EXIT 2004 – Največji festival na Balkanu

exit_006

Po čem se razlikuje Exit od vseh drugih glasbenih festivalov v Evropi? Kaj je zanj tako specifičnega in neponovljivega?

 

Exit je edini poletni glasbeni festival v Evropi, v katerega se zaljubiš že na prvi pogled. Lokacija je pravljično postavljena na Petrovaradinsko trdnjavo, ki nas, hote ali nehote, s svojim kamnitim obzidjem, lesenimi mostovi, masivno–kovinskimi vrati in tunelskimi prehodi, pahne v srednjeveško dobo nekdanjih vojščakov, osvajalcev in plemičev. Skupaj 15 odrov je tako razmetanih po plankih, vdolbinah in rustikalnih dvoriščih znotraj obzidja, do katerih že sama pot po mostovih, tunelih, stopnicah in makadamu, predstavlja pravo doživetje. Urbana glasba vseh žanrov in smeri, kakor tudi totalno sproščena atmosfera, se s pridihom ‘starih časov’ nenavadno povezujeta v edinstveno celoto oz. podobo. Pri tem velja omeniti, da se kljub številčnosti odrov, ki so si sorazmerno blizu, glasba s posameznih odrov med seboj ni mešala. Tako smo bili na vsakem odru deležni edinstvene glasbene izkušnje.

 

Ker smo Exit obiskali tudi prejšnje leto, smo vedeli, da se je treba na pot odpraviti pravočasno, da bi se izognili neznosni gneči na hrvaško-srbski meji, ki jo v največji meri povzročajo Turki in drugi gastarbajteri, ki se v več ali manj razkošnih avtomobilih vračajo v rodne kraje. Posledično smo iz Ljubljane krenili v sredo ob polnoči.

 

Skoraj vsa pot do Novega Sada je podkovana z avtocesto, ki je čim ‘južnije’ tudi ‘tužnija’. Ker smo lani imeli neprijetno izkušnjo s srbsko prometno policijo, smo se letos vestno držali hitrostnih omejitev in privarčevali 20 EUR za podkupovanje omenjenih organov.

 

Srbija je resnično polna prizorov, ki jih v Sloveniji že dolgo ni moč videti – dejansko ne vem, ali jih je kdaj sploh bilo moč videti. Med njimi najbolj izstopajo ovce in krave, ki se pasejo tik ob avtocesti, na kateri je večkrat moč opaziti tudi kakšnega kolesarja. Pa da ne naštevam le ‘negativne’ reči. Srbi so neverjetno prijazni, ustrežljivi in nadvse radodarni. Za ilustracijo primer: Ker smo spali v kampu, kjer ni bilo tople vode, v bistvu ni bilo niti hladne vode, ampak LEDENA voda, nam je nek domačin, ki smo ga spoznali na pijači v lokalnem ‘kafiću’, ponudil uporabo tuša v njegovi študentski sobi. Na splošno velja, da so Slovenci v Srbiji priljubljeni, verjetno tudi zato, ker imajo večjo kupno moč kot domačini. Srbi v Sloveniji vidijo nekakšen vzor za gospodarsko in politično raven, ki si jo sami prizadevajo doseči, in nemalokrat sem se s kakim domačinom zapletel v debato s tovrstno tematiko. Seveda je bila osrednja tema večine pogovorov glasba!

 

Tik ob mogočni Donavi se je v kampu utaborilo ne vem koliko obiskovalcev. Kamp, v katerem je vladala vzorna solidarnost (z eno samo izjemo), je bil poln ljudi iz najrazličnejših držav. In lahko si predstavljate, kako hitro človek naveže stike z ljudmi, še zlasti če je podkovan s pivom, ki je skorajda zastonj (pivo so prodajali med drugim v 2-litrskih plastenkah po 100 DIN, kar je 380 SIT!!!). In če sem že pri cenah moram omeniti srbsko iznajdljivost in podjetništvo. Številni domačini so prodajali pijačo, sendviče, kuhano koruzo, majice, broške in še kaj bi se našlo na poti do Petrovaradinske trdnjave, ki je bila prizorišče samega festivala. Čim bolj smo se približali trdnjavi, tem višje so bile cene. Vendar za nas Evropejce, kakor nas Srbi imenujejo, tudi to ni bil prevelik zalogaj.

 

Vsako jutro so nas bolj ali manj nežno iz sna prebujali ‘dram i bes’ beati, ki so prihajali s peščene plaže, kjer je potekal non-stop žur pod taktirko ekipe DJ-ev iz K4.

