Goran Karan v BOF-u

MINOLTA DIGITAL CAMERA

V tradicionalnem pred Valentinovem koncertu je ‘Hiša zabave’ 12. februarja 2004 vnovič gostila dalmatinskega vokalnega čarodeja Gorana Karana. Mojster sentiš popa je postal prepoznavna medijska osebnost z nastopom na Evroviziji leta 2000, kjer je predstavljal Hrvaško s skladbo ‘Ostani’. V Beogradu rojen pevec izjemnega glasu redno sodeluje na različnih festivalih, njegova glasba pa se zdi predvsem na albumu ‘Ahoj’ bolj sveža in sodobna, kljub značilnim, včasih melanholičnim dalmatinskim melodijam.


Koncertni prostor je krasilo polno razobešenih srčkov in izjemno ‘sladko’ vzdušje, celoten vtis bi lahko parafraziral kot resničen poklon amerikaniziranemu prazniku zaljubljenih.
Ob pogledu na občinstvo je bilo moč videti kup tako mladih kot starejši gorečih oboževalk, tu in tam v tesnem objemu kakega oboževalca (vendar ne preveč tesnem, da se ne bi pokvarila frizurca, zmečkala oblekca ali razmazalo ličilo). Res da bi se marsikateri roker pritoževal nad šibkim, vendar kakovostnim ozvočenjem, ki pa je omenjeno občinstvo več kot zadovoljilo.


Nekdanji pevec heavy metal skupine ‘Crna udovica’ iz Dubrovnika (vem, da je to težko verjeti) komunikacije z občinstvom tako rekoč ne pozna, kljub temu na odru da vse od sebe in v izvedbo vsake pesmi vlije ogromno čustev in srčne bolečine. Svoje delo opravi temeljito.
Na skoraj dve uri in pol trajajočem koncertu smo slišali večino njegovih uspešnic, kot so Ostani, Vagabundo, Lipa si lipa, Kao da te ne volim…


Zapriseženi harekrišnovec prepeva pesmi in igra glasbo, katere namen je biti kar se da spevna, melodična, če hočete, lahka in hitro prebavljiva, po možnosti naj vsebuje čim manj kitarskih solo vložkov, ob katerih se ne da prepevati. Karan nedvomno spada med kvalitetne hrvaške pop pevce, vendar se ne more primerjati denimo z Gibonnijem. Karanova spremljevalna skupina ni izstopala, kot instrumentalisti so povprečni, res pa je, da se je težko primerjati z Gibonnijevo zasedbo. Posledično je največji adut splitskega pevca njegov izjemen glas, s katerim je zapel skladbo ‘O sole mio’, namen katere je bil nazorno prikazati njegove pevske sposobnosti, ki se lahko kosajo s sposobnostmi kakšnega opernega pevca.


Skupine na koncertih pogosto zaigrajo kako pesem, ki ni njihova. Če gre za pesmi, ki sodijo v nek glasbeni koncept in če ne igrajo pol koncerta tuje skladbe, se mi to zdi v redu. Karan se je tako med drugim poslužil Dragojevićevega ‘Morskega vuka’, Bregovićeve ‘Ima neka tajna veza’ in pesmi ‘Misirlou’ (avtorji Dick Dale & His Del-tones), ki jo poznamo kot uvodni komad s cedeja z glasbo iz Šunda. Le kaj ima slednja skladba skupnega z njegovo glasbo? Verjetno le to, da lahko ob njej plešeš. Ob tem sem dobil vtis, da je na koncertu šlo za ceneno zabavo, brez kakršnega koli globljega glasbenega sporočila, ki pa verjetno ni bilo nikoli namen tega koncerta.


Po odzivu občinstva glasbenik se sodi… in kaj naj rečem, bili so zelo zadovoljni.


tekst in foto: Dragan Milosavljević

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.