Finale Druge godbe

drugagodba04_finale_07_markovic

Ljubljana, 5. junij 2004

Križanke so bile polne. Publika željna glasbene raznolikosti je mirno čakala na začetek koncerta. V Križankah je zavladalo svetovljanstvo. Bogato polne Križanke so pričakovale veliko in dobile veliko. Prvi so bili na odru LA SQUADRA. Osemčlanska zasedba iz Genove nam je predstavljala trallarele. V Genovi se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko se je podeželsko prebivalstvo preselilo v mesta, razvila samosvoje zapeta zvrst pesmi – trallaleri. LA SQUADRA sodijo med najvidnejše ohranjevalce zvrsti. Čar gostov iz Italije je bila v njihovi spontanosti in neobremenjenosti. Vsekakor smo se nevedneži spoznavali z drugačno Italijo. Njihov vodja se je naučil celo nekaj slovenskih besed, kar je občinstvo znalo nagraditi.


Ena od zvezd večera je bil kubanski mojster kitare ELIADES OCHOA, ki nosi vzdevek El Cubanito že od otroških let. Predstavil nam je svoje znanje na kitari, vsekakor nekaj novega in svežega v našem prostoru. Pomembno vlogo pri doživetju kubanske glasbe je imela ritmična sekcija, ki je svoje delo opravila izvrstno. ELIADEAS je poslušalstvo nagovarjal v španščini, čeprav so ga redki razumeli se nam je zbranim vsaj približno zdelo kaj želi povedati. Zelo simpatično. Seveda je največji odziv dobila pesem Chan Chan, ki je tudi na projektu BUENA VISTA SOCIAL CLUB, kjer je Eliades bil zadolžen kot kitarist. Ni dvoma , da ga je ta projekt izstrelil v svetovno sceno. Zelo prijetno nam je pričaral Kubo in njeno vzdušje, občinstvo je še enkrat naslovil z ‘Grande Familila’ (velika družina) in se poslovil.


Že vidno utrujeni poslušalci so bili pripravljeni na sklepno dejanje večera. BOBAN MARKOVIĆ ORKESTAR so skrbeli za trans v Križankah. Sinonim za ‘trubače’ je s svojo zasedbo v Guči že pobral vse nagrade, in to večkrat. To glasbo mora človek čutiti v živo, skoraj nemogoče je opisati občutke ob poslušanju Bobana in njegovega ansambla. Kot posebna gostja se jim je na odru pridružila legendarna Esma Redžepova, kraljica ciganskih pesmi. Po njenem odhodu z odra, sta Boban in Marko (15-letni sin) začela ob podpori orkestra igrati komade, kot so: Kalašnikov, Buba Mara, Mesečina, … Koncert je dosegal vrhunec za vrhuncem. Potem, ko so enkrat že zapustili oder, so se vrnili in seveda sledil je Ðurđev dan. Po koncu koncerta smo se vsi zadovoljno odpravili proti izhodu in tam še eno presenečenje, trubači so igrali med ljudmi še kakšnih deset minut. Noro prijetno je izpadlo. Po telesih se je pretakala energija.


Druga godba nas je spet spravila v dobro voljo, dobro delo organizatorjev se kaže že 20 let. Upamo lahko le, da bo preživela, kajti Ljubljana potrebuje festival take vrste še naprej.


                                                 Vladimir Petković – 5KO


foto: Marko Markovčič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.