Vlatko Stefanovski v Cankarjevem domu

vlatko_stefanovski1

Bog balkanske kitare nas je vnovič počastil z obiskom v Cankarjevem domu, ki postaja več ali manj stalno slovensko prizorišče njegovih koncertov. Spomnim se več njegovih koncertov, med drugim tudi koncerta novembra 2001, ko je s skoraj identično zasedbo dvigal temperaturo v Linhartovi dvorani. Razlika je le v tem, da je Vlatko takrat nastopil z zasedbo Vlatko Stefanovski Trio, zdaj pa z zasedbo Vlatko Stefanovski Group. Skupini se občasno pridruži še klaviaturist, ki zelo pozitivno prispeva k večji zvočni barvitosti, kar velja predvsem za nastope v živo.


Po umirjenem začetku so zaigrali Vlatkovo oro, nakar je občinstvo začelo premikati svoja telesa v ritmu glasbe. Seveda je bilo gibanje na neudobnih sedežih Cankarjevega doma zelo oteženo. Še več, trdil bi celo, da prizorišče ni najbolj primerno za tovrstne koncerte (izjema so akustični koncerti). Resda so nekatere Vlatkove pesmi zelo mirne, toda večinoma so zaznamovane s poskočnim in temperamentnim makedonskih ritmom, ki poslušalcu ne dovoli sedenja križem rok.


Nekdanji vodilni mož legendarne skupine Leb i Sol je odigral svoj repertoar z rutinirano gotovostjo. Redkokdaj ima človek priložnost poslušati kitarista, ki igra s takšno suverenostjo in s pogledom, usmerjenim v vse smeri, le v kitaro ne. Njegovi preleti kitarskega vratu so se na trenutke zdeli celo prehitri, tako da skorajda ni bilo moč zaznati melodije. Ta misel se mi je v glavi dokončno kristalizirala šele ko sem v backstageu po koncertu zagledal nekega oboževalca, ki je nosil majico s podobo Yngwija Johanna Malmsteena, rekorderja v hitrostnem ‘kitariranju’. Ni pa nobenega dvoma o tem, da zasedba Vlatka Stefanovskega igra tehnično izredno zahtevno glasbo.


Z balkona Gallusove dvorane sem sicer imel odličen pogled na oder, je pa bil zato zvok bistveno slabši kot v spodnjih vrstah. Izvrstna koncertna dvorana je v Sloveniji očitno utopija, kar pa ni zmotilo skoraj do zadnjega sedeža napolnjene dvorane. Tišino, ki nastane med posameznimi pesmimi, je premeteno izkoristila neka oboževalka, ko je vzkliknila: ”Vlatko, sakam te!” (Vlatko, ljubim te! ) S tem je presenetila tako Vlatka kot vso dvorano.


Z izjemo nekaterih starejših klasikov, se Vlatko ne znajde ravno najbolje za mikrofonom. Zdi se, da le izjemoma zadene tisto pravo vokalno linijo, ki melodijo in posledično pesem povzdigne na novo raven. Te ravni pa so tako zaznamovane predvsem s tradicionalnimi makedonskimi ritmi, kot tudi z elementi etna, bluesa, rocka, jazza, mestoma sem imel celo občutek, da igra neko mešanico med glasbo Black Sabbath in Stevea Vaija. Seveda pa je že zdavnaj dosegel cilj vsakega kitarista in glasbenika, namreč imeti zvok, ki mu je lasten, s katerim me vedno znova prijetno preseneti.


Po dobrih dveh urah se je zaključil sicer izvrsten koncert, s katerim pa Vlatko ni presegel samega sebe.


Dragan Milosavljević


foto: Aleš Serajnik – sergio

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.