Noč polne lune ali kako so The Doors zakorakali v 21. stoletje

the_doors_001

Koncert skupine The Doors of the 21st century – Pariz 09.12.2003


Mnogo let je minilo, odkar so Jim Morrison in Doorsi začeli. To je bil drug čas – čas po tistem, ko Oswald (?) ubije Kennedyja, čas vojne v Vietnamu, čas borbe afroameričanov za svoje pravice. To je čas prebujanja nove, uporniške beat generacije katera si pušča dolge lase in pošilja naslednje sporočilo svetu okrog sebe: dosti nam je. Dosežena je kritična masa za nove ideje, nove poglede na svet, nove revolucije – za vse kar se je zgodilo.


V juliju 1965 po prejemu diplome iz kinematografije, Jim Morrison sreča na plaži svojega kolega Raya Manzareka, kateri je prav tako diplomiral iz kinematografije. Jim mu je zrecitiral nekaj  svojih pesmi in takoj sta se odločila ustanoviti rock’n’roll band. Nekoliko kasneje se pridružita še John Densmore in Robby Krieger ini skupaj ustanovijo eno izmed najbolj pomembnih skupin v zgodovini rocka – The Doors.  


V začetku leta 1967 izdajo svoj prvi studijski album The Doors, še istega leta pa album Strange Days. Tretji album Waiting for the Sun je izšel leta 1968, četrti album The Soft Parade 1969, peti album Morrison Hotel leta 1970 in zadnji, šesti, L.A. Woman leta 1971. Izdan je tudi An American Prayer. Poleg teh studijskih obstajajo še koncertni albumi: Absolutley Live, Alive she Cried, Live At The Hollywood Bowl ter In Concert  in studijski albumi brez Jima Morrisona – Other Voices in Full Circle.


Po smrti Janis Joplin in Hendrixa, junija 1971 Jim Morrison umre v svojem stanovanju v Parizu. Velika trojica rock’n’rolla ni več med živimi, a njihova dela so jih naredila nesmrtne. Skupina The Doors kmalu po Jimovi smrti preneha z delom, toda to ni konec te zgodbe.


Oboževalci Doorsov so  lahko videli skupino The Doors for the 21st Century katero sestavljajo Ray Manzarek na klaviaturah in Robby Krieger na kitari. Še  preostali član originalne zasedbe, John Densmore, na žalost ne nastopa z njimi. Jima Morrisona je zamenjal Ian Astbury, bivši pevec skupine The Cult.


Po obsežnih pripravah, telefoniranjih, e-mailih in SMS-ih je prišel dolgo pričakovani dan – nedelja 07.12.2003, čas za odhod. Kot velikokrat prej so organizacijo brez napak izvedli stari znanci vseh zaljubljenih v rock’n’roll in koncerte: Tadej, Jana in Kria (Koncerti.net).


Pred dvorano Tivoli v Ljubljani se je zbrala družba iz vseh krajev Slovenije in moja malenkost iz Hrvaške.  Po začetnem spoznavanju in štartu, se je v kombiju slišala glasba Doorsov, Rolling Stonesov, Erica Claptona in ne glede na razliko v letih nas je vse povezoval isti duh – duh Jima Morrisona, duh rock’n’rolla, duh Pariza. Vožnja je potekala mirno in po načrtu, tako da smo v Pariz prispeli v ponedeljek zjutraj.


Takoj smo začeli z osvajanjem mesta svetlobe. Na ta dan bi Jim Morrison dopolnil 60 let, zato smo takoj odšli na grob Pere Lachaise kjer je pokopan ter izrazili čast velikemu pesniku. Ni potrebno omenjati, da so bile v očeh vseh prisotnih tudi solze. Ves dan smo se sprehajali po mestu, prišli do kitajske četrti, latinske četrti, bolšjega sejma in na koncu prišli do zgradbe kjer je stanoval in umrl Jim Morrison.


Večer smo preživeli z ogledi lokalov v katere je zahajal Jim Morrison. Bili smo malo razočarani, saj boemskega, sproščenega Pariza kakršnega smo pričakovali in kakršen je obstajal pred 30 in 40 leti ni več. Profit je tudi tukaj nekaj najmočnejšega. Sledil je potreben odmor in ‘nula-nula’ noč pred koncertom (tisti malo starejši vedo kaj to pomeni).


