično pa je, da je dober pevec iskan in v bistvu nam je to kul… Pa zaenkrat se nam koncerti še niso pokrivali. Sploh pa tudi drugi člani igrajo po drugih bendih, Skinner igra še v dveh plus občasni projekti, Roberto sodeluje še z enim bendom, jaz sem pa tako ali tako rezervni igralec pri Olimpiji…


R: Kar se mene tiče ne, saj je to le dobro zanj.


Scenski nastop in imidž sta za vas prececej pomembni zadevi… Ali to načrtujete, ali se razvija postopoma? Imate tudi svojega ‘stilista’…


S: Ja, naš stilist ja… Zmeri nam spije ves per… Simon je car in mu čist zaupamo… Res je, da poskušamo gradit čim več na imidžu in s tem se ukvarjamo že od začetka. Že dolgo časa bend oziroma glasbenik ni več samo muzika, ampak zaključena celota, od glasbe, imidža, performance-a, besedil…


R: Zadeve so premišljeno načrtovane… Teksture pa stilsko dovršene. Na tem mestu dam kapo dol našmu “Fotru”.


Kakšna je filozofija benda? Na koncertih je moč slišati slogane v stilu: ‘Gremo se ga nametat!’, ‘Bolj smo pjan’, bolj smo pjan’!’ ali ‘Kdor ne pije ni Sloven’c!’… Ali je to vaše glavno vodilo?


S: A ni to vodilo slovenskega naroda? Ha ha… V bistvu hočemo nekako opozorit na to problematiko, kar v Sloveniji to prav gotovo je… Joke joke… V bistvu se nekako prilagajamo okolju kjer igramo, se nekako vklopimo v mentaliteto okolja, no in ker ste v Kranju bolj pjančki…


V bistvu nimamo nobene hude filozofije, nismo političen, verski itd bend, cenimo glasbo kot umetnost in jo radi igramo, všeč nam je švic na odru, pričakovanje koncerta, folk pod odrom, inštrumenti…


Tudi naša besedila niso usmerjena v nobeno grajanje ne vem koga, o preteklosti, sedanjosti, prihodnosti…, ampak govorijo o notranjih občutkih človeka, o njegovih razmišljanjih, dobrih in slabih lastnostih… Mogoče je to povedano na malo bolj brutalen način in tudi najbolje je, da si jih vsak interpretira po svoje…


Če ostanem pri besedilih, mogoče so nekatera besedila napisana precej shizofrenično, kar je v bistvu posledica aranžmaja vokalov za dva pevca…


R: Filozofija benda je zame ‘power’ in vse kar zraven paše…


Kaj torej vse konzumirate in kdo je največkrat zmagovalec večera?


S: Tisti, ki ne napiha…


R: O tem bomo govorili, ko nas bo na koncerte vozil naš osebni šofer, dotlej pa bo absolutni zmagovalec Mr. Burger…


Kako je kaj s posnetki? Glede na to, da igrate že kar nekaj časa, še vedno čakamo na en konkreten izdelek…


S: Ja, in upamo, da bo vredno čakat, ha ha… Nismo polovičarji, hočemo korekten izdelek za katerim lahko stojimo, našo izkaznico… Problem pa je jasno denar, žal je tko pri mnogih bendih, jebi ga, dobri posnetki stanejo. In to je tisto kar hočemo – dobre posnetke… Traja pa dolgo, to je res, ampak noben od nas ni po poklicu sin, ha ha…


R: Tega se nadejamo tudi mi vendar je v Sloveniji s tako nekomercialno glasbo težko že en koncert odigrat, ne da bi pri tem šli v svojo škodo. Največkrat se igra za potne stroške, tako da vsi sponzorji (kva je že to?)… Le vkup, le vkup…


Kako je s pisanjem komadov v bendu? Kako na splošno poteka delo v bendu, organizacija, vaje, koncerti, fitness, aerobika,…?


R: Gospod Phantom je kriv za besedila, za glasbo pa lahko mirno krivite Stocksona. Vaje vsaj enkrat na teden v polni zasedbi (beri maksimalno), za telesno pripravljenost pa poskrbi Nada v oštariji. Na zdravje!


Se mogoče spominjate vašega najslabšega koncerta?


