Sausages: ‘Glasba je kot resna ljubezen na dolge proge’

Sausages: 'Glasba je kot resna ljubezen na dolge proge'

Sausages: ‘Glasba je kot resna ljubezen na dolge proge’

Decembra, v predprazničnih dneh sta se našemu povabilu na klepet odzvala Buco (bobnar) in Čule (kitarist) skupine Sausages, ki se je tako ali drugače zapisala v slovensko glasbeno sceno in na njej vztraja že enajst let. Ne dolgo nazaj ste si na televizijskih ekranih lahko ogledali njihov videospot za pesem Ženska, imeli so nekaj težav z založbo, a fantje se ne dajo; pogumno gredo naprej.


Stari ste bili 11 let, to je toliko, kot nekatere fanice kakšnih pop skupin. Imate tudi vi kaj (tako) mlade publike?


Buco: Ja, celo nekaj , ki so še malo mlajši. Vem, ker sem hodil po šolah in so nosili podpisovat cd-je.


Čule: Po mojem drugače vizualno ali kakorkoli drugače nismo ravno za tako zelo mlade, zato je to zelo težko reči. Ampak se pa najbrž najdejo.


Buco: So. Ampak dejansko res nismo ne vem kako zanimivi.


Čule: Ko bomo pa začeli plesati, se bo pa vse spremenilo.


Ko glasbeno pavzirate, ste aktivni na drugih področjih. Se takrat posvečate nastajanju nove glasbe ali ste z mislimi popolnoma drugje?


Buco: Takrat ko se pač o nas nič ne sliši pripravljamo nov material za ploščo, drugače je pa to dosti povezano z založniško hišo, ki je trenutno nimamo in z ljudmi, ki za to skrbijo. Delamo z Rajko, ki skrbi, da se pojavljajo novice, kaj se dogaja z nami, v medijih, ampak ne moremo pa za vsako stvar (npr. gre eden od nas v Maribor in bi potem naredili iz tega novico) govoriti kaj delamo.


Čule: Ves čas je tudi itak brez zveze. Če si veliko prisoten se ti lahko zgodi tudi, da se te ljudje, še preden te začnejo dobro poslušati, nasitijo. V bistvu je boljše vsake toliko. Ker konec koncev nismo nikoli delali v tej smeri, da bi morali biti ves čas medijsko opaženi. Je pa fino, da nekaj je, vsaj toliko, da se ve, da smo še živi in zdravi, če ne drugega.


Buco, ti snemaš tudi filme. Je kaj novega v pripravi?


Buco: V bistvu do tega filma (op.p. Tu pa tam) je prišlo čisto po naključju. Ko smo bili na Rock otočcu je prišel do mene režiser Mitja Okorn in me vprašal, če bi igral v njegovem filmu, mene je pa to že vedno zanimalo, tako da sem bil takoj za. V tistem obdobju, ko sem se vpisoval na fakulteto sem se odločal ali bi šel na AGRFT ali na glasbeno akademijo in sem se potem nekako odločil za slednjo. Ampak še vedno me pa zanima igralstvo tako da se trenutno dogovarjam še za en film, vendar to traja zelo dolgo časa, veliko stroškov je, preden se posname,… Bom še kdaj kaj posnel, sigurno. Najprej moram pa dokončati študij; to je prvo.


Nekje sem prebrala, da se ti ženske preprosto ne morejo upreti. Kaj imaš ti, česar drugi nimajo? Oziroma s čim jih šarmiraš?


Buco: (smeh) Ja ne vem če je to res, da se mi ne morejo upreti.


Čule: Ne da se ne morejo, nočejo se.


RON: Sem te čisto spravila v zadrego z vprašanjem:)


Buco: Ja, ampak si me res. Ne vem no, punce so del posla, ki ga opravljamo, odvisno pa je od mojega razpoloženja, koliko se meni da s tem ukvarjati. Včasih se mi da malo bolj, včasih malo manj. Ampak ponavadi se mi. Imam posluh za punce. 🙂


Čule: V bistvu naj bi bil on po poklicu duhovnik, zato ga imajo tako rade.


Vaš pevec pa ima tudi prav posebno kvaliteto – miganje z boki. Se je tega učil pri kakšni izkušeni učiteljici ali pa je to prirojena vrlina, ki pri predstavnicah nežnejšega spola “pali”?


Buco: Mislim, da ima to kar v krvi. Tako kot se počuti, to pokaže na odru. Ni imel nobene učiteljice. Prej je pa igral pri enem heavy metal bendu, Requiem, naša glasba pa ga po mojem vzpodbudi, da tudi malo “zamiga”.


