Game Over

Game Over - foto: Saša Hes

Game Over – foto: Saša Hes

Čeprav so na slovenski glasbeni sceni, slaba tri leta, se zdi kot da jih poslušamo večno. Po neuspehih, zametkih slovenskih  boy bandov, sredi devetdesetih (Napoleon, Groove on the move), je, na slovenskem tržišču le njim uspelo iztržiti to, kar je v svetovnem merilu uspelo: Take That, Cought in the act, Back street boysom, N’sinc..In čeprav je v svetu poplava tovrstnih skupin, v slovenskih merili ostajajo eni in edini. Menartovi varovanci: Steffanio, Dennis, Mark – Game over. Igre pa še zdaleč ni konec. Po izidu prve plošče: Ljubezen igra je za dva in, sedaj več kot 30.000 izdanih primerkov, so leta 2003 udarili ponovno, z albumom Višja sila. Združujejo vse potrebne elemente, ki vodijo v uspeh: izgled, spevne melodije, goreče privržence, Popstars tour turneje in nenazadnje celotno mašinerijo, ki jih poganja.
 
Medtem, ko sedimo in pijemo, se vaš CD lepo prodaja.


Steffanio: Mogoče se bostva dva, tri prodala, medtem ko se mi tu pogovarjamo.


Koliko ste prodali do sedaj?


Steffanio: Okoli 10.000 izvodov tega albuma, prejšnjega pa okoli 30.000 izvodov.


V zahvalah, na vaši novi zgoščenki Višja sila, si Stefanio zapisal: »…upam, da vas bomo mi in naša glasba še naprej spravljali v dobro voljo in da boste od naše glasbe vsaj za hip pozabili na vsakdanje probleme…«, saj to je pravzaprav bistvo glasbene zvrsti, katero izvajate.


Steffanio: To naj bi bila poanta glasbe na sploh, glasba naj bi sproščala ljudi.


Dobro, ampak rock glasba je vedno nosila neko sporočilo,  punk kot odgovor sistemu itd.?


Steffanio: Če poslušaš našo ploščo, boš ugotovila, da naša besedila zajemajo tudi socialno tematiko, npr. Višja sila, Cena slave, Priložnost zamujena… takšna besedila, niso tipična za boy bande. Že na prejšnji plošči niso bila tako tipična besedila, tako da imamo eno svojo posebnost, kar se tega tiče.


Stefanio, ti pišeš besedila, kako resno pristopiš k samemu pisanju ?


Steffanio: Zelo resno jemljem to stvar. To je number one v mojem lifu.


Se pri tem ne oziraš na vašo ciljno publiko –  saj določena besedila delujejo »lahkotno«?


Steffanio: To mi moraš povedati katera…


..npr. citat: »…kakor ptica brez kril, sod brez dna, počutim se, ko te ni doma.«


Steffanio: Ja, O.K., ta je mogoče res tak. Ampak to je ljubezenska balada. Ne moreš komplicirat oz. filozofirati v ljubezenski baladi. Če je ljubezenska balada, ne moreš uporabljati nožev ali pa ne vem…


Siddharta jih uporablja in to kar uspešno.


Steffanio: Pogoj je tudi žanr. Mi ne izražamo neke temačnosti, vseeno smo pozitivci. Čeprav smo boy band, nismo do konca pocukrani, kar si mislijo mnogi.


V nekem intervjuju ste dejali, da imajo » Siddharta, Murat & Jose… zelo profesionalen pristop k produkcijam, pisanju skladb… je pa veliko stvari, ki bi lahko bile narejene boljše«.


Dennis: Siddharta je eden najboljših, mislim, eden najkvalitetnejših bandov. Seveda pa ima vsak svoj pogled na glasbo in vsak bi naredil nekaj drugače. Seveda, če bi vprašali Siddharto, kaj bi pa oni pri Game Over spremenili, bi verjetno rekli » inštrumente v roke«.


Kako bi lahko izgledala Siddharta v Game over stilu?


Steffanio: To je zelo delikatno. Kaj bi naredili – mogoče bi bila bolj pop scena besedil in ne tako temačna.


