Incubus – A Crow Left Of The Murder

Incubus - A Crow Left Of The Murder

Incubus – A Crow Left Of The Murder

Pozno, pa vendar bolje kot nikoli! Stavek, ki si ga vsak privrženec ene izmed najbolj priljubljenih skupin na zahodni obali celine onkraj luže prav gotovo ponovi vsak dan. In ravno to je smisel Incubusov – njihove fane držati v šah poziciji in jih pokončati z megolomanskim izdelkom. In ravno Megalomaniac je komad, ki se ga rola po vseh večjih glasbenih televizijski postajah. Pa gremo raje malo počasneje…


Ko je skupino Incubus zapustil njihov ustanovni član Alex ”Dirk Lance” Katunich, je marsikdo pomislil, da je skupina na robu razpada. Znano je, da so fantje med seboj bili ves čas prijatelji, pa vendar je med njimi prihajalo do nesoglasij. Skupina pa kljub temu ni obupala in kmalu se jim je priključil nov član, bivši basist skupine The Roots, Ben Kenney. V skupino je absolutno prinesel svežino in elan. Sicer zelo miren Ben je popolno nasprotje ekscentričnega Alexa, obenem pa se zlije s filozofskimi vložki ostalih članov.


Po skoraj dveh letih in pol pa je med oboževalci završalo in končno je napočil 3. februar, dan za A Crow Left Of The Murder (ACLOTM). Plošča se že po samem videzu razlikuje od ostalih njihovih plošč, saj je likovno v celoti opremljena s slikami in karikaturami bobnarja Jose-a in pevca Brandona. Presenečenje pa se začne, ko vstaviš zadevo v svoj predvajalnik…


Takoj na začetku rahlo (pre)dolg uvod, a vseeno prekleto udarno – Megalomaniac. Prvi single s te plate, ki se je zelo hitro povzpel na vrhove lestvic. Komad je silovit, melodičen in obsega vse potrebne elemente za preboj na prva mesta – dokaj enostavno besedilo, ritmiko in melodiko. Za popoln uspeh pa potrebuješ še kontraverzen video, ki ga ta komad absolutno ima. V njem se Incubusi prvič tako očitno spustijo na nivo glasbenega polemiziranja s pomočjo grafike in spreminjajočih se luči. Na drugem mestu najdemo naslovni komad A crow left of the murder. Komad se odlikuje predvsem po melodični jezi in tonu Brandonovega glasu, ki se odlično zlije s kitarskimi rifi. Večje presenečenje je pesem Agoraphobia (kdor prvič sliši za Incubus, si verjetno tudi približno ne more predstavljati kakšne naslove komadov imajo – ta je po mojem mnenju še dokaj znosen). Pesem se že malce spogleduje s pop rockom in na trenutke deluje celo malo osladno… Sledi Talk shows on mute, ki je drugi single s plošče in deluje precej družbeno kritično. Priznam, da se še nisem poglabljal v besedila, ampak kljub temu se komad zdi naravnan proti njihovemu stalnemu prebivališču (kar je pa za uspeh po svetu že kar nujno). Beware! Criminal, ki s svojim rahlim začetkom lahko koga spravi v sen, če le-ta zaspi v pol minute, ker potem se razvije v močan sound, ki ti napolni bobenčke. K sreči pa se ta šus ne neha in se vleče tudi čez Sick, Sad Little World, ki je meni osebno najbolj pri srcu. Pistola je naslednji hit, ki ga je skupina igrala v poletnih mesecih in si z njim pridobila mnogo novih oboževalcev. Kar pa je brezplačno oziroma Priceless, kar je tudi naslov naslednjega songa. Komad v neki meri meji na punk in je hiter, precej udaren. Če so Incubus na plošči eksperimentirali, so to počeli v skladbi Zee Deveel. Komad je sporen, a vseeno ima logično strukturo in precej lepe prehode iz kitice v refrene. Mogoče se bo kakšna najstnica našla v Made for TV Movie, ki je na celi plošči še najbolj podoben kakšni baladi – toda, to ni balada kot jo poje kaka slovenska estradnica, temveč balada v stilu skupine, ki že nekje 13 let živi v svetu trgajočih strun, raztrganih open in obolelih glasilk, zatorej ne pričakujte nekaj v stilu: ‘Mati, oj mati!’. Srednješolski hit, vsaj v ZDA, pa bo zagotovo postal Smile Lines. Naspidiran, raznolik, a vseeno podoben že slišanim komadom. Filozofsko usmerjen pa je tudi predzadnji Here in my room, ki nežno obravnava probleme vsega sveta. ACLOTM zaključi komad Leech, ki zapečati celoten album z besedilom, v katerem se lahko prepozna marsikdo.


Plošča je studijsko dodelana, kitarski rifi odigrani z nano natančnostjo, bas in boben absolutno huda, glas pa je… No, ravno to je… Ne pričakujte, da se bo Brandon zadrl kot se zadere denimo v New skin… Vsekakor pa je cela skupina še enkrat dokazala, da so z vsako plato vsaj z glasbenega stališča boljši in bojši. Album je produciral Brendan O’Brien, ki je med drugim produciral Pearl Jam, Rage Against the Machine, Papa Roach, Train in mnoge druge.


Splošni vtis? Težko reči… Po eni strani nekateri, ki to skupino spremljamo že dalj časa zelo navdušeni, vseeno pa imam občutek, da albumu nekaj manjka. Najboljši povzetek je verjetno to, da vam zagotovim, da si z nakupom plošče ne boste naredili nepotreben minus v svoji denarnici in skoraj dvomim, da vam bi lahko bilo žal. Obvezen nakup za resnične fane, vsem, ki pa poznajo samo albuma Science in Make yourself pa sporočam, da na albumu verjetno ne boste našli tega, kar ti dve plati vsebujeta – pure energy. Žal ne! Vseeno pa – plata je huda, po mojem skromnem mnenju ena boljših v zadnjem letu.


Rok Avbar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.