Resno me zanima, kako nekoga lahko “prenašaš” 11 let v isti skupini, glasba je več ali manj enaka,…? So prav zato potrebne pavze? Kaj menita? Da potem zopet pride do neke ustvarjalne kemije med vami.


Buco: V bistvu smo skupaj 11 let samo trije iz prvotne zasedbe Sausages. Ostali so se pa menjali, ker niso zdržali. Mi pa nekako še vedno držimo skupaj. Ni vedno vse v rožicah, velikokrat se tudi spremo, kar pač spada zraven.


Čule: Jaz pa mislim, da je to tako, kot ena takšna resna ljubezen na dolge proge. Sčasoma se tako navadimo eden na drugega, da je potem že to čisto normalno. Človeka spoznaš, veš o njemu vse in to je potem eno bistvo. Skoraj najbolj važno je, da gradiš na nekih temeljih, tako kot pri hiši. Streho in žlebove lahko vedno zamenjaš, temeljev pa ne moreš; ali se podrejo ali pa so postavljeni.


Buco: Zelo pomembno je, če delaš v eni skupini, da se lahko na ljudi zaneseš. Jaz vem, da se lahko na Čuleta zanesem in na ostale tudi, tako da je to en velik pogoj za delo; se pravi zaupanje.


Sex, drugs, rock’n’roll. Da ali ne? Kako pogosto in kaj?


Buco: Da. Vse.


Čule: Skos vse, sam da je! Smo za uporabo, ampak proti zlorabi.


Buco: Ja, to je treba poudariti.


Zadnje čase so zelo aktualna sodelovanja različnih glasbenikov. V katerem se vidite sami; če sploh se?


Buco: Sam sem bil prisoten, ko so Big foot mama snemali cd The best of; pel sem vokale pri skladbi Vrn’ se k men. Pa tudi Grega Skočir pride k nam in velikokrat kaj zapoje. Nekako, če bi se že kdaj razvilo kakšno sodelovanje, se vidim z Big foot mamo. Če pa je še kdo, ne vem, trenutno z glave bi težko rekel.


Čule: Jaz pa mislim, da je to ponavadi bolj stvar “šlepanja” za tiste, ki hočejo uspeti. Če bi mi sedaj nekaj hoteli, bi bilo mogoče dobro se na koga tako rečeno prilepiti, ker se na tak način najlažje predstaviš. To je bolj slabo kot ne. Ker dokler si lahko sam svoj in delaš svoje stvari, ne rabiš nobenega zraven, da bi ti v tem smislu pomagal. Mogoče bi bilo dobro zato, da bi se prerinili nekam naprej. Kar se pa tiče samega banda bi pa potem raje videl, da se kdo nam priključi in ne mi komu.


Morda v bodoče v vaši glasbi vidite še dodatek kakšne druge zvrsti? Recimo hiphop-a, elektronike? Pri Šank rockih in 6packu smo npr. videli, da simbioza rocka in hiphopa ni nemogoča.


Čule: Meni se to zdi tako, da če ti v določenem momentu zmanjka neke medijske podpore ali pa rabiš nov preboj, se potem odločiš za takšno potezo. Mi smo preveč klasičen rock band, da bi se spuščali v kaj takega. Z nekim rapom, hiphopom bi po mojem naredili več škode. Ne bi bilo niti smešno niti toliko zanimivo. Mislim, da je bolje, če kar ostanemo tu, kjer smo. Na tak način bomo od tistih, ki nas spoštujejo dobili še več spoštovanja, od tistih, ki nas pa ne je pa tako ali tako vseeno.


Koliko se vam zdi pomemben odrski nastop? Je sama glasba dovolj, da prepričate publiko ali je potrebno še kaj več?


Čule: Odrski nastop je zelo važen in to mislim, da nam kar dobro uspeva, zaradi tega, ker smo zelo veliko igrali v živo. Kako band dejansko deluje, to je pomembno. Ljudje morajo dobiti občutek, da oni tega ne morejo, ker če si vsak misli, o to bi tudi jaz lahko, potem nekaj ni v redu. Važno je, da se obnašaš kot skupina. Dokler si superioren mislim da ti skoraj mora uspeti. Če samo stojiš in nekaj igraš, to vsak lahko. Mi smo en tak koncertni band ki itak na odru največ pokažemo.


Kakšen pa se vam drugače zdi slovenski trg; prenatrpan, premajhen, lahek za osvojiti,…? Vi imate s tem že kar nekaj izkušenj, saj ste na sceni že kar dolgo časa.


Čule: Ja odvisno, kaj hočeš. Če hočeš biti bogat in slaven, potem je zelo malo prostora in zelo hitro ti uspe ali pa spodleti. Če pa hočeš igrati, se imeti dobro in tega ne jemlješ kot obvezo, pa mislim, da ni težav. Bolj je problem, kaj pravzaprav sploh želiš. Neke materialne, finančne koristi nimaš, tu gre bolj za osebno zadovoljstvo. Težko je biti profesionalec; ne zato, ker je majhen trg, ampak to tako je.


Buco: Nam je pač v veselje igrati. Vsak ima svoj vir dohodka, tako je prišlo, mi smo to sprejeli, sedaj pa nam je važno le še to, da igramo. Ni pomembno ali je to lokal, klub, dvorana, stadion, samo da nastopamo in se imamo super.


Kako “nizko” pa se spuščate? Na vsaki veselici ali nekje vendarle je meja?


Čule: Ne ravno, da bi šli sedaj igrati povsod. V prvi fazi je glavno, da nam paše, da je ljudem v redu.


Buco: Da pademo v kontekst, kjer igramo. Ne moremo iti nastopati v hotel Lev.


Čule: Tja kamor sodimo pa ni nobenega problema.


Buco: Ni važno, če je to za 50, 30 ali pa tudi 5 ljudi.


Nekatere skupine postavljajo kot pogoj za nastopanje kakšne nemogoče zahteve (npr. katere stvari jih morajo čakati, kakšne barve naj bo prostor,…do raznih ekstremov). Vi imate kakšne želje glede tega?


Buco: Nimamo nekih svojih zahtev. Spodobi pa se, če nekam prideš, da je za band poskrbljeno, da ima svoj prostor, kamor se lahko umakne, če je za piti in jesti je sploh super. Če teh stvari pač ni, greš pa za šank in si kupiš. Še vedno pa nam ostane kombi, ki je naše zavetišče in backstage, če tega na prizorišču ni.


Čule: Po mojem mnogi pretiravajo, ne zaradi tega ker bi sami tako hoteli ampak žal tako je. Dejstvo je, da več kot zahtevaš in bolj kot si pri svojih zahtevah odločen, bolj te spoštujejo. Ne zato, ker bi nekomu pač ustrezalo, da je pršut, ampak enostavno zato, da je nek odnos. Ponavadi je v tujini bilo tako, da večji band kot je bil, več stvari bi naredili zanj in več bi plačali. Bolj kot so bogat in močen, prej ti bodo dali še več. Manjši kot si, te ne bo noben organizator niti pogledal, kaj šele dal za pijačo. Če pa ti nekoga že drago plačaš, ti pa ne bo problema dati zraven še česa, kar si bo zaželel. Smešno in žalostno hkrati.


Zakaj pa trenutno nimate nobene koncertne turneje? Se vam ne zdi, da bi bili lahko prava popestritev v teh mrzlih zimskih dneh?


Čule: O turneji je težko govoriti. Zame je turneja nastopanje vsak dan ali pa vsak drug dan, da greš za dva ali tri mesece nekam in res ves čas imaš koncerte. Če pa nastopaš vsak vikend, se mi zdi smešno, da temu pri nas govorimo turneja. Smo samo občasni nastopajoči, tako kot velika večina. Če pa govorimo tako, kot vsi ostali, potem smo na turneji ves čas in se še ni zaključila.


Imeli ste tudi nekaj težav z založbo. Kaj pa nameravate v bodoče?


Buco: Mislim, da bomo šli k drugi založbi ali pa bomo ploščo izdali celo v samozaložbi. Glede na to, da založbe tudi pri nas na račun interneta in podobnih stvari dosti slabo delajo, je tudi zelo težko. Ker njihov glavni dohodek je prodaja tujih cd-jev, slovenske skupine pa imajo zato, ker je to z zakonom določeno in ne zaradi drugega. Verjamem tudi, da se založbi ne splača vlagati v band milijon ali dva, zato da bodo potem prodali 500 ali 1000 cd-jev. Enostavno se jim ne izide. Bomo videli, kaj bomo naredili. Dogovarjamo se z eno založbo, ampak to je zaenkrat še v povojih.


Čule: Prav za take bande kot smo mi ali pa še manj znane bi bilo najbolje, da bi več stavili na samopromocijo in samozaložbe. Boljše je tisoč plošč podariti, ker vsak rad kaj dobi zastonj. Kot pa da jih po tri tisoč kupujejo v trgovini pa še vseeno nima nobeden nič od tega. Ne vem, morda bi bilo bolje, da bi skupaj z vstopnino na nekem koncertu zraven dali še ploščo kot darilo. To je lepa gesta in še svak bi rad dal tisti denar, če bi še nekaj zraven dobil.


Za konec…


Buco: Vsem obiskovalcem internetnega časopisa RockOnNet bi rad zaželel srečno in uspešno novo leto 2004.


Čule: Bodite drzni.


Nina Jenko

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.