Dennis: Saj ne, da so negativna besedila. Gre za način kako so napisana, morda vsebujejo malo preveč osebnostnega razmišljanja, se vidi, da pač Tomi to piše. Mislim, da vsak človek ne razmišlja enako kot razmišlja drug človek…


Steffanio: Se pa folk prav tako lahko poistoveti z njihovimi besedili, samo malo bolj melanholičen moraš biti, ne?


Zakaj imajo novinarji tako negativen pristop do vas?


Steffanio: Zato, ker hoče biti vsak full pameten!


Dennis: Veš, v čem je  problem? V Slovenijo je sicer prišel tako soul kot pop. Dejstvo pa je, da ga ne more ocenjevati nek kritik, ki je po duši rocker.


Steffanio: Večina kritikov v Sloveniji, so starih rockerjev, katerim ni uspelo v glasbi in zdaj svoje nezadovoljstvo, sproščajo na nas, pop izvajalcih. Mi smo recimo pop žanr, zato mislim, da bi nas lahko ocenjeval nekdo, ki se spozna na pop, oz. na pop s primesmi r’n’b-ja.


Dennis: Mislim, da bi morali iti ljudje, ki kritizirajo pop na neke seminarje ali pa v tujino, da bi videli kako in kaj…


Po čem je razvidna nevednost tistega, ki vas intervjuja, ocenjuje, kritizira?


Steffanio: Vsi nas najprej vidijo vizualno – to se pravi, da smo pedri. Ker smo mladi fantje, smo boy band, ki plešemo in pojemo, to je definitivno.


Ko smo ravno pri pedrih – vi ste že na samem začetku vedeli, da vas bodo markirali s homeseksualci.


Steffanio: Absolutno!


Kako – absolutno?


Dennis: Ja, to smo vedeli. Če pogledaš iz vseh svetovnih meril, kateri koli boy band je bil ta označen za pedrski band, ženski ne, samo  moški. To pa zato, ker njegova punca doma gleda naše posterje  in normalno, da smo potem mi že absolutno pedri. Slovenija je zavistna, Slovenija je zavistna država!


Steffanio: V Sloveniji rabiš jajca, da greš v eno tako stvar, za katero veš, kakšne bodo posledice!


(Ker je bil Mark ves čas tiho, je bil edini način, da ga spravim h govoru: CD skupine GROOVE ON THE MOVE – Get up and party, katere član je bil leta 1997).
Ta CD sem kupila iz spoštovanja do Laknerja in zato, ker je bil v Big Bangu, v košari za 300 SIT.


Dennis (v ozadju): ha,ha,ha


Mark (nejevoljno): Če ne bi bilo tega, ne bi bilo Game Over, komentar na to.


Kaj te je sedaj zmedlo?


Mark: Ne, nima veze. To je bila pač moja mladost. Prav je, da sem dal tudi to čez, da sem videl kaj in kako in tega me ni sram povedat.


Ta izdelek naj bi se zelo dobro prodajal tudi v Nemčiji?


Mark (odrezavo): Pustimo zdej Nemčijo, saj ni važno. Pač bilo je to takrat, sedaj pa je kar je.


Kakšne izkušnje si iz Groove on the move prenesel v Game over?


Mark: Bom rekel, da sem bil takrat še premlad, da bi vedel kaj se je dogajalo okoli mene. Takrat sem bil star 15 let, tako da…


Dennis: ha,ha,ha… a je komad dober…ha, ha… ker ga še nisem slišal a, veš… ha, ha


Mark: Je pa za tiste čase, ne vem… v tistih časih so bili popularni Cought in the act.


Saj ste tudi njihov videz sneli, ne?


Mark (še vedno nejevoljen): Ja, tud.


Dennis: Ja, ja stari, to je pa res.. .ha, ha


V vaši biografiji je navedeno, da si imel Steffanio svojo prvo glasbeno skupino No one, kjer si napisal svoj prvi hit  Every day?


Steffanio: To je bil v bistvu projekt dela za v tujino, pa se je nekaj zalomilo in smo ga zato izdali kar tu. Veliko so ga vrteli po radiu, zanj smo posneli tudi videospot.


Katerega leta je bilo to?


Steffanio: Davnega leta 1996. Samo, ker smo takrat peli v angleščini, so mnogi mislili, da smo iz tujine.. .to je preteklost.


Denis, ti pa si kot srednješolec ustanovil fantovsko skupino Central 5?


Dennis: To je bila bolj plesna skupina. Fantje niso bili preveč vokalno sposobni. Sicer je bila tista zagretost, samo pač ni šlo.


Kaj imate bolj negativne izkušnje s preteklimi dejanji?


Dennis: Ne, ne. Mislim, da se ve zgodovina za Groove on the move, ve se za to in za vse. Ampak včasih moraš res iti čez kakšne prepreke, da prideš do tega.


Kdo vam dela produkcije?


Steffanio: Glasbeno produkcijo dela Zvone Tomac. Mi naredimo le okvirno  melodijo. Ko naredim glasbo, z Denisom posnameva demo posnetek. Zvone je nato tisti, ki celotno zadevo obleče v moderno stvar. Se pa seveda gleda tudi na to, da je produkcija originalna, izvirna, da ni podobno neki drugi produkciji.


V vaših produkcijah je opazen vpliv Neptunes-ov, Timbalanda?


Staffanio: Iz vsake stvari, ki nam je všeč naredimo nekaj, poiskusimo nekaj potegniti. Vplivov je dosti, vsaj kar se tiče popa.


Mark: Spremljamo tujino, tako pri videzu kot pri sami glasbi, a me razumeš? Ne moreš odkrivati tople vode, če je že.


Temu se potem reče kopiranje?


Steffanio: Poglej, rockerji so tipični: kitara, bobni, bas kitara, bridgy, refren…


Dennis: Vsak pač črpa neke ideje. Tudi Elvis Presley, Michael Jackson… vsi se zgledujejo po nekom. Sedaj pa – Timbaland ima svoje orientalske ritme, Neptunesi imajo svoj stil ali pa Baby face – vsak ima svoj stil.


Potem pri vas ne gre za udarec na prvo žogo, ampak čutite vaše produkcije?


Steffanio: Če bi šli na prvo žogo, bi delali tako kot dela Rok Kosmač: baladica, klavirček in besedila, ki se končajo na ‘i’.


Tudi Denisov način petja zelo spominja na Justina Timberlakea?


Dennis: Res, tudi to je. Sledil sem trendom. Tudi na njegovem koncertu sem bil. Tako me je pač impresioniral, sam stil njegovega petja pa ti falzeti. Gre za tehniko petja,  pri kateri skačeš iz glasu na falzet. Od novejših izvajalcev so tu: Justin, Usher, Ginu Wine, Craig David… vsi so pač. A takšne tehnike dosti ljudi ne šteka, vsaj pri nas, ker pač niso navajeni na takšen način petja.


Steffanio: Saj ne moreš izumiti nekaj novega, violine so že, klavir je že…


Dennis: Edino kar je, je to, da se ponavljajo trendi. Pred nekaj časa je bil hip-hop. Sedaj hip-hop prehaja v raegge, kar se je pojavilo s Sean Paulom, pa Beyonce. Zgodovinja se ponavlja.


Na CD-ju imate skeč Bosna tour, za kaj gre tu?


Vsi skupaj: Za korenine!


Steffanio: Vsak izmed nas ima enega starša, ki ima južne korenine.


Dennis: Eni kar oba… ha, ha


Mark: Na žalost smo v Sloveniji pod velikim vplivom Anton aus Tirol kot si že sama povedal. Kdo pri nas največ hara: Helena Blagne, Simona Weis in zakaj?


Steffanio: Ker je vse to pop, ne. Če primerjaš naš pop in njihov pop – upam, da vidiš razliko!


Wernerja štejejo v pop, vas pa v narodno – zabavno glasbo?


Dennis: Ja, Wernerja štejejo pod pop.


Steffanio: Vidiš, to je ta zmeda. To so kritiki, pač stari rokerji, ki tega ne znajo ločiti. Ne znajo ločiti Game over in Višjo silo ter… mah, ne bom več nič rekel.


Potem ste lahko počaščeni, da spadate v narodno – zabavni pop?


Steffanio: Zelo smo počaščeni, da smo lahko kot narodno zabavni band, tako uspešni.


Denis: Nič nimam proti tej muski, ampak ljudje bi morali občutiti vsaj razliko…


Steffanio: …in ne, da imajo isti predalček za nas in Heleno Blagne.


Katja Štok

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.