S: Jap, kar se mene tiče je bil daleč najslabši koncert v Komnu v stari šoli… V bistvu nam je šlo čist vse narobe, tehnika nam je delala težave… Vse je bilo slabo ozemljeno, tko da vsakič ko si se na zelo zelo majhnem odru koga dotaknil, te je streslo… Po ene dveh komadih je meni neki sedu ojačevalc… Priklopil so me direkt na centralno ozvočenje, brez monitorjev in se nisem slišal, kar je najslabše… Aja, pa še igral smo s samo enim kitaristom… No, to je bil ziher najslabši špil… Za najbolšega te pa verjetno tko ne zanima…


Sodelovali ste že kar na nekaj natečajih, naprimer Klubski maraton ali nazadnje Newcomer v Grazu… Ste odnesli kakšne pozitivne izkušnje iz takšnih in podobnih udejstvovanj?


S: Ena od pozitivnih stvari so kontakti za koncerte, večinoma se natečajev udeležujemo zaradi tega… Res je tudi to, da si v tem času, sploh bi izpostavil Klubski maraton Radia študent, medijsko precej izpostavljen, kar je, sploh če to počneš sam, skoraj nemogoče doseči… Spoznali smo tudi super ljudi, ki se res nesebično angažirajo zate… RŠ rules…


Ste bili kaj razočarani, ker niste zmagali na Newcomer-ju? Bili ste namreč naši favoriti, ampak Avstrijci pač…


S: U, hvala za zaupanje, pa sori, ker smo vas razočaral, ha ha… Ne, nismo razočarani, ker niti nismo na to računali, želeli smo si priti v finale, kar nam je tudi uspelo in pa navezat stike za koncerte… To je bil ves naš namen. Da pa smo dobili še nagrado za najboljšega bobnarja, je bla pa samo še pika na i, ampak po pravici povedano si je res zaslužil… Ja ja, sej vem, da neki hvalim naš bend, samo jebi ga, Skinner je psiho…


Kako vas sprejema publika na koncertih? Ste mogoče glede česa prikrajšani, ker se slovenska metal publika deli na »true« in »fake«?


S: Publika nas ponavadi dobro sprejme, v bistvu je tud to nekaj, kar te žene naprej… Večji problem je, ko je publike malo ali je sploh ni… V mariborskem Gustafu naprimer je mogu organizator po tri kolege, da je bla dvorana sploh prazna… To je bolj žalostno, ampak včasih je pač tako.


Kar se tiče ‘true’ pa ‘fake’ pa po moje nismo prikrajšani, ker če komu nismo všeč zaradi kateregakoli razloga, pa naj bo to netoleranca, princip itd., naj nas pač ne posluša, to torej tudi ni naša potencialna publika… Če je kdo zarad tega obremenjen, je to njegov problem… Osebno muziko itak delim na kvalitetno in nekvalitetno in se ne obremenjujem z žanri. Povsod so bendi, ki so dobri, manj dobri, slabi… Zelo je pomemben nastop v živo! Na plati lahko vsak zveni ok, live je pa podrtija… Mi se trudimo, da bi bili na svojem področju dobri. O sebi zaenkrat mislimo, da smo povprečni…


R: Če je dost unih ‘true’ potegnejo za sabo ‘fake’, tako da ‘true’ ali ‘fake’, mi bomo vedno dali maksimum.


Ali imate kaj ‘neugodnih’ izkušenj s preveč razgretimi fenicami?


S: Ma ne, ni sile… Burgerja se po koncertu itak vsi bojijo, ostali smo pa na odru pobarvani po obrazu, tako da, ko se umijemo po koncu špila, nas itak noben več ne pozna.. S tem se izognemo tudi masi ljudi, ki bi po cesti kazala za nami, kao: ‘U lejga, ta je pa od Corkscrew!’… Ja, če verjameš…


Kaj je zate vaju prelomnica v karijeri benda?


S: Ena od takih prelomnic je bila prav gotovo nastop na Rock Otočcu, ne toliko zaradi samega nastopa, ker smo itak igrali ‘soncu naproti’ – ob petih popoldne – ampak je ena moralna zmaga, en dosežek, ki ni prišel sam od sebe, ampak pomeni rezultat vloženega truda… Takih prelomnic je bilo kar nekaj, je pa še ena stvar, ki je prav gotovo pustila posledice: sredi snemanja albuma v studiu na Metelkovi, hvala Roku Podbevšku in Tisi za snemanje in potrpežljivost, smo ostali brez dveh članov in tako je tudi snemanje padlo v vodo… To je bil takrat velik udarec za bend…


Omenil bi tudi še sodelovanje z Rdečo ostrigo, v bistvu z Mihom in Štibotom, ki nam ogromno pomagata, Miha zadnje pol leta tudi kot tonski tehnik in res thanx za nesebično pomoč… Respect!!!


