Zoki, ja kaj pa te ti tu delaš

predin_5921

Maribor, ŠTUK – 23. marec 2004


Seveda ste že iz naslova tega koncertnega vtisa razbrali, da bom govoril o živi legendi Zoranu Predinu. Najprej sem hotel na njegov koncert, ki je bil pred časom v SNG Maribor, pa sem si po pogovoru z organizatorjem koncerta premislil. Zakompliciralo se je že pri akreditaciji za fotografiranje, saj veste, gledališče pa to…In tako sem se razveselil kot malo dete, ko sem zvedel, da pride Zoki na ŠTUK-a.


Bil je torek in zunaj je deževalo kot iz škafa. Malo sem bil že nestrpen, ker so se urni kazalci hitro premikali proti 22-ti, kolega Tomaža pa še ni bilo. Dogovorjena sva bila, da me mimogrede ‘pobere’. Kmalu se je prikazal z odličnim opravičilom … ženske … kar je seveda vedno zadosten razlog, da prijatelju oprostiš. Skozi dežne kaplje sva se nekako prebila do ŠTUK-a, vmes pa debatirala o tem, koliko ljudi bo prišlo glede na to, da smo sredi tedna in da tako lije. Pri vstopu v predprostor, kjer je tudi gostinski lokal, sva ugotovila, da res ni veliko ljudi. Pa kaj! V dvorano še niso spuščali, tako da tudi nisva ničesar zamudila.


Najprej je nastopila meni neznana predskupina Tuja vrsta, od katere smo izvedeli, da prihajajo iz Maribora. Torej domačini. Basist Bogomir Guštin, bobnar Mitja Šraj, kitarist Miha Pozeb in vokalist/kitarist Tomaž Pečar so zaigrali nekaj svojih komadov (Lažni bogovi, Črn sneg, Deklica, 100 stopinj), ter nekaj lastnih priredb bolj znanih komadov. Dvorana je bila še vedno pol prazna (ali polna), občinstvo pa se je držalo bolj zadaj. 

Točno ob 23.45 so na oder stopile Žive legende: dr. Andrej Veble,  Igor Bezget, Nino Mureškič, Danilo Ženko, Mario Modrinjak in Izidor Leitinger. ‘Rad te imam’ je bil uvodni komad in dovolj, da se je folk iz ozadja premaknil naprej pred oder. Dvorana se je počasi polnila. Občinstvo starosti od 15 do 50 ali več let. Zoran Predin je osvajalec naših src. ‘Kje so roke, kje so srca’, nas je spraševal. In potem smo skupaj peli komade ‘Ne mi dihat za ovratnik’, ‘Bolj star bolj nor’ (btw: to tudi zame velja), ‘Strup za punce’ (to itak) in ostale nam vsem poznane Zoranove komade. Baje je bil ta dan ‘dan hidrometeorologov’. Urška je imela rojstni dan in  tudi dvorana je bila kmalu polna. Nekaj tisoč duš. Večina prisotnih je imela zaprte oči in uživala v glasbi, ter zraven seveda pela. Presenetilo me je dejstvo, da Zoran ta dan ni pripovedoval veliko zgodbic med komadi, kar je sicer v njegovi navadi, pač pa so kar nekaj pesmi zaigrali ‘eno za drugo’. Mimogrede je omenil, da je Igor Bezget verjetno najhitrejši kitarist pri nas. Glede na to, kar smo slišali na tem koncertu in na ostale koncerte, na katerih sem Igorja srečeval v različnih zasedbah, se kar strinjam. 
Ob 01.30 smo iztržili še en bis. ‘ Ja kaj pa te ti tu delaš?’, me je Zoran spraševal v enem zadnjih komadov. ‘Fotografiram in fajn se imam’, sem mu zaklical nazaj, samo nisem popolnoma prepričan, če me je tudi slišal. 

S Tomažem sva spila še en drink in glede na dejstvo, da je bilo zjutraj treba v službo odhitela proti domu.  


Tekst in foto:  Marjan Laznik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.