The Babies

The Babies

The Babies

Up Yours Zagreb, We’re The Babies

Recenzijo prvenca zagrebškega garage punk benda The Babies začenjam s parafrazo kultne epizode The Simpsons, v kateri Ramonesi prihajajo na koncert v Springfield. Zakaj? Pa recimo, da oni delujejo in funkcionirajo v Zagrebu kot Ramonesi v atmosferi ameriške cartoonizirane province, kakršen je Springfield. Gre za tri povsem običajne tipe brez kakršnih koli zvez v glasbeni industrij, ki so, pazi zdaj, kalili znanje v klubih in tako dobili pozornost, ki jih je privedla do objavljanja albumov. Zgodba, ki se zdi neverjetna v domači estradi, zgodba, v kateri ni preigravanja po lokalnih festivalih, podkupljevanja radijskih urednikov in sodelovanja na Melodijah Istre in Kvarnerja ali podobnih glasbenih ‘manifestacijah’, ki kljub veliki medijski pozornosti pravzaprav delujejo kot tekmovanje vaških talentov/norcev. The Babies s tem nimajo nobene zveze.


Oni so bend treh ljudi, ki so vstopili v glasbo, ne da bi si prizadevali za odplačevanje kreditov za kabriolete, in ki ne igrajo izključno ob koncih tedna, ker, jebiga, med tednom je pač treba delati. Ta vsaj teoretična ekonomska neodvisnost jim je omogočila, da se ukvarjajo s tistim, kar hočejo, to pa je izključno punk. Ob tem s seboj prinašajo tudi prepotrebno avtentičnost.


Preden sem album recenziral, sem jih že nekajkrat videl v živo, in lahko potrdim, da so na koncertih fenomenalni. Za kaj gre? Glavni vtis po poslušanju albuma je, da gre za spajanje dveh punkovskih smeri, prva je tista trša iz konca 70-ih, druga pa je bolj rokerski garage sound. Album je izvrsten, poln energije in zadosti kvaliteten, da ga opazijo tudi na evropski ravni. Redko ‘umazana’ plata, med poslušanjem pa dobite vtis, da je rock vnovič zloben in pokvarjen, kar je redkejše od Klopmanovega diamanta ali ptice Dodo.


Vendarle izstopajo nekatere težave, in sicer ta očitno nujna umazanost pogosto prekorači mejo, osrednji problem albuma pa je produkcija. Gotovo se v žanru, v katerem delujejo The Babiesi, ne moreš izmuzniti z neko ‘izpeglanostjo’, ampak med ‘zveni, kot da je iz garaže’ in ‘zveni, kot da je bilo posneto v garaži’ je velika razlika. Bojim se, da pri Babies gre za slednje, album pač ni konsistentno produciran. Dalje, s prvim spotom/singlom, kakor želite, ‘Do You Know What`s R`n`R?’, so se fantje odločili za napačen izbor, zato sem tudi sprva dobil občutek, da je album podpovprečen, kar je daleč od resnice. Po moji skromni presoji bi bili verjetno boljši izbor ‘Baby’, ‘Hard Rock Asshole’ ali ‘Don`t Let Her Go’. Zadnja pesem, ‘Don`t Let Her Go’, je največji argument v moji tezi o odličnih pesmih, ki se uničijo s slabo produkcijo. Dejansko gre za glasbeni proizvod, ki je primerljiv z ‘Yeah Yeah Yeah`s’ ali ‘Turbonegro’ (v redu, primerjava s ‘Turbonegrom’ je lahko pogojnaJ). Razen 12 avtorskih pesmi je na albumu izvrstna obdelava Jonathana Richmana, ‘Pablo Picasso’, in nekoliko slabša Slaughter & The Dogs: ‘Boston Babies’. Kot sem dejal, The Babies zvenijo fantastično v živo, zato toplo priporočam obisk njihovega koncerta, tako da albumu lahko damo imaginarno ‘malo nad povprečjem’ oceno.


Danes je punk že nekoliko časa ‘in’, kar bi The Babies vsekakor morali izkoristiti za prodor na tržišče. Dvomim, da bo ta punk revival trajal dolgo, zato je odločilna vsaka minuta.


Ampak ljudem, ki se z glasbo vsaj zaenkrat ne ukvarjajo zgolj zaradi denarja (pa še kako patetično naj to zveni) to ne bi smel biti preveliki razlog za jamranje.


Krešimir Karlo

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.