Zadnje čase tudi sodelujemo z mlado PR agencijo MuseArt, ki nam je tudi odvzela z ramen za nas ne tako domačo nalogo PR-ovstva…


Kaj bi počel drugače, če ne bi igral v bendu?


S: Že zdavnaj doštudiral…


Glede na to, da veljate za ‘nu metal’ bend, bi lahko pojasnil pomen tega termina?


S: Mi sami sebe poizkušamo neokarakterizirat, tud muzika, ki jo delamo, ne nastaja pod pritiskom tega pojma… Vpeljujemo tudi veliko drugih glasbenih prvin, vsemu skupaj pa skušamo dodati naš karakter… temu tudi posvečamo veliko pozornosti!


Tudi če primerjamo osnovno postavitev komada s končno verzijo, ki jo da slišat na koncertu, je precejšnja razlika, ker imamo vsak svoj pristop do naše glasbe, pa s tem ne mislim tudi različnega cilja! Naprimer bobnar je po duši fusionist, jazzer, funky motherf***** in ima takšen tudi pristop do naše glasbe…


Drugače kroži tudi izraz ‘šport metal’…


S: Ha ha, ja kul… Tako so se okarakteriziral d-facti… Po moje bolj za hec… Ampak, Perica, če te še enkrat vidm s čikom pa s perom, bo šlo to v javnost… Aja, ups, je že šlo! Joke, joke…


Pa se potem sploh čutite zavezani tej podzvrsti metala? Kakšna se ti zdi svetovna scena ta trenutek? Bi izpostavil mogoče par bendov in zakaj? Kakšna se ti zdi prihodnost takoimenovanega ‘nu metala’?


S: Mi mešamo več zvrsti, ena od njih je tudi ‘nu metal’, tako da se ne počutimo brezkompromisno povezani s samo to zvrstjo, res pa je, da imamo nu metalsko uglašene inštrumente, ha ha… Kar se tiče vplivov drugih glasbenikov na našo glasbo je res, da smo v svojem življenju vsi poslušali ogromno glasbe, kar v vsakem primeru prinese posredne ali neposredne vplive… glasbe je danes ogromno, malo je možnosti za revolucijo in popolno inovativnost, gre bolj za upgrade že obstoječega, tako zvočno, produkcijsko, filozofsko itd… Sama scena se mi zdi preveč medijsko vsiljena, preveč je to postal biznis, ni več le stvar glasbenikov, ampak vedno bolj založb, odvetnikov, managerjev… Zato pa CD-ji stanejo toliko kot stanejo, ha ha… Vedno več je umetno narejenih bendov…


Če bi izpostavljal kakšen bend iz te scene, bi bili to prav gotovo Mudvayne, ker so tehnično res bend na vrhu… Skupaj z vsemi harmoničnimi, ritmičnimi itd. rešitvami so v tej zvrsti carji… Pa Soulfly, ker se mi zdi najmanj umetno narejen bend oziroma Soulfly je v večini Max Cavallera…


Imate v Sloveniji kaj ‘konkurence’?


S: Mi nimamo konkurence, ha ha… Mal heca…


Po moje smo od bendov, ki so nam stilno nekako blizu, dobili bolj podporo kot pa vtis tekmovalnosti… Mislim, da to niti nima smisla, bendi si morajo itak med sabo pomagat… Že tako je preveč drugih faktorjev, ki otežujejo preboj na sceno…


Kakšno je vaše mišljenje glede interneta kot novega medija, ki ponuja možnost tudi neuveljavljenim bendom?


