Tinkara Kovač: The place 2 b

tinkara_kovac_002


Prvo marčevsko soboto, natančneje 6.3.2004, je v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma potekal tradicionalni, letos že četrti po vrsti, koncert Tinkare Kovač. Spremljal jo je njen band, na odru pa se jim je pridružil tudi vodilni član legendarne zasedbe Jethro tull – Ian Anderson.


Na samem začetku je Tinkara na oder prišla elegantna; v črni kratki oprijeti obleki, zgoraj je nosila kratko srebrno ogrinjalo, obuta pa je bila v visoke srebrne škornje z vrtoglavo peto – elegantna in zelo primerna obleka za mirnejši del. Daniel Matič jo je spremljal na akustični kitari, in ona je zapela “Kjer ste vi (Kaj tu dogaja?)”. Priznam, da je bila sama izvedba dokaj nenavadna, drugačna, kot smo jo bili do sedaj navajeni.


Kasneje so se jima na odru pridružili še ostali člani tako rekoč novega spremljevalnega banda, ki ga je pevka zamenjala pred kratkim: na bas kitari Ročko, za bobni Ivo Rimc, Teo Kahrimanovič na klaviaturah ter Marko Stropnik – akustična in električna kitara.


Mnogi so že iskali primerjavo s prejšnjo zasedbo, ne glede na vse pa se je izkazalo, da je nova, pomlajena ekipa zelo naučena, vsekakor sestavljena iz samih dobrih glasbenikov.


V nadaljevanju smo poslušali torej Tinkaro v akustični izvedbi (temu bi lahko rekli uvod koncerta, saj je bil namreč razdeljen na več delov). Slišali smo lahko še pesem “Most” ter italijansko “Madame guitar” ter ostale. V uvodnem delu naj vsekakor izpostavim instrumentalno Santanino “Samba pa ti”, pri kateri so se vsi skupaj res odlično odrezali.


Seveda je bil zopet velik poudarek na igranju flavte, ki je bila pravzaprav glavni motiv celotnega koncerta, saj je Tinkara nanjo igrala ves čas in nam vseskozi pustila vedeti, da brez nje ne naredi praktično ničesar.


V dvorani je bilo vse skupaj podkrepljeno z zanimivimi svetlobnimi efekti in seveda, kot se za spodobi – z res odličnim zvokom.


Pevka se je preoblekla, v glasbi primernejšo, črno-modro kombinacijo. In koncert se je lahko nadaljeval.


Naslednja “etapa” so bile bolj energične, žive skladbe, ki smo jih tako zelo pričakovali. Ponavadi so zadosti velik razlog, da občinstvo vstane, poje, pleše,…A tu nekako ni šlo. Čeprav je samo publiko k temu spodbudila tudi pevka, češ, da lahko vstanejo in se zabavajo, saj ni važno, če smo v Cankarjevem domu, ni bilo pretiranega odziva. Sicer sem ob izvajanju skladb, ki se nahajajo predvsem na zadnji plošči O-range ter prejšnji, Na robu kroga videla zadovoljne obraze, ljudje so tudi ploskali…Ampak ne vem, sama sem navajena, da se na koncertu pleše, miga. Tu tega zagotovo ni bilo, čeprav to nikakor ni vplivalo na kakovost glasbe. Ljudje so za ceno vstopnice vsekakor dobili to, kar so želeli. Morda pa je takšna ustanova kot je Cankarjev dom za nekatere le preveč pomembna, da bi se sprostili in pokazali pretirano navdušenje in zato raje sede, s ploskanjem spremljajo dogajanje na odru. Vsekakor minus je bila dokaj nesproščena publika. In koncert je bil popolnoma drugačen od tistega lanskega, pomarančastega, kjer je bilo veliko bolj živo.


Ker smo ob dobri glasbi tako zelo uživali, niti nismo opazili, da je minil že kar precejšen del druge tretjine, se pravi, tistega jedra “The place 2 b” nastopa.


Vsi pa smo nestrpno pričakovali prihod vodilnega člana skupine Jethro tull, Iana Andersona, ki je prav zagotovo bil tista pika na i. In od trenutka, ko se je pojavil na odru, sta govorili le še flavti. Vseskozi si praktično slišal njun dialog, Tinkara in Ian sta si povedala marsikaj, za to besede niso bile potrebne. Vse je bila le glasba. Sprva je bil čas za nekatere pesmi Jethro tull, kasneje pa še za Tinkarine. Ian je z njo celo zapel, pokazal, da premore nekaj značilnega ameriškega humorja, kateremu se je marsikdo nasmejal. Najboljši se mi je zdel del, ko sta odigrala “Astor cafe”, ki je bil res zanimiv. Glavno vokalistko pa je presenetilo predvsem njegovo povabilo, naj z njimi zaigra v Zagrebu, ko bodo v maju tam nastopali; z veseljem ga je sprejela. Pred njo je celo šel na kolena, skratka v skladbe se je popolnoma vživel.


Po zadnji se je celotna ekipa tudi poslovila, a ljudje še niso bili zadovoljni. Z glasnim ploskanjem so nastopajoče priklicali nazaj in sledil je še tretji del – zaključek. Namenili so nam še dve pesmi, nato pa je bilo vsega konec.


Malce sem bila presenečena, ko so gledalci kar začeli odhajati, saj je bilo ponavadi običajno, da so glasno zahtevali naj Tinkara še poje. In vedno se je vrnila; tudi po trikrat.


Zaključim lahko, da smo v tistih dveh urah in še malo imeli možnost slišati enkraten zvok, čist glas, videti predstavo, ki jo lahko naredita le Tinkara in njena flavta. Nikomur ni bilo žal, da je prišel, pa če tudi so se nekateri pripeljali do Ljubljane celo iz Italije. Menili so, da se je izplačalo. Takšnega koncerta pač ne smeš zamuditi, vsaj, če nekaj daš na kakovostno glasbo.


Če pa še vedno prisegate na tiste bolj energične nastope, ki smo jih pri pevki vajeni, pa si jo raje oglejte na kakšnem drugem koncertnem odru.


Nina Jenko


foto: Damjan Demšar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.