Katie Melua – Call off the search

Katie Melua - Call off the search

Katie Melua – Call off the search

Jabolko, ki potrebuje še veliko sonca


Zakaj vsi naenkrat hočejo iz jazza in bluesa v nek mainstream? Oziroma, še boljše vprašanje je, zakaj nekateri hočejo v mainstreamu prodati nekaj z oznako jazz ali blues. Odgovor je na dlani, tukaj se namreč obrača ogromno denarja. Samo pomislite na Norah Jones ali pa Joss Stone, ki je sicer posegla v mainstream z bolj soulovskim pridihom. Gre pač za tržno oziroma glasbeno nišo, v katero se lahko vtihotapijo le redki. Poskušajo seveda mnogi. In priznati moramo, da je mamljivo v roke dobiti izdelek (in tukaj mislim izključno na ljudi, pri katerih jazz pogosto izzove negativne (fizične) reakcije), ki nosi napis jazz in je obenem poslušljiv. Naenkrat vsi hočejo biti kul, saj vidijo priložnost, kako poslušati ‘jazz’, ne da bi ob tem čez pol ure znoreli. Ne strinjam se s klasifikacijo ‘jazz’ pri avtorjih, kot so prej omenjene gospodične. To je isto, kot če redno prebiraš kuharske knjige in razlagaš, kako načitan si. Skratka, čisto sprenevedanje.


Preden sem CD dobil v roke, sem mislil, da bom poslušal mlado žensko, ki poje pesmi za odrasle. Izkazalo pa se je, da gre za glas otroka, ki misli, da lahko poje pesmi za odrasle. In ker ima Katie Melua komaj 19 let, je seveda hitro primerljiva z gospodično Joss Stone. Izkaže se, da sta primerljivi zgolj po letih (čeprav je razlika med 16 in 19 let velika) in po izboru priredb za svoj prvenec. Toda Joss Stone je bistveno bolj prepričljiva.


Katie Melua se ne more izogniti niti primerjavi z Norah Jones. Meluina glasba in predvsem petje se skušata približati ustvarjanju istega melanholično optimističnega vzdušja, ki ga pa gospodična Jones zaenkrat ustvarja brez primere. Melua ima sicer glas z večjim razponom kot Jonesova, vendar ga ne uporablja zadosti učinkovito. Prevečkrat zveni otroško in sladkasto, mestoma se mi zdi preveč čista, ne zadosti pokvarjena za glasbo, ki naj bi bila nek mainstreamovski jazz oziroma blues. Imam občutek, kot da bi nekdo perspektivno pevko posadil na barski stolček in ji zaukazal, naj poje. Pesem, kot je Learnin’ the blues, bo verjetno čez nekaj let zvenela veliko bolje.


Medtem ko jo v tujini predvsem radijske postaje skušajo spraviti v mainstream, se pri nas še ni povzpela na lestvice najbolj poslušanih in prodajanih. Verjetno je pri nas veliko ljudi še niti ne pozna.


William Blake pa je tudi verjetno kdaj dobil lepši in bolj kakovosten poklon, kot je Meluin Tiger in the night. Še posebej pri zadnji pesmi se vokalna linija zdi večinoma nezrela in se ne ujema s sicer dobro glasbeno podlago, ki pa je na vsem albumu izrazito orkestralna. To je spet dejavnik, ki je po mojem albumu vlil preveč sladkosti. Svetla izjema je pesem Crawling up a hill, ki je čudovito ritmična, vokalno prepričljiva in ne kaže sledi prej omenjenega pomanjkanja bluesovske umazanosti. Priredba Battove Blame it on the moon je tudi več kot posrečena.


Kitara na naslovnici albuma ne služi le za poziranje, saj Katie pri nekaterih pesmih sama ubira strune. Pohvalno. Dekle ima izrazit potencial, vendar kljub temu še ni zrela za igro odraslih. Prepričan sem, da bo čas naredil svoje.


                                                                                                          Dragan Milosavljević

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.