Fantomas – Delirium Cordia

Fantomas - Delirium Cordia

Fantomas – Delirium Cordia

Mike Patton: vokali, sample efekti (ex–Faith No More, Mr Bungle, Tomahawk, Peeping Tom, razni solo projekti)
Buzz ‘King Buzzo’ ‘El Hombre’ Osborne: kitara (Melvins)
Dave Lombardo: bobni (Grip Inc., Slayer)
Trevor Dunn: bas (Mr Bungle, Trio Convulsant)


Mogoče klišejsko, vendar Fantomas lahko opišem samo kot neponovljivi ‘unikat’ in to v najbolj dobesednem pomenu besede – sound prehaja od skrivnostno subtilnega do brutalno surovega. Praktično nemogoče se je odločiti, v kateri glasbeni predalček uvrstiti Fantomas, pa vendar je mogoče čutiti vplive horror– hardcore/ death metala z neprestano prisotnimi ‘cartoon’ in ‘soundtrack’ elementi.Verjetno se sprašujete, kakšni pa so zdaj to ‘cartoon elementi’? Da bi to razložil, se moram najprej dotakniti okoliščin, ki so nedvomno vplivale na simboliko in glasbo tega benda.


Ime Fantomas izvira iz serije manj znanih (vsaj zame) francoskih detektivskih trilerjev in risanih stripov pod taktirko Pierre–a Souvestre–a in Marcel–a Allain–a. Lik Fantomas je nekakšen anti–hero ali terorist, ki je neprestano v nespravljivi vojni z buržoazijo, v kateri se seveda tudi sam giblje in je lahko tudi najimenitnejši del nje same. Fantomas je vsakdo in nihče, vsepovsod in nikjer – gospodar terorja in strahu.
Na podoben način kot funkcionira strip, funkcionira tudi njihova glasba – sestavljena je iz zaporedja glasbenih ‘sličic’, ki si sledijo podobno kot okvirčki v stripu. Kitare polne surovega šusa se lahko nepričakovano spremenijo v klasične ‘flamenco’ kitare, sound je poln obratov, histerije, depresije, strahu, … naspidirani bobni, nežni keyboardi, specialni sample efekti, … in seveda razkačenost Pattonovega vokala nas pahnejo v, bolj ali manj, rahlo dezorientiranost in občasno neposlušljivost. Vsekakor jim pa moram priznati učinek nepozabnosti in surprise efekta.


Prvenec iz leta 1999 z naslovom ‘Amenaza al Mundo’ (Grožnja svetu) vsebuje 30 komadov, ki si sledijo podobno kot poglavja v knjigi. Na drugem albumu ‘The Director’s Cut’ iz leta 2001 so zbrane in v Fantomas stilu predelane glavne teme oz. skladbe iz znanih filmov (The Godfather, Der Golem, Cape Fear, Twin Peaks, Night of the Hunter, Experiment in Terror, …). Najnovejši album je pa spet zgodba zase.


Delirium Cordia (neenakomerno bitje srca) je izšel 27. januarja tega leta. Mike Patton–ov izjemno inovativni pristop h glasbi me vedno znova preseneča. Namreč, Delirium Cordia vsebuje en in edini komad, ki je dolg polnih 74 minut, da ne govorim o dizajnu, za katerega si je (baje) vzel več mesecev. To bi naj bil glavni razlog za neprestano zavlačevanje Pattona glede izpustitve na svobodo novega Fantomas ‘master plana’. Fantomas tudi pri najnovejšem albumu ostajajo zvesti svoji glasbeni filozofiji (vsak izdelek je več ali manj ‘soundtrack’), kljub temu pa lahko opazimo določene odmike. Pri prvem albumu je v bistvu šlo za soundtrack iz stripa, drugi je soundtrack v luči bolj vsakodnevne uporabe in razumevanja te besede, tretji pa je soundtrack, ali bolje reči–glasbena podlaga za neke vrste znanstveni eksperiment. Patton je ideje za ta album črpal iz neprestanih obiskov in vizualnih študij kirurgov in seveda ‘klinično mrtvih’ pacientov pri operacijah. V primerjavi s prvima dvema, je novi album bolj umehčan, ukročen, nežen. Vokal (brez besedil) je neprestano prisoten in niha od nekakšnega spiritualno– cerkvenega mrmranja vse do trpinčenega dretja. Kot če bi se pacient nenadoma zbudil med operacijo. Odveč je dodati tukaj, da pri Pattonu vokal ne pomeni samo dejanskega glasu, ampak tudi razni ‘zvoki’ iz njegovih ust, globoko in glasno dihanje, itd.


In kaj pravi M. Patton o novem albumu? Označil ga je kot zelo grafičnega, slikovito frapantnega. Med poslušanjem se nenehno vije duh dolge, nejasne znanstvene procedure. Glasba se premika, prehaja kot če bi se nekdo premikal po človeškem telesu – Delirium Cordia glasba se plazi, lazi in mrgoli in vseskozi napeljuje na nočno moro, zmedenost in kaos.
Ta dezorientiranost bo nedvomno ogromno poslušalcev takoj odvrnila od poslušanja. Prvič, treba je biti v posebnem (nekoliko mazohističnem) čustvenem elementu, se posebej pripraviti na poslušanje (podobno kot pri pripravah za meditacijo). Drugič, treba si je vzeti nepretrganih 75 minut časa, zatemnjenega prostora in samote. Tretjič, obvezno poslušati preko slušalk. Ko izpolnite vsa ‘navodila’ za poslušanje, ste na pravi poti za nenavadno in zelo zanimivo glasbeno izkušnjo – popeljala vas bo v nek drug svet, začeli se vam bodo delati pravi scenariji, hoteli (vi) to ali ne. Odpiralo se vam bo ogromno prispodob, predstav, tudi odvračanj, … in vse vam bodo govorile: ‘Ne razmišljaj toliko!’ Fantomas na nek čuden način komunicirajo s poslušalcem, odpirajo nam vrata in okna v teh ‘dovršeno’ zaprtih glasbenih prostorih, na katere smo tako zelo navajeni.


Tako da, če ste malo ‘control– freak’, če se radi pozno ponoči audialno trpinčite s slušalkami na glavi, če ste resnično poglobljeni v Fantomas in bi radi ugotovili, ali pacient na operacijski mizi na koncu preživi in če bi radi razumeli ali se poglabljali v Pattonovo čud (vključno z mano), takoj kupite CD. Edini problem tukaj bi lahko bila nabava CDja, kajti pri nas ne obstaja uvoznik za založbo Ipecac.


Najverjetneje še sam frontman ne ve, v katero smer se bodo razvijali Fantomas, saj gre za primerek benda, ki je tudi v njegovem čudnem glasbenem svetu unikum. Trenutno je znano samo to, da se v naslednjih nekaj mesecih pričakuje še en album, ki predstavlja drugi del Delirium Cordia. Namreč, prejšnje leto v jeseni je bend za leto 2004 napovedal objavo dveh plošč z jasno razločenostjo glede stila in same izvedbe.


Milko Pečanić

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.