 

Kar zadeva organizacijo festivala pa velja omeniti, da je bil splošen vtis še kar v redu. Lanskoletno nezadostno število WC-jev letos ni povzročalo težav. Urnik, ki so ga delili med festivalom, je bil bolj provizorične narave. Le redko kdaj se je zgodilo, da je nek glasbenik na oder stopil ob napovedanem času – seveda so večinoma zamujali, včasih tudi več kot uro. Seveda si lahko predstavljate, kako je skakati od odra do odra (mimogrede, bilo jih je petnajst) in upati, da ne zamudiš kak koncert. Povsem jasno je, da ni enostavno uskladiti tolikšno maso nastopajočih, pa vendarle bi se v tem pogledu lahko izboljšali. Mestoma sem se celo vprašal, ali se na festivale sploh izplača hoditi, kajti ljudi v veliki meri privabijo z bajnim številom nastopajočih, na koncu pa jih lahko vidiš le nekoliko. Vendar pri festivalih v prvi vrsti gre za druženje, za dogodek, tako da ni nevarnosti, da bi izgubili na priljubljenosti, še zlasti, če so nam tako blizu, kot je novosadski festival, ki ga je med drugim obiskal tudi novopečeni srbski predsednik Boris Tadić. To mi je postalo jasno, ko je množica telesnih stražarjev utirala pot za demokratskega pomembneža, ki se je široko nasmejan sprehajal skozi množico.

 

Organizatorje velja grajati tudi zaradi pripetljaja, ki se na nobenem festivalu preprosto NE SME zgoditi. Drugi dan je zmanjkalo pijače. Ja, res je. Zmanjkalo je alkohola.

 

V nobenem trenutku nisem videl kakršnega koli nasilja ali prepira med komerkoli na prireditvi. To le priča o pozitivnem duhu, ki prežema festival.

 

Na festivalu sem vnovič dobil svojo letno dozo otipavanja s strani moškega, ki hvala bogu ni bilo homoseksualno motivirano. Vsak večer so nas ob vstopu na prizorišče temeljito pregledali policisti, in ko rečem temeljito, mislim, temeljito. Če je kdo uspel kaj pretihotapiti, si zasluži medaljo za iznajdljivost in pogum.

 

Le en dan nam je malo pokvaril dež, ki je botroval nastanku najbolj gosto naseljenih, s streho pokritih površin na Petrovaradinski trdnjavi.

 

Kot negativno izkušnjo lahko omenim, da so nam oropali šotor, iz katerega niso imeli ukrasti ničesar drugega kot toaletno torbico. Naj na tem mestu poudarim – če gre kdo v Srbijo in na cesti zavoha nekoga, ki diši na Mexx, naj nemudoma pokliče policijo, kajti gre za zločinca, ki je v Sloveniji wanted dead or alive!!! 🙂

 

Kar zadeva prehrano lahko omenim le naslednje – pljeskavica. Po možnosti večkrat dnevno in nekje v mestu. Na prizorišču je bilo moč kupiti ‘slatkiše’ in ‘slaniše’ ter razne sendviče, pleskavic pa nisem opazil, saj je bil letošnji Exit v znamenju zdrave prehrane, karkoli bi naj to pomenilo.

 

EXIT 04 je svoji publiki ponudil dosedaj najkvalitetnejši 4–dnevni program. Vsak festivalski dan je posvečen zvezdam različnega glasbenega žanra – dovolj bo navedba Goldfrapp, Massive Attack, Soulfly, Brand New Heavies, Cypress Hill, Iggy Pop.

 

GOLDFRAPP

 

Prvi dan so za ‘bristolsko’ nabijanje trip–hop pulsa poskrbeli najprej Goldfrapp in nato še Massive Attack. Nedvomno je bristolska trip–hop naveza poskrbela za ‘skuliranost’ še tako heavy napaljenih tipov.

 

Zvezdniški status Massivov se je začutil še pred pojavo na odru, ko so t.i. tonski mojstri množico pustili stat več kot eno uro, in v tem ni bilo res nič zvezdniškega in ni vodilo k večji intrigi. Le k postopni ohladitvi (s strani Goldfrapp) segrete množice. Zaradi ravnodušne nastrojenosti publike in večinskega nepoznavanja tega benda, je le–ta dobila veliko več kot je pričakovala. Goldfrapp so osupnili tako s svojo karizmo, ki jo spremlja specifičen vokalni stil in seksualno nabit avtorski stil vokalistke, kot tudi s svojimi histeričnimi elektro–udari in industrial kreacijami. In po uri in pol tega slow–attacka so nas Massivi za skoraj uro in pol postavili ‘na hladno’.

