Norah Jones – Feels like home

Norah Jones - Feels like home

Norah Jones – Feels like home

Po uspehu prvenca Come Away With Me, ki je Norah Jones pred dobrima dvema letoma iz jazzovskega geta katapultiral na vrh lestvice najbolj prodajanih glasbenikov, je z odliko premagala zelo visoko postavljeno oviro famoznega drugega albuma, od katerega se je veliko pričakovalo. Navsezadnje ji je uspelo zasenčiti bleščeče pop albume in vsaj deloma zapolniti praznino v glasbeni sceni.

Toda Norah Jones ne izstopa le zaradi glasbene ustvarjalnosti, ampak tudi zaradi neverjetno prikupnega videza. Je lepa, vendar ne toliko lepa, da bi nanjo gledali z istega zornega kota kot na klasične lepotice močnega glasu. Ta ‘nepopolnost’ se je v njenem primeru izkazala za pozitivno, saj se njeno ustvarjanje tako zdi veliko bolj avtentično, v glasbenih krogih pa jo med drugim tudi zaradi tega jemljejo veliko bolj resno.


Obenem je odlična pianistka, ki pa poslušalcu nikoli ne da občutka, da se s svojim znanjem baha, kot to občasno počne na primer Alicia Keys. Odlika njene glasbe je prav v tem, da je zelo preprosta, posledično pa nas vrača v čase klasičnega pisanja pesmi.


Za imenom Norah Jones stoji bend, ki ga sestavljajo izjemni glasbeniki. Kot soavtorji se pojavljajo pri večini pesmi, kar le potrjuje nujo dobrega izbora glasbenikov za ustvarjanje kakovostne glasbe. Gospodična Jones ima ves potencial, da bi v bendu lahko izstopala, vendar tega zavestno noče. Kot soavtor pesmi se pogosto pojavlja njen basist Lee Alexander, ki pa je tudi ljubezenski partner Norah Jones. Sama pravi, da pri komponiranju odlično sodelujeta.


Norah Jones je z Feels like home vnovič ustvarila zbirko ležernih folkovskih in jazzovskih skladb z rahlim pridihom popa, ki svoj namen dosežejo predvsem v neformalnih, sproščenih trenutkih, ko človeku preprosto niso po godu nagli in krčeviti gibi. To so trenutki, ko sekunde postanejo minute in minute ure. Toda kljub vsej lagodnosti vsebuje Feels Like Home v primerjavi s prvencem nekaj hitrejših pesmi, katerih namen je, sodeč po besedah gospodične Jones, med drugim popestritev nastopov v živo.


Pesem Sunrise, ki se že kar nekaj časa predvaja na radiju, je bila verjetno prava izbira za singl, saj je zelo pozitivna in vsebuje obligatorični ščepec melanholije, ki zveni prikupno optimistično. Ko sem razmišljal, kako bi opisal njen slog petja, ki je nekje na tri četrt poti od govorjenja proti petju, sem ugotovil, da je sama Norah Jones v pesmi Those Sweet Words nehote (in izvzeto iz konteksta) najbolj ustrezno opisala svoje prikupno petje: ”… those sweet words, spoken like a melody.”


Med moje favorite sodi pesem In the morning. Vokali rahlo spominjajo na čudovit glas Joan Osborne, predvsem na njeno petje na albumu Relish. Pesem vsebuje precejšen odmerek starega bluza, tako v inštrumentih kot v vokalni dinamiki, ki pesmi vliva tehtnost. Všeč mi je tudi, da na albumu ne gostuje nešteto glasbenikov, ki lahko marsikatero glasbeno juho preveč začinijo. Gostja pri pesmi Creepin’ In je Dolly Parton, ikona country glasbe. Posledično ima pesem poskočen kavbojski ritem in glasbeno podlago značilnih country kitar. Pozitivna pesem, kateri na sredi manjka le še: ”Jiiiiii-ha!”


Pri prvem poslušanju pesmi Humble Me sem pomislil, da gre spet za klasičen primerek ameriške obsedenosti z bogom, na katerega ni imuna niti Norah Jones oziroma avtor pesmi, njen kitarist Kevin Breit. Vendar dejansko gre za ubeseditev neizmerne bolečine, ki nastane ob razdoru družine. Situacija, v kateri najbrž pride prav vsakršna pomoč.


Above Ground je najbolj temačna pesem albuma in izžareva prej omenjeno pozitivno melanholijo. Pesem le potrjuje dejstvo, da za Norah Jones stoji odličen bend, kateremu lahko v precejšnji meri pripiše svojo priljubljenost. Sicer pa ne gre veliko pripomniti pri verzu, kot je: ”Pour the night into a glass, Can I sip it slow and make it last?”


Album se konceptualno zaključi s čudovito zasanjanim The Prettiest Thing, ki gospodično Jones iz okrilja širnega sveta in prostranega neba, ki ga krasijo graciozne strele, vedno znova pripelje na kraj, kjer lahko reče: ”It feels like home.” Miss Jones se je v zadnji pesmi na albumu s svojimi sladkimi besedami sprehodila po glasbeni predlogi legendarnega Duka Ellingtona in se soočila z edino pravo glasbeno tematiko, in sicer z bolečino in ljubeznijo.


Dragan Milosavljević

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.