Caminoigra v polnem Satchmu

Jan Tomšič

Jan Tomšič

Maribor, Jazz club Satchmo – 16. marec 2004


V okviru ŠTUKFESTA (študentski kulturni festival), ki te dni poteka v Mariboru (od 08.03. – 23.03.2004), se je v klubu Satchmo zgodil koncert glasbene skupine Caminoigra.


Zaradi spremljajočih prireditev oz. zaradi literarnega večera pred tem, se je koncert začel s skoraj enourno zamudo, kar pa je tako že popolnoma običajna stvar na naši sceni. Razen mene, se zaradi tega nihče ‘ne sekira’.

Glasba skupine Caminoigra se uvršča med t.i.’world music’ – svetovno glasbo, ki s svojo raznolikostjo širi standardne glasbene okvire, zato je težko opisljiva. V njej se prepleta mnogo različnih kultur; glasba se giblje od energičnih južnoameriških ritmov (latino) in strastnosti flamenkove dinamike, do meditativnih indijskih rag (klasične inidijske kompozicije). Kombinacija melodične lirične lepote z ritmičnim zagonom, melanholije s čutnostjo in čisto radostjo – poslušati Caminoigro je vsakomur, ki od sodobne glasbe zahteva nekaj več, v resničen užitek.


In užitek je bilo gledati na bobnih odličnega Sergeja Ranđelovića, ki se je kalil  v različnih bendih, kako uživa v svojem igranju. Različni ritmi in prehodi so se izražali na njegovem obrazu. Od podobe razturaškega hudiča, do podobe nežnega angela v manj kot sekundi … Kolega pri sosednji mizi mi je sicer kasneje rekel, da zaradi tega ni mogel gledati na oder, ker mu je vedno šlo na smeh. Pozitivna energija. In ta večer, jo je bilo veliko. Za Sergejem ni veliko zaostajal, vsaj kar zadeva igranja in mimiko Blaž Celarec,  na drugi strani pa sta za ravnovesje skrbela Žiga Golob in Primož Fleischman. Da ne bo pomote, mislim predvsem na način izvajanja glasbe (temperament), sama kvaliteta ni sporna, saj so vsi odlični glasbeniki. Jan Tomšič, avtor besedil, glasbe in priredb nam podaja svoje glasbene izkušnje, ki jih je pridobil na svojih potovanjih in nas popelje v svoj svet. 
V nekem trenutku sem se spomnil Stinga in njegovega španskega albuma, pogrešal pa sem komad, ki bi me res ‘zadel’…kakšen flamenko, ki bi ‘gate trgal’. Kaj pa vem, mogoče sem preveč zahteven, ali pa sem preveč pričakoval, mogoče sem preveč kritičen!? Kdo ve? Takšen je pač ta moj koncertni vtis.

Prisotno občinstvo pa je svoje nadušenje, tako kot je že v navadi, izrazilo z glasnim vzklkanjem in ploskanjem, ter na koncu skupino ponovno priklicalo nazaj na oder, za kar se ji je slednja oddolžila še z enim zaigranim komadom.


Tekst in foto:  Marjan Laznik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.