13. Wave Gothic Treffen / Leipzig / Nemčija

Twiggy Look alike

Twiggy Look alike

Po vseh teh letih so se prebivalci Leipziga verjetno že dodobra privadili, da vsako leto za nekaj dni njihovo mestece preplavi ‘črni’ val. Festival je v vseh štirih dneh obiskalo kar okrog 19.000 gothov iz vseh koncev Evrope in v precejšnjem številu tudi iz ZDA.
Prišlo je mlado in staro, videti pa je bilo tudi precej nekaj mesečnih dojenčkov… old school gothi, punk, cyber, medieval, metal, industrial gothi, ter celo nekaj imitacij prvih obstoječih gothov  v zgodovini, ‘vandalov’.
Bilo je kot na kakšnem ogromnem fashion show-u, videli smo vse od srednjeveških, do futurističnih oblačil… od čipk, krinolin, kožuhov, kiltov, meniških halj, šolskih uniforem, latexa, usnja, mrež, verig, lisic, okov, kraguljčkov, poleg prevladujoče črne barve tudi vsemogoče pisane cunjice in tudi precej gole kože, saj nekaterih ni bilo sram skrivati prav ničesar.
Ne le raznolika oblačila, pač pa tudi totalno odštekane frizure; vsemogoči lasni dodatki, raznobarvni prameni, dredi, irokeze, lasulje, natopirane, zabrite frizure… Moderni gothi, še posebaj mlajše generacije preprosto ne poznajo več meja, zdi se, da se vsak posebaj trudi biti nekaj izvirnega, nekaj drugačnega, biti opažen… žal je tako, da jih precej pride le pozirati.

 

Na kar 14-ih prizoriščih je nastopilo 155 bendov; black/death, gothic in keltsko metalske skupine: Crematory, Graveworm, Mystic Circle, Agathodaimon, My Dying Bride, After Forever, Haggard, Corvus Corax, Deathstars,… hard dark electro, darkwave, noise, EBM, gothic rock izvajalci: Suicide Commando, Camuflage, Terminal Choice, Catastroph Ballet, Northern Lite, Funker Vogt, Covenant, The Klinik, Sanguis Et Cinis, Clan Of Xymox, House Of Usher, Crukshadows, Sexgang Children, Icon Of Coil, In Strict Confidence, Killing Ophelia, Aslan Faction, Grendel, Feindflug, Diorama, Absurd Minds, Mila Mar… in še mnogo, mnogo drugih. V vikinški vasi se je bilo možno ohladiti v senci dreves in si privoščiti miren počitek, obiskati srednjeveški market, si ogledati predvajanja filmov, dukumentarcev, DVD-jev glasbenikov v CineStar, se udeležiti najrazličnješih predstav, fetish show-ov, DJ eventov, absinth zajtrkov, absinth noči…
Prireditve so se pričele vsako jutro že ob 10-ih, žuranje pa se je ponavadi končalo naslednje jutro ob 7-ih. 24 ur na dan ponudba najrazličnejše jedače in pijače. V kampu se je našla mehiška in kitajska hrana, priljubljeni kebab, hot dog stojnice, tradicionalne srednjeveške jedi, slaščice… itd. A kljub raznoliki ponudbi, se nas je kar precejšnje število rajši odločilo poiskati obed kje drugje v mestu.

 

Petek
Po približno 12-ih urah vožnje smo končno prispeli na cilj in si kot prvo pogasili žejo s hladnim pivom, zatem pa nadaljevali z iskanjem primernega prostora za kampiranje. Po malo manj kot uri iskanja in prenašanja gore prtljage nam je uspelo najti prijeten kotiček v senci dreves, a smo se kaj kmalu napotili v Agro, kjer se je ravno odvijala svetovna premiera mehiške skupine Amduscia, kateri igrajo hard dark elektro z blagim vplivom tranca. Po končanem nastopu pa smo si spet vzeli nekaj prehada in se kasneje vrnili na še eno svetovno premiero, Leaves Eyes (nov bend bivše pevke Theatre Of Tragedy Liv),  kdo pa je bil pri dveh ali treh skladbah njen spremljevalni, dolgolasi pevec z res odličnim vokalom pa nam je bila uganka, je bil stalni član benda ali le gost? A vseeno bi bil ta bend primeren za kakšen drug večer ali drugo prizorišče, saj so bili vsi predhodni in sledeči bendi elektronsko obarvani. Malo pred 23-o uro smo vsi z velikim navdušenjem pozdravili legendo dark electro industriala Suicide Commando, kateri so poleg izjemnega nastopa, poskrbeli za pravo atrakcijo z laserji. Kaj se je dogajalo zatem, še vedno nikomur od naše skupinice ni točno jasno, vsi smo se  porazgubili po dvorani, sama sem se odpravila do šotora, četudi ne vem ravno zakaj, se vrnila na Camoflage, poslušala nekaj komadov in se vrnila v šotor. Ta skupinski ‘black out’ je bil najbrž vzrok utrujenosti, saj ta čas že več kot 40 ur nismo zatisnili očesa.