 

MASSIVE ATTACK

 

Po že zelo dobro znanem, dolgem, komaj slišnem intru, Massivi začnejo z ‘Angel’ – komad, ki je nad množico zavel kot topel veter, s svarilom, da prihaja močnejša in glasnejša nevihta. Valovanje kitare, keyboardov, pulsiranost bas linij povzročijo ‘usodni val’, ki navsezadnje zadene in se razbline ob mirne Horace Andyjeve besede:’Youuuu are my angeeel … come from way abooooove … to bring me love.’ V naslednjih dveh skladbah (Blue Lines in Spying Glass) Massivi, po mojem mnenju, nehote ovijejo množico v apatičnost, hipnozo, tako da še posebej zapaše naslednji, Karmacoma, s svojevrstno mešanico chill–out dance in reggae beata. Z izvedbo novejših komadov iz lanskega albuma je bilo mogoče začutiti še nekoliko mračnjaški pristop, na katerega pa ni bilo tolikšnega odziva. Bo že držalo, da smo po Mezzaninu priča fenomenu hrepenenja po inovativnosti iz 90–ih in da trenutno ne najdemo tolažbe ob misli na ‘bolehnost’ tega benda. Massivi so spet z lahkoto dobili feedback z nizanjem hitov iz prvih treh albumov – Hymn Of The Big Wheel, Teardrop, Inertia Creeps, Safe From Harm, Unfinished Sympathy – kot da bi točno vedeli, kaj je tisto, kar bi radi slišali. Ob pisanju te misli, me pa obhaja nova – vsak fan je verjetno odšel s koncerta z vprašanjem, zakaj pa niso špilali ‘klasike’ z albuma Protection, ki je, mimogrede, nabito poln s ‘kanali’ za politične izpovedi in hrepenenjem po ‘boljšem’ svetu. Simbolike Novega Sada v tej luči verjetno ni treba dodatno razdelati.

 

Poleg verbalne komunikacije, ki je bila osredotočena na kulturno in politično simboliko festivala – pozivanje h koncu ‘exploitation and trafficking of people’ in interpretacija EXITa v luči demokratizacije Srbije  – so Massivi poskrbeli tudi za vizualno komunikacijo. Žal, ker sem stal zelo blizu odra, vizualizacij in njihove silne ‘cinematičnosti’ nisem mogel (dobesedno) razbrati. Massive je, namreč, na odru res treba ‘brati’, saj njihovi vizualni efekti šibajo v obliki besed in stavkov čez oder. In če stojiš preblizu, postane na momente vse izmaličeno, zaobseženo in ovito v soju migotajoče svetlobe.

 

V tem hipnotiziranem, melanholičnem stanju sem se po koncertu sprehodil do Balkan Fusion Stage–a, kjer so me predramili Urban&4 in mi dali nov val kalorij in vitaminov, tako da se niti zmenil nisem za zaskrbljene obraze okoli mene, ki niso mogli verjeti, da je že ob 2 zjutraj zmanjkalo pijače.

 

URBAN & 4

 

Vsak Urbanov nastop je nekaj posebnega, nenazadnje tudi zaradi tega, ker se mi zaradi njegovega shiranega, presušenega in skrajno nezdravega videza zdi, da ga nikoli več ne bom videl na odru. Še en karizmatičen nastop moža v krilu, ki je svojo državo veliko bolj častno in dostojanstveno predstavil kot našo naš prej omenjeni ‘čefur’. Ko je organizator koncert po tretji pesmi prekinil, smo se vsi začudeno med seboj pogledali. Šele nato smo ugotovili, da se je na hrbtni strani odra odpelo platno, ki je plapolalo v močnem vetru. Ko so odpravili tehnične težave, se je koncert nadaljeval.

 

Predstavljajte si naslednji prizor: Urban se v svojem značilnem slogu premika za mikrofonom, močan veter, ki piha s strani, pa mu dviga krilo in razgalja njegove skrajno neprivlačne noge. Kljub v osnovi ‘grdemu’ prizoru je bil trenutek in ves doživljaj popoln. Glasbeno gledano je bil nastop odličen, kitarist pa je svoji stratocasterci spet iztisnil dušo.

 

EYESBURN

 

Že tretji nastop srbskega benda Eyesburn na Exitu je potekal na glavnem odru tik pred nastopom Soulfly. Bend je v razširjeni podobi (bas saks in djemba bobni) slišati še boljši. Njihov nastop je bil zelo energičen in atraktiven, v veliki meri po zaslugi karizmatičnega in pozerskega pevca. Imajo resnično poseben zvok, ki je mešanica metala, hardcora, reggaeja, tribala, progressiva… Imeli so izvrsten sound, občinstvo pa je ob reggaejevskih ritmih poskakovalo in prepevalo. Vendar se za moje pojme Eyesburn pokažejo v najboljši luči, ko neusmiljeno nažigajo. Takrat imajo neverjetno močan in debel zvok, na momente ustvarijo ultra težko zvočno kuliso. Kitarist je pri zadnji pesmi zarapal, pri čemer sem dobil občutek, da ima v glasilke vgrajeno distorzijo, obenem pa je pokazal tudi dihalno tehniko, ki se je ne bi sramoval marsikateri raper. Izvrsten nastop.

