Izvrstna zabava s Fun Lovin’ Criminalsi

fun_lovin_criminals_002

Ljubljana / BOF, 19.3.2004


Z nepričakovano in nenadno spremembo prizorišča koncerta bi nam bila za las ušla ena glasbeno najbolj seksi zasedb na svetu. Ušla zato, ker število prodanih vstopnic ni zadostovalo, da bi napolnili Halo Tivoli. V tovrstnih primerih organizatorji običajno koncert odpovedo, oboževalci pa so prikrajšani za edinstvene občutke, ki jih izzove in pričara glasba v živo. Kljub temu, da je organizator koncert vendarle izvedel v bistveno manjšem BOF-u, ki se je izkazal kot bolj prikladno prizorišče, ni nobenega opravičila za to, da je občinstvo moralo čakati pred dvorano dobro uro, z upanjem, da se koncerta ne bodo spominjali le zaradi zelo verjetnega prehlada, ki je prežal nanje v mrzli noči.


Huey in Co. nimajo tradicionalnega pristopa h koncertnemu nastopanju. Od večine zasedb se razlikujejo po tem, da niso imeli predskupine, ampak didžeja, ki je občinstvo skušal spraviti v pravšnje počutje za odmerek seksualnosti v obliki zvočnega valovanja. Škoda le, da je didžejev pult prve pol ure upravičeno požel številne buuu-je iz občinstva, saj je vrtel za dogodek neprimerno kvazi-scensko glasbo. Mogoče pa slovensko občinstvo tovrstnega ogrevanja ni vajeno. Preobrat je nakazal AC/DC-jev Hells Bells, kateremu so sledili Crazy little thing called love (Queen), No one knows (Queens of the stone age), Marleyev Could you be loved in številni drugi komadi. Vrhunec glasbene predigre pa je bila pesem Eye of the tiger, ki mi še nikoli v življenju ni tako ugajala kot v tistem trenutku, ko je na oder spremila zvezde večera. Več kot častitljiv pričetek zadnjega koncerta turneje.


Fantje so zaigrali skorajda vse uspešnice, zato jih nima smisla naštevati. Med posameznimi pesmimi pa so predvajali posnete vložke kot denimo sočne dialoge iz Šunda ali izreze verjetno najbolj kul vloge Clinta Eastwooda v Umazanem Harryju: ”Make my day.” Lahko le rečem: ”They made our night!”


Fuzija rocka, popa, funka, jazza, latina, hip hopa, metala in še česa se je manifestirala v nastopu tria iz New Yorka, ki je ena redkih zasedb, ki se lahko izmuzne z domnevno nezahtevno, lagodno ter ušesu všečno in prijetno glasbo, ne da bi ob tem zvenela kičasto. Ravno nasprotno, presenetila me je njihova instrumentalna vsestranskost – basist je nazorno pokazal, kako se izmenjujejo bas kitara, klaviature, trobenta in petje, kar ni od muh. Redkokdaj me glasbenik prepriča, da je instrument, ki ga igra, del njegovega telesa, da je neke vrste podaljšek ali njegovo dodatno izrazno sredstvo. Pogled na Hueyja, kako sproščeno v rokah drži kitaro, kako ležerno podaja besedila v mikrofon in kako spretno ob tem vleče dim iz cigarete, me je prevzel. Poznam veliko kitaristov, vendar so le redki, ki lahko sočasno pojejo in solirajo.


Po zidovih ne povsem polne dvorane je po dveh urah koncertnih užitkov tekla pot. Občinstvo je bilo navdušeno in kljub temu, da se je koncert začel v bolj siromašnem slogu, se je turneja zasedbe Fun Lovin’ Criminals končala senzacionalno, v blišču in slavi. Kapo dol.



Dragan Milosavljević


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.