 

Sobota
Že malo pred 9-o zjutraj me je pokonci vrglo nabijanje glasbe naših sosedov, kar me je naredilo še bolj nestrpno, saj mi je šlo po glavi samo še ‘kdaj bo večer, kdaj bodo koncerti…’, prav tako pa so me tudi začele že prav pošteno srbeti pete. A kaj, ko pa je bila še tako dolga do večera… vseeno je čas presenetljivo hitro minil in ob 17:30 so oder zasedli Northern Lite. Ker nas je vse tisto norenje utrudilo smo se odločili, da si najdemo kaj za pod zob in se stlačili v natrpan tramvaj, na katerem skorajda ni bilo ‘običajnih’ ljudi in tako po nekaj minutah vožnje našli našo priljubljeno in stalno mesto kamor smo se vsakič zatekli v primeru lakote. Žal nas je to stalo nastopa skupin Fixmer & McCarthy in Funker Vogt, a glavno nam je bilo, da smo pravočasno prispeli na Covenant (electro/industrial z elementi EBM–ja) in The Klinik. Tla so se dobesedno tresla, publika norela, skakala, plesala in seveda se je tudi tu našla kopica skinheadov kateri so se neprestano prerivali in ne malo nič hudega slutečim obiskovalcem priskrbeli kakšno modrico. Seveda se nam še zdaleč ni mudilo spati in kot zaključek žura ni boljšega, kot se predati glasbi in plesati vse do jutranjih ur. Kljub temu, da naj bi se after party zaključil že ob 6-ih in da so ga podaljšali do 7-ih, odgrnili zavese ter v prostor spustili skorajda ubijajoče jutranje žarke, so najbolj vztrajni od DJa izsilil še dve pesmi, nato pa se končno odpravili spat. Ker je bila dvorana na drugem koncu kampa sem nekoliko izgubila orientacijo in ko sem se zatekla po informacijo k najbližnjemu varnostniku mi ni znal svetovati prav nič, isto drugi in tretji, šele po kakšnih 15-ih minutah se je našel nekdo, ki me je znal usmeriti na pravo pot. Mislim, da bi moral prav vsak varnostnik posebaj vedeti vsaj približen načrt kampa, znali pa niso niti povedati kje je stavba za press.

 