Takoj ko smo zjutraj odprli oči, se je začelo odštevanje zadnjih ur do koncerta. Dan je minil v ogledovanju mesta in fotografiranju. Odšli smo do cerkve Notre Dame in potem do Eiffelovega stolpa. Ta najbolj obiskana znamenitost v Parizu je zares veličastna. Tukaj srečaš turiste s celega sveta vseh ras in verstev in vidiš, kako se navdušujejo nad lepotami Pariza s ptičje perspektive. Vožnja z dvigalom je bila malo neprijetna, toda pogled z vrha je božanski. Tu se vidi, da je Pariz najlepše mesto na svetu.


Po vrnitvi v našo bazo smo izvedli zadnje priprave za koncert. Varnostniki pri vhodu v dvorano Le Zenith niso bili prestrogi, tako da je bilo vnešenih dosti fotografskih aparatov. Po obvezni zamudi, ki je dvignila adrenalin vsem prisotnim v dvorani, so luči ugasnile in show se je začel. Prvi komad tega večera je bil Roadhouse Blues


Ray  Manzarek je še vedno tisti stari mojster na orglah, Robby Krieger izvleče iz kitare zvoke ki zvenijo nadnaravno. Seveda je Jima Morrisona nemogoče zamenjati, toda najboljši pevec ki se lahko približa Jimu je definitivno Ian Astbury. Občasno se je zazdelo da je Jimov duh, ki lebdi nad nami, prešel vanj in ga privedel v tisti znani trans kateri se hitro preseli v vse nas. Scena je kot najlepši sen – svetloba vseh barv je neštetokrat  prešla z odra na publiko in se stopila z odličnim zvokom, ki nas je opajal cel večer. 


V dvorani, ki je dihala v ritmih Doorsov se menjujejo pesmi s katerimi smo se za teh nekaj ur vrnili v preteklost. Temperatura raste z vsako novo pesmijo. Sliši se: Alabama song  (Whisky  bar), Back  Door Man, Break On Trough (To The Other Side), The Crystal Ship, Love Me Two Times, When The Music’s Over, Touch Me, Wild Child, Five To One, Spanish Caravan, The Unknown Soldier, Peace Frog, The Changeling, Love Her MadlyBeen Down So Long, Cars Hiss By My Window, L.A. Woman, The WaspRiders On The Storm, Crawling King Snake, Hyacinth House. Emocije publike in izvajalcev na odru so na vrhuncu, ko se zaslišijo takti kultne pesmi Light my fire. Vsi plešejo, plezajo na stole, na naslonjala, vsi so nori, odštekani, vsa srca so kot eno. Izvlečejo se zadnji atomi moči iz telesa, glasilke so na meji zdržljivosti…


Vse luči v dvorani se prižgejo, kar dodatno dolije olje na ogenj. Nihče ne more verjeti, da je to konec. Pa vendar, band se vrne in zaigra zadnjo pesem – Soul Kitchen.


Te noči je luna nad Parizom še posebej sijala, tako kakor sije samo takrat, ko želi sporočiti tistim pod seboj: To je samo trening za umiranje.


Dvorana se počasi prazni, tudi mi se odpravimo proti hotelu. Vso pot komentiramo koncert in vsi smo istega mnenja, da je bilo nepozabno. Prepričan sem, da nihče od prisotnih ni bil razočaran nad doživetim, a nekateri so bili prepričani da je bil koncert še boljši od tistih iz dnevov, ko so bili Doorsi še kompletni, torej pred več kot 30 leti.


Po prespani noči odidemo še na en ogled Pariza, to pot z odprtim autobusom, ki vozi na relaciji  Eiffelov stolp – Muzej Louvre – Cerkev Notre Dame – Muzej D’ORSAY- Opera – Place de la Concorde – Elizejske poljane – Slavolok zmage – Eiffelov stolp.


Še enkrat se prepričamo, da je Pariz res neprecenljiv dragulj. Pripravljamo se na pot in odrinemo proti Ljubljani.


Na koncu se želim zahvaliti ekipi agencije Concert Freak katero sestavljajo Tadej, Jana in Kria ter sopotnikom Vladimirju, Robiju, Smiljanu, Matjažu in Petru.


Hvala Vesna, hvala Tanyisha, hvala Boris, zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so pomagali, da ta dogodek ne bo pozabljen.  



Tekst in foto: Damir Miklaužić

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.