G3 in Tivoli

g3_04

Otvoritev kitarskega spektakla je pripadala Robertu Frippu, ki je občinstvo pošteno zamoril. Priznam, da pred koncertom gospoda Frippa nisem poznal, toda več o njem pozneje.

Nakar je na oder stopila divizija Ibanezk na čelu s karizmatičnim Steveom Vaijem. Dejansko je ves njegov bend izrazito karizmatičen, energičen in všečen. Njihov nastop je zelo eksploziven in dinamičen. Ob pogledu na bobnarja sem se nemudoma spomnil na bobnarja Motörhead, Animala, kajti tudi Vaijev bobnar je bil videti kot neukrotljiva zver, njegovo telo pa prekrito s tattooji, kakor da bi bil član kakšne nu metal zasedbe.


Vedno znova me ubije, in sicer v pozitivnem smislu, fantastičen zvok na Vaijevih koncertih. Pri njemu se to zdi tako preprosto. Tako preprosto, da si več kot šokiran, ko se vrneš na slovensko sceno.


Vai je pravi zabavljač, je ekstrovertiran in malce narcisoiden. In če ne bi z gotovostjo vedel, da glasba, ki jo igra, prežema vso njegovo bit, bi pomislil, da grimase, ki jih pri igranju proizvaja, služijo nekakšnemu, po domače povedano, preseravanju. Še več, upam si celo trditi, da tudi gluha oseba (ob tem nočem biti v nobenem smislu politično nekorekten) lahko sodeč po izrazu, ki krasi njegov obraz med igranjem kitare, dojame in začuti globino njegove glasbe.


Seveda je pravi šminker. Kako se premika, in tiste njegove srednjeveške srajce… Gospod Vai je imel na odru celo ventilator, s pomočjo katerega so njegovi dolgi tanki lasje med izganjanjem duše kitari nežno plapolali. To je pač on.


Ne vem, kako naj rečem, da tip ful dobro igra kitaro. Saj to vsi vemo, da je Vai totalni manijak, s kitaro dela vse, resnično vse – igra izmenično z desno in levo roko, nato z eno, z jezikom, tapping, na zadnjem koncertu v Ljubljani je igral tudi z nogo, skratka, vse, vse.


Njegov nastop se na trenutke zdi kot cirkus, glasbeniki skačejo, manevrirajo z inštrumenti, vzdušje pa je bilo fenomenalno. In če že omenjam cirkuške vložke, predstavljajte si naslednje. Drug poleg drugega se postavijo trije kitaristi in basist, ki by the way bas igra kakor marsikdo kitare nikoli ne bo znal, in vsakdo prime sosednji vrat inštrumenta, medtem ko z desno roko še zmeraj brenkajo na svojem inštrumentu. Načeloma nič posebnega, vendar nato začnejo igrati melodijo, ki se stopnjuje v sinhrono soliranje!!! Not of this earth, kakor bi rekel Satriani.


Seveda se je Vai dueliral s svojima kitaristoma v slogu filma Crossroads, kjer ima Vai kot satanov predstavnik duel z ‘dobrim’ bluesmanom, ki je bolj znan kot Karate Kid.


Sledil je obligatorični For the love of god v malce raztegnjeni različici, ki se je končala s tem, da je Vai dobesedno zakurblal kitaro, ko je vrtel tremolo, kakor da bi bil zaužil kar ne bi smel.


Po uri in pol nas je pošteno razgrete pustil čakati na njegovega nekdanjega mentorja, Joeja Satrianija, ki je moral na oder po rojenem zabavljaču Vaiju. Nehvaležna naloga, vam rečem.


Satrianija sem v živo videl prvič in najprej sem pomislil, pizda, kako je majhen. Da ne bo pomote, po kitari sodeč je namreč pravi gigant. Ves njegov imidž in videz nasploh je veliko bolj preprost kot Vaijev. Sicer tudi on ‘fura sceno’, vendar to ni tako pomembno, kakor je pri Vaiju.


Takoj je bilo videti in slišati, da je njegova glasba veliko trša od Vaijeve. Satriani je bolj neposreden, bolj klasičen, Vai pa je prepoln nekakšnih umetniških kitarskih vložkov in zvokov. Poleg tega ima Vai v zaledju dve kitari, Satriani pa eno, tako da je bil videti prav ‘bogo’, ko je stopil na oder. Toda videz vara. Satrianijev tehnika je veliko bolj izrazita, čista, k cilju usmerjena, medtem ko je pri Vaiju sama sebi namen. Po drugi strani je Vai veliko bolj igriv kot Satriani, ki igra več ali manj pod nekakšnim okriljem bluesa – tega je pri njem najbolj čutiti.


Seveda je tudi Satriani imel fantastičen zvok, ki je bil celo močnejši kot Vaijev. Pri Joeju so bobni in bas prišli bolj do izraza. Res pa je, da se je občasno zdelo, kakor da je Satriani sam na odru, da nima benda, ker se je le-ta ob bleščečem Starianiju praktično izgubil. Njegovi glasbeniki niso pokazali svojih sposobnosti. Kitarist je večinoma igral akorde, kar pove vse. Po drugi strani pa so v Vaijevem bendu sami virtuozi, vsak je imel solo, ki je bil vreden samega Stevea Vaija.


Presenetilo me je to, da je Satriani stopil za mikrofon. Prej bi to pričakoval od Vaija, ki ima po mojem soliden glas, Satrianijev pa je, kako bi se milo izrazil, porazen. Njegovo mesto je za kitaro – mimogrede, pri vsaki pesmi jo je menjal, medtem ko je Vai ves čas igral z eno.


In seveda je sledil Satrianijev For the love of god, in sicer Always with me, always with you. Fantastična pesem, pri kateri je skoraj do vrha polna dvorana pela melodijo.


Sledila sta dva bolj dolgočasna komada, pri čemer sem začel gledati na uro – to je zmeraj slab znak. In kakor da bi me Satriani uslišal je koncert spet pridobil na tempu in vsi smo se spraševali, ali je v vesolju ljubezen (Is there love in space?).


In tukaj je nastopil šok. V ozadju je na barskem stolčku sedel eden izmed treh mušketirjev in lepo brenkal v ritmu. Ja, gospod Fripp, t. i. legenda, je sedel in držal ritem, medtem ko sta mladca nažigala spredaj na odru. Spomnil sem se na sceno iz filma Wayne’s World, ko Mike Myers ni zadovoljen z nekim no-name igralcem v nepomembni vlogi, in naroči Charltona Hestona, ki to opravi seveda veliko bolje. Čemu primerjava? Zato ker sta Satriani in Vai povabila kitarsko legendo, da jima brenka v ozadju! Zato. In ravno ko sem pomislil, da bi teh par akordov, ki je v mojih očeh na momente pomilovanja vreden starec ležerno polagal na kitari, lahko odigral tudi moj ded, je zaigral ultrasupersoničen solo in vsem so padle čeljusti na tla. Ne vem, kaj si naj mislim.


Dvorana se je spet prebudila, ko je dobila svojo dozo z edinstvenega Surfing with the alien. Kakšen užitek je gledati Satrianija in Vaija skupaj, kako se dopolnjujeta, kako se sporazumevata v strunskem jeziku. Izjemna sta.


Zaključili so s Keep on rockin’ in the free world… Na ja, doživeli smo že boljše zaključke.


Po dobrih treh urah in pol je bilo vsega konec, le dva klinca sta se tepla za palico bobnarja. Fantastičen koncert Vaija in Satrianija, Fripp pa je bil bolj statist.


Dragan Milosavljević

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.