 

SOULFLY

 

Od Soulfly smo pričakovali več kot od nastopa same Sepulture. Pred prihodom benda na glavni oder sem radovedno–nervozno in neučakano opazoval pripravo odra, v upanju, da si bom napasel oči na ‘srednjeveških’ glasbilih. Iskal sem samo to, kar sem slišal na studijskih posnetkih Soulflyjev – ogromna trobila (rogove), djembe, ogromne bongoje, škotske dude, skratka, iskal sem resnično nevsakdanje, ‘umazane’ inštrumente iz nerafinirane živalske kože … Bend navsezadnje, na mojo veliko žalost, pride na ‘prazen’ oder in uprizori nastop, ki se v ničemer ne odmika od klasičnega heavy napaljenega nastopa. Folk najbolj energično odreagira na Cavalerove krike ‘Roots, bloody roots’ in ‘Ratamahatamahata…’, kar Soulfly dejansko sprevrže v naraščaj Sepulture in kjer se jasno vidi, kako hitro lahko začnemo ‘jesti’ lastne mladiče.

 

VLATKO STEFANOVSKI

 

Prav tako veteran Exita, ki je nastopil na Balkan Fusion Stageu, pred katerim se je zbrala množica, skozi katero se je bilo izredno težko prebijati. Preigraval je svoj tipični repertoar, pri čemer se je množica najbolj srčno odzvala pri pesmih, kjer je dejansko moč sodelovati s petjem (Uči me, majko, karaj me, Gipsy song). Sicer številčno občinstvo je bilo mestoma zdolgočaseno, ko je Vlatko pač moral pokazati, zakaj nosi naziv balkanskega kitarskega boga. Toda prebili smo se tudi skozi to in koncert skupaj z Vlatkom zaključili v značilnem makedonskem ritmu.

 

CYPRESS HILL

 

Tretji dan, v soboto, pa Srbija pokaže prave razsežnosti zabave. ‘Serbia, ya really know how to party’, silovito kriči B Real iz Cypress Hill in svoj izbruh direktno prenaša iz benda na publiko. Že na samem začetku planejo z udarnim ‘Insane In The Brain’ in vzbudijo pravo erupcijo, ki se je šele dobro začela. Za povrh naj še dodam, da je v soboto pred Cypress odrom bila zabeležena udeležba v zdaleč največjem številu. Vzdolž nabito polnega glavnega odra so Cypressi nizali komade: What’s Your Number?’, ‘(Rock) Superstar’, “I Wanna Get High”, “Stoned Is The Way Of The Walk”, “I Ain’t Going Out Like That”, “Lick A Shot”, “Cock The Hammer”, “Latin Thugs”, “Dr Greenthumb”, “Real Estate”, “Bang Out”, “How I Could Just Kill A Man”… Kratko in jedrnato, Cypress Hill so definitivno poskrbeli za največjo fešto tega festivala. Odzivnost in moč srbske publike definitivno presega festivalske množice širom Evrope, so dejali člani benda Cypress Hill.

 

MAGNIFICO

 

Potem ko sem vsaki duši razlagal, naj zvečer pride na Magnifica, da gre za najbolj vroči slovenski EXPORT izdelek, sem se po porazni predstavi našega ‘čefurja’ skoraj pogreznil v zemljo. Seveda je zamujal, kar pa verjetno ni bila njegova napaka. Dajal je vtis, da mu je nekdo pred koncertom grozil s kalašnikovom in ga prisilil, da gre na oder. Moj bog, celo koncert v Ljutomeru je bil zakon v primerjavi s tem debaklom! Ko so mi novopečeni prijatelji več ali manj iz vljudnosti razlagali, da ni tako slab, je bilo še huje. Piko na i tega brezjajčnega nastopa je Magnifico postavil, ko je drugič zaigral svoj poletni hit Hir aj kam, hir aj go. Pa za božjo voljo, imaš milijon drugih, boljših komadov! Čemu je bilo to potrebno? Sramota. Če se izrazim z izraznim sredstvom, ki je Magnificu tako domače, s seksualno mataforo – najslabši fuk zadnjega desetletja!

 

Če zaključiva…

 

Exit mora vsakdo vsaj enkrat obiskati. O tem sploh ni debate. Če pa se iz strastne balkanske romance razvije kaj več, je to čudovito.

 

                                                                         Milko & Dragan

 

foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: