10. Mortadeljada – nezahtevna masovka

mortadeljada_006

Po lanski prestižni lokaciji – Križankah, ki smo jo deloma krivili za malce slabši obisk, ki smo ga pripisali lokaciji primerno bolj zasoljeni ceni vstopnice, je Klub goriških študentov Mortadeljado prestavil v športno dvorano Kodeljevo in, iz študentom na kožo pisane cene vstopnic razvidno, štartali na mase. Dvorano jim je dejansko tudi uspelo zapolniti in če je bil to poglavitni cilj organizatorjev, so zadeli v polno. Nemalo je bilo, sicer počez vzeto nemotečih, a za predstavnike medijev opaznih organizatorskih kiksov, ki so zadevali na trenutke že prav brezumno omejevanje fotografiranja, brez potrebe vzvišen odnos varnostnih organov, predvsem pa veliko modrost, kako zadržati množice v dvorani – tako da jim omogočimo samo vstop, izhoda z vrnitvijo pa ni.


Izbira nastopajočih pusti vtis igre na prvo žogo, nekaj za “lokalce”, tj. Severnoprimorce, ki so po slišanih akcentih sodeč odločno prevladovali, in nekaj, kar zadovolji čisto vsak žurerski okus. Organizatorji so napovedovali pristni primorski žur z domačimi Ibunge, Passo Continuo in Elvis Jackson ter na pol goriškim (prosto po KGŠu) Magnificom. In seveda tradicionalno presenečenje.


Prvi, izrazito lokalno obarvani Ibunge takrat še maloštevilnim obiskovalcem dejansko niso mogli dati več od pokazanega. S svojo specifično lokalno liriko in včasih duhamornim rockom v stilu Vasca Rossija so resnično zabavali le svoje najzvestejše oboževalce. Njihov nastop je glasbeno dobro izpeljan, v bolj zabavljaškem delu pa skušajo na bizaren in zato ne najbolje razumljen način gledalce opomniti tudi na pereči politični vsakdan. Tokrat so z detektorjem kovin iskali bombo.


Passo Continuo, drugi nastopajoči, so odlično odigrali in odpeli izključno avtorski program, ki potuje od lounge jazza prek soula do bolj pop form, vendar se postavlja vprašanje, kaj je z njihovim nastopom želel doseči organizator, saj nekako niso spadali v žurerski koncept Mordadeljade. Ne glede na relativno umirjenost njihove glasbe in statičnost nastopa jim je uspelo prestaviti v žurersko fazo kar lep del občinstva, ki je v času njihovega nastopa že polnilo dvorano. Ne moreva pa jim odpustiti spodrsljaja, da so v sicer res odličnem nastopu pevsko urezali mimo pri komadu, ki so ga po izvedbi proglasili za svojo največjo uspešnico.


Tretji so nastopili največji zažigači večera, ska-punk-rock-in-kar-je še-teh-pridevnikov atrakcija iz Vipavske doline Elvis Jackson. Začudenja in občudovanja vredno je, kako jim uspe ohraniti svežino na že n-tem nastopu s podobnim scenarijem – z razgrajaškim, prekopicujočim se in energije polnim Budo, obveznim rojstnim dnevom enega od članov, metanjem toaletnega papirja, itn. Pohvala pa gre dvojemu: temu, da so po novem sceno obogatili z meniškimi kutami, krsto, okostnjakom in predvsem s pirotehničnimi efekti, ter dejstvu, da so tudi tokrat polno dvorano s svojim nastopom in glasbo očarali in pripravili do žura.


Tokrat je za bolj bledo presenečenje poskrbela Rebeka Dremelj, ki publike ni posebej navdušila, njen nastop pa je zapovrh organizator skrajšal na samo tri komade, saj se je zamuda glede na predvideni urnik z vsakim nastopajočim večala in kradla dragoceni čas glavnemu nastopajočemu, Magnificu.


Tako je Magnifico s svojim spremljevalnim bendom stopil na oder šele okoli dveh. V svojem niti uro trajajočem nastopu je seveda odigral vse svoje največje stare uspešnice in tiste, ki nas z radijskih valov spremljajo v zadnjih mesecih. Seveda je ponovno dokazal, da je “naš”, saj je eden redkih izvajalcev, ki mu v Novi Gorici vedno uspe napolniti prireditveni prostor in narediti odlično žurko. Seveda pa je točno dve minuti pred tretjo, skladno s programom, svoj nastop zaključil, za kar pa gre zamera bolj slabi organizaciji kot izvajalcu.


Morda smo res stari nostalgiki, vendar pa so bile Mortadeljade v rožnodolinski menzi žuri v popolnoma drugačnem duh, predvsem pa so nas razveselila vedno izjemna presenečenja, na primer Helena Blagne ali Gamsi, ki so tako padali iz osnovnega koncepta, da se je na koncu plesalo na mizah. Sredina Mortadeljada pa je bila še en žur, z mortadelo, srednje kvalitetnim zvokom v dvorani, sponzorskimi diapozitivi, podoben tistim, ki jih organizirajo boljše stoječe občine za svoj praznik in na katerih se zbere vse živo. Skratka brez presežkov, razen ko govorimo o obisku. Če je to vse, kar od žura pričakujete, pa ste ob komercialni glasbi, ki jo je vrtel Dj Lovro tako uživali do jutranjih ur.


Aleša & Maša

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.