Nedelja
Ta dan smo se odločili, da gremo pogledati še kakšen koncert izven Agre. Za zbirno mesto smo si izbrali vikinško vas, a nam niti ni bilo kaj preveč do razgledovanja naokrog zato smo se odpravili v Haus Leipzig, kjer smo si imeli namen ogledati Aslan Faction. Zaradi skorajda neznosne vročine v dvorani sva po Tactical Sekt in Cyborg Attack s kolegico sklenili, da se podava še do dvorane Werk II, ter prispeli ravno pred začetkom Coph Nia, nad katerim sem bila popolnoma navdušena. Publika je ves čas nastopa stala kot hipnotizirana, po vsakem končanem komadu je sledil glasen aplavz in zatem spet smrtna tišina. Ob neverjetnem vokalu in ekstatični glasbi ni bilo trenutka, da se ti ne bi ježila koža, še sploh ob zadnjem in sicer priredbi ‘Stigmata’ skupine Bauhaus. Med premorom in nastopom Sanctum sva si malo ogledali trgovinici z oblačili in CD-ji in ko sva vstopili so nama naprej padli v oči posterji Laibach, saj so ti viseli po vseh stenah, ter zanimiv napis ob nekaterih CD-jih… in cena, ‘Free for fuck’… zdi se, da to ni bila prav nikakršna zafrkancija, pač pa čisto resna ponudba. Zatem sva se vrnili v dvorano in si ogledali še In Slaughter Natives. Obiskovalci so se ves čas nastopa zasanjano pozibavali ob umirjeni, mistični, a udarni glasbi. Sledil je še glavni bend večera, IRM. Po prvi skladbi nisem vedela kaj naj si mislim, glasba mi je bila sicer všeč, a enoličen vokal in besedilo, ki ni vsebovalo več kot enega stavka… druga skladba je bila instrumentalna, kar je vokalist izkoristil za igračkanje z razlivanjem in mešanjem mleka in krvi na tleh odra. Pri zadnjem komadu (odigrali so samo tri, saj so bili ti izredno dolgi) sem nekako dojela njegovo glasbo in se mi je na koncu zdela precej ganljiva… besedilo sploh ni bilo potrebno, saj ti že vse povedo več kot 10 minutni, ubupani, na čase skorajda jokajoči klici imena ‘Sebastian’. Glasba katera za mnoge ne bi bila niti najmanj razumljiva, za koga celo brezvezna zna biti pravzaprav pretresljiva.
Malo po eni zjutraj sva prispeli nazaj v kamp kjer sva si privoščili še buteljko rdečega slovenskega vinčka, ter se po slabi uri odpravili še malo razgibati kosti v Moritzbastei. DJ after party se je odvijal kar v treh nadstropjih, žal se je ob 3-h žur v najvišjem že prenehal, zato sva se preselili v enega nižje in prišli ravno, ko se je vrtel remix ‘It’s my life’ skupine No Doubt, očitno se je DJ namerno malo pošalil z nami, saj je kasneje zavrtel celo Brittney-in ‘Toxic’, sicer le minutni remix, a me je vseeno za trenutek odvrnilo od plesa… da bi mračnjaki plesali na Brittney?! Khmmm, no ja v veliki večini so, saj so bili vsi v popolni plesni ekstazi. Ob 6-ih se je tudi tu zaključil žur in bil je čas, da se gre pogledati še v pritličje, od kjer je še vedno odmevala EBM glasba, na žalost pa se je tudi tu žur že zaključeval in s plesišča sta pobegnili še zadnji dve osebi.

 

Ponedeljek
Kljub temu, da sem zaspala šele okrog devete ure zjutraj sem se ob dvanajstih že zbudila, ‘krivci’ za to so bili zopet naši glasni sosedi, saj so vrteli ravno eno mojih ljubših skladb, vseeno mi je uspelo še malo zadremati, a ne za dolgo, saj je bilo treba pospraviti šotore in znositi prtljago, ter si iti ogledati še nekaj koncertov. V Werk II smo si ogledali Warren Suicide in Spetsnaz, pri teh je spet prišlo do divjega prerivanja berlinskih skinheadov in celo enega stage-divinga, kar se mi je zdelo za elektro/industrial nastop dokaj nenavadno. Kljub nenehnemu ponavljanju ‘…you are all beautiful people’ po vsakem končanem komadu se je vokalist še enkrat poslovil z besedami ‘Remember, you are all beautiful!’, a je zaradi velikega aplavza prišel odpeti še en, tokrat zares zadnji komad, čeprav publika še vedno ni imela dovolj. Odšli smo še v Haus Leipzig na zadnja dva koncerta. Forseti je srednjeveško obarvana zasedba, s prevladujočimi akustičnimi kitarami, piščaljo, violino, celo harmoniko, glasba, ki ti popolnoma umiri duha. Po moje so končali ravno pravi čas, saj bi po še dveh, treh skladbah utegnilo postati malce dolgčas. Najbolj kar me je presenetilo je bil prav odziv publike, saj so pokazali izredno veliko podporo in nagradil skupino z ogromnim aplavzom, a presenetljivo je to, da so tako navdušenje pokazali isti obiskovalci katere sem prej zasledila tudi na hard electro koncertih. Bend večera je bil Coil, vse je bilo nekako čudaško, nekaj čisto drugačnega, z zanimivim dogajanjem na odru in video projekcijami, nasploh ves performans je bil svojevrsten. Čudno, a izredno zanimivo.

 

Štirje dnevi norih koncertov, DJ partyev, žuranje do onemoglosti, spoznavanje novih ljudi in sklepanja novih prijateljstev… pravi paradiž za gothe. Sedaj mi je jasno zakaj se vsi vračajo, prepričana sem, da me naslednje leto in leto zatem, ter tudi leto zatem… ponovno zanese v Leipzig.

 

                                                             

Tekst in foto: Dark Angel

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.