S: Ja, pa novim virusom, haha…


Itak, da je kul… So večje možnosti za promocijo. Je pa spet problem, ker je ravno zaradi preprostosti objave in interaktivnosti posledično sledi poplava bendov in je možnost selekcije manjša ima svoje dobre in slabe strani, je pa velik manj zakonitosti in pokvarjenosti kot pri drugih medijih, kjer veliko težje prideš zraven…


Kamnik velja za precej zaspano mestece… Mi lahko poveš kaj več o lokalni sceni? Bendi, placi, striptiz klubi,…


S: Žal se Kamnik res počasi briše z zemljevida slovenske alternativne glasbene scene, delno je kriv folk, ki se pač sprijazni s tem kar je, delno je pa krivda na strani občinskih veljakov, ki nimajo posluha za tovrstno kulturo… Je nekaj ljudi, ki se trudijo, da bi Kamnik s te strani spet zaživel, ampak povečini naletijo na gluha ušesa… Nimamo niti enega prostora, kjer bi se koncerti sploh lahko dogajali čez celo leto. Vse kar je, je izven meja kamniške občine… Striptiz klubi? Ja, v Domžalah… Bendi? Je nekaj bendov, ki so kul, ampak vsa njihova dejavnost, od vaj do koncertov, se dogaja spet izven Kamnika… Žal je tako… Za razliko od nekaj let nazaj, ko je bil v Kamniku takrat že bivši Kino dom, kjer je imelo vaje tudi 10 in več bendov, kjer je bila dvorana za koncerte, kjer je živela subkultura, ampak po prenovi le- tega so bili vsi bendi izseljeni brez alternativne možnosti… Posledično je večina bendov razpadla… Verjamem, da občini naša subkultura ni povsem odgovarjala, ampak tudi to je del mestne kulture… Z eksternega vidika se ne razlikuje od kulture pitja, vpitja, razgrajanja, pretepanja, svinjanja itd. vsakoletnega praznika narodnih noš, kjer je vsako tako vedenje opravičeno oziroma sprejeto kot kultura… Pa naj, upam, da to bere kdo od omenjenih, sprejme kot opozorilo za premislek in ne le kot grajo…


Ali tudi vi nasprotujete izgradnji centra Jehovih prič na Duplici pri Kamniku? Kakšen je odnos benda do religije na splošno?


S: Kot sem že prej omenil, nismo versko usmerjen bend, taki smo tudi na splošno… Vera je zame stvar človeka, ne stvar množice… Moja vera je glasba!


Center Jehovih prič? Hm, ne bi rajši o tem…


R: Live and let live!


Kakšni so pa načrti benda za naprej?


S: Kot prvo bomo izkoristili tri dni snemanja kot nagrado vodiške Rockajade… V bistvu res nekako z vsemi stvarmi odlašamo, kar je posledica tudi tega, da iščemo še dva člana, da bi bila zasedba taka, kot si jo zamišljamo… Se pravi še enega pevca in pa multiinštrumentalista… Itak je pa cilj posnet dobro ploščo! Zelo netipično, ne?


Kako bi se počutil kot ‘rock zvezda’? Je to sploh vaš cilj?


S: Hm, v bistvu bi nekako drugače definiral vse skupaj. Naš cilj je delati dobro glasbo, če pa pride do tega, da lahko v življenju nemoteno delaš le to, se pravi da ni službe, da ni težav z opremo itd., je pa to maksimalen dosežek…


S katerimi tujimi bendi bi najrajši nastopali na istem odru?


S: Sigurno so to bendi večinoma z metal scene, pa veliko je takih, ki so žal že razpadli, nam pa glasbeno pomenijo ogromno… Recimo Faith No More, Skunk Anansie, Mudvayne, Pantera, Soulfly, Slipknot, Rage Against The Machine, Alice In Chains, Dillinger Escape Plan pa še veliko drugih…


Kdo se vama zdi največja rock ikona vseh časov? In zakaj?


S: Meni recimo glasbeno ogromno pomeni Mike Patton, eden najboljših vokalistov, piscev komadov, postavlja ogromno smernic v glasbi in sploh raztura kar dela…


R: Nikola Tesla in Leo Fender!


Zakaj ne sodelujete več toliko na RockOnNet forumu, kot včasih?


S: Ker se ne piše več tolk bedarij, kot se jih je, ko se ni bilo treba logirat, ha ha…


Za konec lahko še koga spljuvata, lahko pa tudi pozdravita mamo, punco,…


R: Pozdravljam vse, ki me navdušujete, ki mi dajete inspiracijo in vero v to kar počnem. Hvala!


S: Jaz pa počnem inspiracijo, ki mi daje vero, da navdušujem vse, ki me pozdravljajo…


B.B.


foto: Peter Palme

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.