DRUGAčna glasbena zGODBA

druga_godba_2004_06_04_brina

Ko skupaj trčijo tri zvezde v vesolju, pride do eksplozije. Ko skupaj trčijo tri glasbene zvezde, pride do še večje eksplozije. Do eksplozije glasbe.


Miguel Poveda, Brina in Thomas Mapfuma. Predstavniki treh različnih kultur – španske, slovenske in zimbabvejske, tri glasbene zvezde, ki so 4. junija eksplodirale na festivalu Druga godba. 


Na kaj najprej pomislite ob omembi Španije? Na mediteranski temperament, izrazito južnjaško čutnost, špansko vročekrvnost? Ali na vse to – na flamenko!


Miguel Poveda, temperamenten in karizmatičen pevec, lastnik enega najbolj prepoznavnih glasov španskega flamenka, se nam je tokrat predstavil s svojo skupino.


Značilen ritem, ki pride do izraza predvsem s ploskanjem in tolkali, močni glasovi Miguela in drugih članov zasedbe ter glasba, ki se te dotakne.


In seveda – ples, flamenko. Brhka plesalka, suvereno vrtenje in odločni udarci z nogami.


Verjetno je marsikdo, navdušen nad nastopom španskih glasbenikov, pomislil, da slovenska glasbena dediščina drugim kulturam ne seže niti do kolen. In je hitro spremenil svoje mišljenje!


Brina – zasedba šestih mladih in inovativnih glasbenikov, ki so se združili kar pod imenom pevke, je več kot odlično predstavila slovensko glasbeno zapuščino.


Repertoar vsebuje povsem različne pesmi – tiste bolj žalostne in melanholične ter tiste vedre, optimistične. In to je pri ljudski glasbi najlepše. Da je raznolika, primerna za vsako razpoloženje, za vsakogar, a vedno – narejena s srcem. In ko je tudi interpretacija tako srčna kot glasba, rezultata sploh ni potrebno opisati.


Glasba ne pozna meja. In tudi Brina ne ostane vpeta le v slovenski okvir. S švedsko hvalnico I Himmelen/ Med zvezdami in gvinejsko uspavanko Diyore/ Detece, gre korak dlje – vzpostavi vez med svetovno in slovensko kulturo. Zanimiva kombinacija!


Sijaj sijaj sončece, Brina v živooranžni obleki in nasmejani obrazi poslušalcev. Sonce v besedilih, sonce na odru, sonce pod odrom.


In še zadnja zvezda večera – Thomas Mapfuma in The Black Unlimited iz Zimbabveja, po besedah Bogdana Benigarja, direktorja in programsko vodjo festivala, vrhunec Druge godbe. No, seveda ne samo po njegovih besedah, saj ima podobno mnenje večina obiskovalcev njegovega koncerta.


Njegovo glasbo imenujemo chimurenga, kar v shoni, jeziku večine Zimbabvejčanov, pomeni borba, boj za eksistenco. In Thomas v svojih pesmih, če je verjeti tistim, ki njegov jezik razumejo, poje prav o tem. O boju za svobodo, borbi za enakopravnost z belci, o anti-korupciji in drugih relevantnih temah, ki so v njegovi domovini še kako aktualne.


Tudi za nas, ki žal ne razumemo ostrih in revolucionarnih besedil, je njegova glasba prav tako zanimiva.


Zvoki tradicionalnih instrumentov, ki še bolj zaživijo, ko se izza njih bleščijo temne oči in širok nasmeh temnopoltih glasbenikov, značilne mbira melodije, z avtohtonimi tolkali poudarjena ritmika in seveda markanten pevčev glas. Svojo glasbo posodobijo z modernimi glasbili – s kitaro in trobili.


The lion of Zimbabwe, zimbabvjeski lev, kot mu pravijo v domovini. Mož, ki ga je glasba privedla v zapor, ga poveličala v narodnega heroja, vzbudila zanimanje pri glasbeni legendi Bobu Marleyu in navdušila tudi slovensko publiko. Veličasten zaključek predzadnjega večera Druge godbe.


Druga godba je tako skoraj pri kraju. In zopet je, tako kot vedno, pustila močan vtis ter nam predstavila droben, a čudovit kamenček v ogromnem mozaiku svetovne glasbe.


Pina Sadar


foto: Marko Markovčič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.